Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat v oddaji vnovič opozarjamo na ekologijo izginjanja Aralskega jezera v osrednji Aziji. V obdobju od začetka 60-ih do danes se je površina takrat blizu 70 tisoč kvadratnih kilometrov velikega jezera oziroma enega od nekoč štirih največjih sladkovodnih bazenov na svetu, zmanjšala na današnjih približno 5% nekdanje površine. Redni profesor za ekologijo celinskih voda z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, priznani limnolog dr. Mihael Jožef Toman, je bil tam na povabilo Ruske akademije znanosti na raziskovalni ekskurziji pred pol desetletja. Takrat nam je povedal zgodbo o ekologiji tega izginjanja.
670 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Tokrat v oddaji vnovič opozarjamo na ekologijo izginjanja Aralskega jezera v osrednji Aziji. V obdobju od začetka 60-ih do danes se je površina takrat blizu 70 tisoč kvadratnih kilometrov velikega jezera oziroma enega od nekoč štirih največjih sladkovodnih bazenov na svetu, zmanjšala na današnjih približno 5% nekdanje površine. Redni profesor za ekologijo celinskih voda z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, priznani limnolog dr. Mihael Jožef Toman, je bil tam na povabilo Ruske akademije znanosti na raziskovalni ekskurziji pred pol desetletja. Takrat nam je povedal zgodbo o ekologiji tega izginjanja.
Mineva debelo desetletje od razglasitve Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena v l. 2008. Leta 2010 se je ob 200-letnici te najstarejše tukajšne visokošolske ustanove s častitljivo starostjo dičilo nemalo predstavnikov različnih vej oblasti. Vse našteto pa ni preprečilo njegove vedno slabše finančne podhranjenosti in celo izgube rastlinjaka. In vendar je skupina manj kot ducata zanesenjakov pod ljubljanskim Golovcem z vodjo, znanstvenim svetnikom dr. Jožetom Bavconom in njegovo pomočnico dr. Blanko Ravnjak, vrt v zadnjih letih po kar nekaj kriterijih popeljala med vodilne v svetu. Med 3712 evidentiranimi botaničnimi vrtovi, člani Botanic Gardens Conservation International, BGCI, s sedežem v Londonu, spada ljubljanski v petnajsterico s certifikatom Conservation Practitioner – status praktika varstva narave. Vrt pod Golovcem premore 5729 rastlinskih vrst, podvrst in sort, BGCI pa jim jih je potrdila že 4844. Majhna primerjava za razumevanje, več pa v oddaji: njihov podobnik na Dunaju ima 11000 vrst, v bazi BGCI pa le 1758 zabeleženih vrst. Bogata semenska banka ga uvršča v sam vrh botaničnih vrtov v Evropi. Z gostoma povzemamo trenutno stanje biodiverzitete vrta in sramotno financiranje te najstarejše akademske ustanove pri nas, katere dosežke po sodobnih načelih varstva biodiverzitete bi država lahko pri bližnjem predsedovanju Svetu EU lahko uporabila kot prednostno lastnost.
Botanični vrtovi imajo v Evropi zelo dolgo tradicijo, prvega so odprli leta 1544 v okviru Univerze v Pisi. Pri nas je najmlajši prav Botanični vrt v Mariboru. Deluje v okviru Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ustanovili pa so ga prav na evropski dan parkov, 24. maja 2002. Njegova temeljna zadolžitev je ohranjanje biološke raznovrstnosti, vključen pa je v izobraževalne procese od osnovne šole do univerzitetne ravni. Obsega dobrih 18 ha zemljišča blizu Hoč pod Pohorjem. Predstavljata ga direktor, dr. Andrej Šušek in strokovna sodelavka Meta Pivec.
Eden od ciljev trajnostnega kmetijstva je nedvomno tudi učinkovito upravljanje vodnih virov. Po zaslugi raziskav ga med drugim omogočajo inovativne zelene tehnologije, do katerih skušajo priti v Kmetijskem inštitutu Slovenije. S kolegi z univerz v Vidmu, Trstu in Benetkah in sorodnimi državnimi ustanovami sodelujejo v dvoletnem čezmejnem projektu ACQUAVITIS, o katerem v oddaji V ŽIVO govori slovenski koordinator dr. Klemen Lisjak, Kmetijski inštitut Slovenije
Konec tedna je Ljubljana z znamenito družinsko Vilo Zlàtico v Rožni dolini, pridobila novi prostor kulturne dediščine v javni rabi. Državi, ki jo je v upravljanje predala Muzeju in galerijam mesta Ljubljane, jo je zapustila hči znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, dr. Zlatica Hribar. Notranja postavitev stalne razstave je bila tudi pokojničina zadnja volja, s katero je želela ohraniti spomin na dediščino svojega očeta. Za postavitev je poskrbela muzejska svetnica, dr. Irena Žmuc, s katero smo se pogovarjali o vsebini kulturne dediščine ljubljanskega meščanstva prve polovice prejšnega stoletja, temeljnemu sporočilu stalne razstave v stavbi. Tako slednja kot razstava o Ivanu Hribarju in slovanstvu, pripravile so jo sodelavke Foruma slovanskih kultur na čelu z direktorico dr. Andrejo Rihter, se odpirata v torek, 11. maja.
Krožno gospodarstvo je v krogih Komisije Evropske unije in dežel, ki razmišljajo razvojno, v zadnjih letih v modi. Vendar vsaj v medijih razmeroma manj zasledimo vse možnosti, ki jih ponuja ta v trajnostno in zeleno gospodarstvo ter v prihodnost usmerjena razvojna paradigma. Podjetje Škrlj iz Batuj v Vipavski dolini se med drugim ukvarja z razvijanjem koristne rabe bioloških odpadkov, ki jih v tej dolini, v državi pa sploh, ne manjka. Le da jih večina še vedno konča na kompostnikih ali smetiščih. Odpadkov tako rekoč ni, so samo stvari, o katerih se nam ni dalo več razmišljati pravi sicer današnji gost dr. Marko Likon, vodja oddelka za razvoj in doktor kemijskih tehnologij Univerze v Ljubljani, ki tam razvija tehnološke postopke zelene ekstrakcije bioloških odpadkov, da bi prišel do koristnih bioaktivnih snovi za rabo predvsem v farmaciji in živilski industriji. Med drugim razvijajo in proizvajajo tudi visokotehnološke industrijske stroje za ekstrakcijo naravnih bio učinkovin z uporabo ogljikovega dioksida. Pravzaprav gre za postopkovno čisto ločevanje sestavin, kot primer vzemimo ekstrakcijo kofeina iz kave za dosego dekofeinske kave. Pri njem osebno pa se je vse skupaj začelo, ko mu je babica, pravzaprav nona, kot pravijo na tistem koncu, še kot mladeniču povedala, da iz pecljev češenj pripravlja vsestransko zdravilno sestavino. Zato je začel raziskovati, kaj koristnega se da narediti iz listja, pecljev, koščic, jedrc, lupin, steblovja in korenin, in hitro spoznal, da gre za bogat vir bