Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najstarejše “prebivalke” našega planeta so ustvarile kisik v atmosferi. Moderni cianobakterije najbolj poznamo kot smrdljivo strupeno sluz pri “cvetenju” voda. Izr.prof.dr.Bojan Sedmak z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) jih raziskuje že desetletja. Pred leti so ga s Kitajske celo povabili v načrte za njihovo naselitev na Marsu, toda njegov raziskovalni eros ga je potegnil v zanj večje izzive. Pogovor z njim je učna ura o očem nevidnih a ključnih ustvarjalkah za življenje ustrezne atmosfere na Zemlji, ki povečini to počno v globinah resničnih pljuč planeta – oceanih.
670 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Najstarejše “prebivalke” našega planeta so ustvarile kisik v atmosferi. Moderni cianobakterije najbolj poznamo kot smrdljivo strupeno sluz pri “cvetenju” voda. Izr.prof.dr.Bojan Sedmak z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) jih raziskuje že desetletja. Pred leti so ga s Kitajske celo povabili v načrte za njihovo naselitev na Marsu, toda njegov raziskovalni eros ga je potegnil v zanj večje izzive. Pogovor z njim je učna ura o očem nevidnih a ključnih ustvarjalkah za življenje ustrezne atmosfere na Zemlji, ki povečini to počno v globinah resničnih pljuč planeta – oceanih.
Kako je na Zemlji nastal kisik? Zgodbo z odgovorom smo pred nekaj leti slišali v pogovoru z izr. prof. dr. Bojanom Sedmakom, znanstvenim svetnikom na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Več desetletij je raziskoval vlogo cianobakterij, najstarejših in najbolj množičnih ustvarjalk kisika v atmosferi našega planeta. Iz vsakdanjega življenja poznamo cianobakterije kot smrdljivo strupeno sluz pri cvetenju voda, toda njihova prvotna lastnost je pred leti vzpodbudila popolnoma resno mednarodno ekipo, ki so jo financirali iz Kitajske in naj bi pripravila študijo o vlogi cianobakterij kot prvih zavojevalk planeta Mars. Povabili pa so tudi našega gosta, zato ne zamudite njegovih pojasnil o tej zgodbi! Na fotografiji cianobakterije Foto: Christian Fischer (vir: Wikipedia, CC BY SA 3.0)
Kras kot geomorfni sistem je pomemben kopenski vir informacij o preteklih razmerah v okolju, katerih najpomembnejši nosilec so sedimenti na površju, predvsem pa v jamah. Poznavanje sedimentov so na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni v treh desetletjih precej izboljšali predvsem zaradi novih datacijskih metod. Te so pripeljale do spoznanja, ki je nastanek jam premaknilo precej v preteklost tja do pleistocena. Predvsem paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave so postojnski krasoslovci v sodelovanju s Češko akademijo znanosti pomagale k boljšemu poznavanju starosti jam. Geologinja prof.dr. Nadja Zupan Hajna bo v pogovoru osvetlila osnove razumevanja pomembnosti in vloge sedimentov v kraškem svetu, kaj iz njih lahko izvemo in pojasnila, kako so nove metode pomagale k boljšemu poznavanju krasa kot geomorfnega sistema. Na fotografiji vidimo, kako poteka preučevanje sedimentov v Lipiški jami Foto: Anja Hajna
Kje vse si vode Ljubljanice v kraškem podzemlju med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki utirajo pot? To bo pojasnil krasoslovec dr. Matej Blatnik z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. S kolegi raziskovalci je slaba štiri leta spremljal in odkrival doslej neznane podzemne tokove reke sedmerih imen, ki je tudi pomemben vodonosnik pitne vode v jugozahodnem delu države.
V tokratni oddaji je na sporedu prevod besedila o "vlogi sena v zgodovini", ki ga je pred desetletji napisal februarja letos preminuli ameriški matematik in astrofizik Freeman Dyson . Dyson je bil sicer avtor t.im. renormalizacijske teorije, ki sta jo za potrebe kvantne mehanike poleg njega razvila še Julian Seymour Schwinger in Šiničiro Tomonaga. Za to odkritje so vsi trije leta 1965 prejeli Nobelovo nagrado za fiziko. Dyson je med vojno kot izvrsten matematik sodeloval tudi pri iskanju poti do izdelave jedrske bombe v takoimenovanem projektu Manhattan v Združenih državah. Je prototip intelektualca, ki je zapletene znanstvene metode vedno razlagal v značilnem zgoščenem in jasnem slogu. Bolje se je motiti kot biti nejasen, je nekje zapisal, v oddaji pa boste slišali prevod iz knjige esejev s konca 80-ih z naslovom Neskončno v vse smeri. Gre za poglavje Senena teorija zgodovine, ki ga je prevedel naš pokojni sodelavec Samo Resnik. Foto, vir: Monroem, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons web povezava: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Freeman_dyson.jpg
Sredi preteklega tedna so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki virtualno odprli razstavo z naslovom Tehnika za šport. Gre za občasno razstavo, ki naj bi bila odprta približno leto dni. Obisk muzeja v Bistri je seveda preprečila epidemija z znanimi omejitvami, tako da se je predstavljanje preselilo na internetne protokole oziroma medije. Razstavo je precej časa pripravljalo kar nekaj sodelavcev muzeja. Gre za nekakšno logično nadaljevanj razstave »Z Elanom do zvezd« l.2016, v kateri so predstavili predhodnike in uspehe te nekoč najbolj svetovno prepoznavne slovenske blagovne znamke na področju športov. Razstavo »Tehnika za šport« sta zasnovali mag. Katarina Batagelj in Ana Katarina Ziherl, idejni vodja projekta pa je mag. Vladimir Vilman. Z njim smo se pogovarjali pretekli teden. Na fotografiji (Jaka Blasutto) je model pancerjev Alpina Alfa - na tržišče je prišel v sezoni 1987/88. Skozi cevke, ki izhajajo iz čevlja, je serviser vbrizgal dvokomponentno poliuretansko peno v tekočem stanju. Ta je v notranjem čevlju zreagirala, to pomeni, da se je njen volumen povečal, postal trd, se oblikoval po obliki posameznikove noge in to obliko obdržal. Na ta način so dosegli optimalen oprijem noge.
Pretekli teden smo ob letošnji 25-letnici Univerze v Novi Gorici gostili rektorja Danila Zavrtanika, tokrat pa je gost zgodovinar, avtor letos izdane kronike nastajanja te mednarodno odmevne raziskovalno-pedagoške univerze s šestimi fakultetami in akademijo umetnosti. Doc.dr. Željko Oset je svojim zgodovinskim prikazom akademskih skupnosti pri nas dodal še knjigo z naslovom Univerza v Novi Gorici in slovenska akademska skupnost, o kateri bo tekla beseda v oddaji. Nastajanje te novogoriške univerze je opisal kronološko, hkrati pa jo navezal na diahrono os neprestanih sprememb okolja, ki vpliva tudi na akademsko skupnost. Sogovornik predava zgodovinske predmete na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, poleg strokovnih člankov in urejanja zbornikov pa je sredi tega desetletja izdal 1. in 2. del Zgodovine slovenske akademije znanosti in umetnosti, in monografijo Goriški izobraženci skozi zgodovino. Željko Oset je avtor zgodovine UNG ob njenem jubileju (foto: UNG, Facebook stran)
Rektor Univerze v Novi Gorici, prof.dr. Danilo Zavrtanik, pripoveduje o prvotni ideji ustanovitve zametkov slovenske tehniške univerze - podobno kot MIT, ETH Zürich ali École Polytechnique Fédérale de Lausanne npr. - ki jo je skupina na Inštitutu Jožef Stefan zasnovala v času njegovega direktorovanja med 1992-1996. V Ljubljano se je kmalu po ustanovitvi nove države vrnil iz CERN-a, kjer je bil vodja tamkajšne skupine slovenskih raziskovalcev. Zagon prvotne ideje se je krhal počasi in vztrajno ob čereh zaprtosti takratnega slovenskega akademskega okolja univerze. Slednja je zaradi specifičnega povojnega razvoja razmerja do raziskovalnih inštitutov, države kot ustanoviteljice obeh in gospodarstva vztrajala na tej poti tudi po ustanovitvi tedaj upanja polne, novoustanovljene države l.1991. Najprej sta IJS in občina Nova Gorica, župan je bil Črtomir Špacapan, l.1995 ustanovila podiplomsko Fakulteto za znanosti o okolju, l.1998 ji je sledilo 7 let Politehnike Nova Gorica, od l. 2006 pa gre za naziv Univerza v Novi Gorici. Kakšno je njeno mesto v tukajšnem akademskem okolju, kako njeno raziskovalno odličnost ocenjujejo v mednarodnem okolju, in kako pri nas, in še kaj v pogovoru z rektorjem. Sedež Univerze v Novi Gorici, kjer deluje tudi rektor, je v palači Lanthieri v Vipavi foto: Goran Tenze, Program Ars
Od leta 1993 je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne vsako leto organiziral Mednarodno krasoslovno šolo Klasični kras, saj so raziskovalci kraškega podzemlja iz vsega sveta v živo želeli spoznati pokrajino, ki je tej vrsti sveta pod površino dala tudi ime, kras, Karst, carso. Letošnjo šolo so morali zaradi epidemioloških razlogov odpovedati, tako kot vsako leto, pa je tudi tokratna vsebovala izbrani aspekt raziskav - regionalno krasoslovje - lokalni in splošni vidik. Prestavjena je na prihodnje leto, ki ga je Mednarodna speleološka zveza pod pokroviteljstvo UNESCA razglasila za mednarodno leto jam in krasa. Glede na raziskovalno in nenazadnje tudi organizacijsko vpletenost v pripravo letošnje odpovedane in napovedane šole l. 2021, smo obiskali raziskovalca iz Postojne, geologinjo dr. Nadjo Zupan Hajna in geografa dr. Mateja Blatnika. (besedilo pod fotografijo): Škocjanske jame, predel, ki mu pravijo Šumeča jama foto: Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU
Ta mesec poteka 20 let od zemeljskega plazu, ki je zasul Log pod Mangartom in poleg materialne škode terjal tudi 7 življenj. Inženirka geologije, dr.Tina Peternel z Geološkega zavoda Slovenije je raziskovala tudi tovrstne premike zemeljskih mas nad Koroško Belo pri Jesenicah. Govorila bo o preventivnih raziskavah, nadzoru premikov in plazenja, in kako se pri nas nasploh spopadamo s temi, za hribovito deželo žal značilnimi naravnimi pojavi. Z vidika odmevnosti je Slovenijo nedvomno najbolj zaznamovalo l. 2000, ko sta se na njenem območju sprožila dva večja pobočna masna premika. Večji med njima je bil omenjeni drobirski tok Stože (Log pod Mangartom). Sočasno s prvim se je nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini reaktiviral plaz Slano blato v obliki viskoznega blatnega toka, ki je zajel predvsem travnike in gozd. Leto kasneje, l. 2001, se je nad vasjo Koseč blizu Kobarida sprožil plaz Strug v obliki kombinacije različnih vrst pobočnih masnih premikov (zemeljski plaz, podor in drobirski tok). Iz septembra l. 2010 je znan tudi plaz Stogovci, ki se je tako kot Slano blato, sprožil nad vasjo Lokavec pri Ajdovščini. V tem primeru je odnesel del ceste Ajdovščina–Predmeja. V vseh naštetih primerih so bile sprožitveni dejavnik intenzivne padavine. Trenutno aktualni primeri: plazovi v zaledju Koroške Bele, plaz Čemšenik v občini Zagorje ob Savi in plaz Grahovo ob Bači. Na fotografiji aktivno območje plazu Čikla nad Koroško Belo pri Jesenicah foto Matija Zupan, GeoZS
Strokovni posvet z naslovom "Skrivnost Gruberjeve palače" je v prostorih Arhiva RS v Gruberjevi palači v LJ potekal septembra letos. Tam so konservatorji-restavratorji razlagali ozadje končne potrditve avtorja stropne poslikave na vrhu stopnišča v njej. O izvornem avtorju iz 18. stoletja Kremser-Schmidtu, je v oddaji septembra že govorila umetnostna zgodovinarka dr.Barbara Murovec, tokrat pa bo konservatorsko-restavratorsko razlago tega odkritja povzela mag.Martina Lesar Kikelj, vodja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine in hkrati skupine, ki izvaja konservatorsko-restavratorski poseg. foto: Restavriranje stropne poslikave Kremser-Schmidta iz l.1775, na levi stoji mag. Martina Lesar Kikelj vir: https://www.zvkds.si/sl/novice/skrivnost-gruberjeve-palace-odkrit-podpis-slikarja-kremser-schmidta-z-letnico-1775
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost. Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva. V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem. Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848). Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije. V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996. Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva. Foto: Sogovornica pri urejanju arhivskega gradiva pred desetletji (vir:Pokrajinski arhiv Ptuj)
Izteka se mednarodno leto zdravja rastlin, tako da je naslovna tema kot naročena, saj si v obdobju onesnaženosti okolja, škodljive rabe umetnih gnojil, po drugi strani pa spoznanj o nujnem obratu k bolj trajnostnemu kmetovanju, mnogo ljudi prizadeva najti bolj sonaravne načine pridelave hrane. V tem primeru pač rastlinske. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo, točneje na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo že dolgo časa aktivno raziskuje prof.dr. Kristina Gruden. S kolegi je nedavno v strokovni reviji Trends in Plant Science objavila članek z naslovom »Mènage à Trois: Razvozljavanje mehanizmov, ki uravnavajo interakcije med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami«. Gruden je zasnovala raziskavo pri kateri sta aktivno sodelovala tudi soavtorja članka, njen kolega dr. Marko Petek iz oddelka in podatkovni znanstvenik dr. Vid Podpečan iz Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu Jožef Stefan. S profesorico Gruden smo povzeli širši okvir raziskave s stališča sistemske biologije – preučevanje odzivov rastlin na druge organizme v okolju, ki bodo v prihodnosti omogočali t.im. pametno uporabo mikroorganizmov v kmetijstvu. Sogovornica predava predmete več aspektov biokemije rastlin na Univerzi v Ljubljani na FKKT, BF, MF in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. foto: Raziskovanje interakcij med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami zahteva mnogo pristopov, tudi takšnega na fotografiji, ki je nastala na oddelku vir: NIB, Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo
Že na začetku prve polovice leta se je zaključil čezmejni evropski projekt z akronimom CLAUSTRA + med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi, in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. V tem okviru je med drugim nastala tudi nova tematska pohodniška pot ob t.im. Ajdovskem zidu nad Vrhniko. Prav pri ureditvi slednje sta poleg domačih turističnih društev svoje moči združila tudi oba nekoč v neločevanje dediščine združena javna zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Slednji je bil tudi nosilec projekta, zastopala ga je arheologinja, dr. Katharina Zanier, pri izkopavanjih in interpretaciji vloge in pomena te zapore izpred 1700 let in zdaj, pa je sodeloval kustos iz Narodnega muzeja Slovenije, tudi arheolog, dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil LIMES - torej starorimska zapora meja imperija od 3. stoletja pa do propada v 5.st. kot npr. Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi - temveč je šlo za nekaj kar je imperialni Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v njegovo osrčje. Podatki pod sliko: Grafična rekonstrukcija Ajdovskega zidu nad Vrhniko kot pomembnega dela zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum zadnjih nekaj stoletij obstoja imperija foto: Narodni muzej Slovenije
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki so 18. septembra odprli razstavo Robot.si, o začetkih slovenske industrijske robotike. Zametki v 70-ih letih na relaciji med Inštitutom Jožef Stefan in takratno Fakulteto za elektrotehniko (UL) so v navezavi na tovarno Gorenje l.1980 pripeljali do prvega robota v industriji. Gost v oddaji, kustos razstave, dr. Orest Jarh, v oddaji opisuje tudi zasnovo tega prikaza (razstavljeni roboti so del njihove muzejske tehnične dediščine) štirih desetletij industrijske robotike pri nas. Besedo robot je v svetovno rabo uvedla drama Karla Čapka iz l.1920. Pri vstopu na razstavo ti obletnici muzealsko didaktično ponazorijo s približkom gledališke postavitve besedila njegove drame R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti, besedna igra z razumom - besedo robot pa je predlagal Karlov brat Josef Čapek - umorjen v KZ Bergen-Belsen aprila l.1945 - v ljubljanski Drami l.1922 v prevodu in režiji Osipa Šesta. Beseda robot je seveda slovanskega izvora, in je po tej poti prešla v mednarodno rabo prav zaradi tega Čapkovega pionirskega dela. »Razvoj industrijskih robotov v Sloveniji je na začetku 80. let prejšnjega stoletja doživel izjemen razcvet in posledice tega burnega obdobja so vidne še danes.«, med drugim o razstavi industrijske robotike pri nas pravi kustos, dr. Orest Jarh. Na fotografiji v ospredju dva industrijska robota na razstavi v TMS, izdelava IJS Vir: Tehniški muzej Slovenije
Gostimo vodjo naravoslovno-tehničnega odseka od l.2014 Slovenske matice, ust. 1864, prof.dr. Jerneja Pavšiča. Matica je z lansko letnico izida v javno kroženje poslala prvi del obsežne monografije-zbornika z naslovom Slovenska Istra I - neživi svet, rastlinstvo, živalstvo in naravovarstvo. Publikacija, ki so jo za omenjena področja poleg našega gosta uredili še dr. Andrej Seliškar in akad.dr. Matija Gogala, premore dobrih 450 strani kopice avtorjev besedil, v njej pa so prvič na enem mestu zbrana temeljna prej omenjena področja tega, dokončno po Osimskem sporazumu l.1977 med Italijo in Jugoslavijo, po zmagi v vojni pridobljenega ozemlja s pripadajočo morsko obalo in tremi večjimi naselji. Po besedah gosta naj bi drugi del s poudarki na humanističnem in družboslovnem pristopu izšel leta 2021. Na fotografiji obalni pas s strmimi pečinami (klifi) med Izolo in Piranom, kjer je vsebnost fliša izrazita- slovenska Istra je sicer povečini sestavljena iz flišnih kamnin foto: Jernej Pavšič, osebni arhiv
Ena od bolj osupljivih ugotovitev pri razumevanju sodobnih družb je, da so do neke mere izgubile sposobnost neposrednega posredovanja lastne dediščine. Tudi zato strokovnjaki za dediščino v preprostem in neposrednem pripovedovanju iščejo možnost izboljšanja pripovedi o dediščini za sedanje istovetnosti. V studiu je ddr. Verena Perko Vidrih, arheologinja za rimsko obdobje antike in muzeologinja, imetnica doktorskih nazivov iz arheologije in muzeologije, med drugim predava predmet Arheologija za javnost na UL-FF, govorila o tem, kako do dediščine skozi zgodbe. Na prelomu avgusta v september so v petek, 4.9. na kraškem gradišču (kaštelir) Debela Griža pri kraju Volčji grad, na prostem zaključili nekajdnevne delavnice o tem, kako se naučiti pripovedovanja zgodb o dediščini. Pri tem jim je dejavno pomagala Giovanna Conforto, mednarodno priznana dramaturginja in pedagoginja, uveljavljena profesorica veščine učenja pripovedovanja zgodb o dediščini.
Strokovni posvet pretekli teden v prostorih Arhiva RS so organizatorji javno oglaševali z motom "Skrivnost Gruberjeve palače". Lani so namreč s sodobnimi tehnikami potrdili Steletovo umetnostno-zgodovinsko domnevo, da stropna poslikava na vrhu stopnišča z njegovim delovnim naslovom "Alegorija trgovine, obrti in tehnike" po nastanku ni delo vidnega podpisa ljubljanskega portretista Andreasa Herrleina (1738-1817) iz l.1786 temveč da je slednji 11 let po nastanku prekril podpis izvornega avtorja, Kremser-Schmidta (Martin Johann Schmidt, 1718-1801, po rojstnem kraju, Krems, imenovan Kremser). Tega je pri nas premalo poznani avtor ljubljanskega prekopa Gabriel Gruber (1740-1805), po rojstvu Dunajčan, sicer pa jezuit, arhitekt in hidrotehnik, l.1775 povabil k poslikavi detajlov v šoli za mehaniko in hidravliko. L.2019 so v fazi restavriranja "Alegorije ..." z IR fotografijo odkrili prvotni podpis. Ena najboljših tukajšnih poznavalk slikarstva od 17.-19. stoletja pri nas in v srednji Evropi ter prostoru bivše skupne države, dr. Barbara Murovec, (nekdanja predstojnica UZIFS ZRC SAZU), trenutno pa sodelavka raziskovalka na Zentralinstitut für Kunstgeschichte v Münchnu, v pogovoru pojasnjuje ikonografijo profane tematike, ki jo je naročil Gabriel Gruber v stavbi, ki ji sodobniki pravimo Gruberjeva palača. Konservatorsko-restavratorsko razlago naravoslovnih izzivov posega bomo obdelali v eni od prihodnjih oddaj.
V okviru posveta o geografu in zgodovinarju Simonu Rutarju (1851-1903) na Slovenski matici je pretekli teden dr. Jernej Zupančič, izredni profesor na oddelku za geografijo FF UL nastopil s prispevkom o geografiji Beneške Slovenije, slovenskega zahodnega roba. Ta perifernost ima tri obraze, državnega, etničnega in gospodarskega. V pogovoru V ŽIVO se z gostom sprehodimo po časovno sinhroni in politično-družbeni diahroni črti te celo osredju manjšine na Tržaškem in Goriškem oddaljeni populaciji v robni gorati pokrajini, ki je bila od srednjega veka njenega konca robni del Beneške republike (serenissime). Pogovor izzveni v profesorjeve predloge o perspektivah tega zahodnega slovenskega roba. vas Topolovo v Beneški Sloveniji (I) vir: https://www.ribnica24.eu/koledar-dogodkov/z-muzejskim-drustvom-ribnica-na-ekskurzijo-v-zamejsko-slovenijo-benecijo/
Pretekli teden je direktor javnega raziskovalnega zavoda Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) prof. dr. Matjaž Kuntner podpisal pogodbo o pridruženem članstvu Univerzi v Ljubljani (UL). V njenem imenu jo je podpisal rektor prof.dr. Igor Papič. Gre za precejšen presedan, saj bo NIB kot tretji tukajšni največji javni raziskovalni zavod na področju naravoslovnih ved - l.1960 ga je kot Inštitut za biologijo v okviru oddelka za biologijo Biotehniške fakultete ustanovila UL, po l.1994 pa je ustanoviteljstvo z imenom NIB prevzela vlada RS - zelo verjetno tudi izboljšal mednarodno prepoznavnost najstarejše slovenske univerze. Vlada RS je predhodno dala soglasje za to pridružitev. S podpisom se strani zavezujeta, da bosta okrepljeno sodelovali na področju znanstvene, raziskovalne, razvojne in pedagoške dejavnosti. Tako bo UL po napovedih dejavno podpirala investicijski projekt Biotehnološko stičišče NIB kot del znanstvenega kampusa UL, Ljubljanski univerzitetni inkubator in inkubator Biotehnološkega stičišča NIB pa bosta sodelovala pri podpori novonastalim perspektivnim biotehnološkim podjetjem. Kakšne vrste presedan v slovenskem raziskovalnem prostoru pa ta združitev predstavlja, v pogovoru pojasnjujeta podpisnika, direktor NIB in rektor UL. VSEBINA POD FOTKO: Podpisnika pogodbe, na levi prof.dr. Matjaž Kuntner, direktor NIB, desno je prof.dr. Igor Papič, rektor UL foto: STA
„Želeli smo do zvezd“, takšen naslov nosi tik pred poletjem izdana knjiga o zgodovini celjskih raketarjev, ki jo je napisal, zbral besedila številnih kolegov „pionirjev raketarstva“ in pripravil mag. Peter Omersel. Gre za kronološki in vsebinski pregled nekaj desetletij dosežkov, uspehov, tudi padcev članov „Astronavtičnega in raketnega društva Celje“, katerega član je bil od konca 60-ih let pa do samoukinitve konec 90-ih tudi sam avtor. Osrednji akter in konstruktor večine raket je bil l. 2019 preminuli Aleksander Kerstein. Značilnost začetkov teh raketarskih navdušencev je bila, da se nikoli niso ukvarjali s t.im. raketnim modelarstvom, temveč so že v začetku svoje energije usmerili v gradnjo pravih raket na bodisi trdno bodisi tekoče gorivo. Med drugim so jih zaradi prebojnosti obiskovali tako ameriški astronavti kot ruski kozmonavti. Kakšne razsežnosti pa je skozi več deset let imelo njihovo raketarstvo v pogovoru z avtorjem, ki smo ga posneli na njegovem domu v Celju. Knjiga je izšla pri Zgodovinskem arhivu Celje, kjer tudi hranijo arhiv celjskih raketnih navdušencev. Hkrati gre za opis celjskega industrijskega okolja, ki je omogočalo in dolgo časa podpiralo razvoj raketarstva.
Neveljaven email naslov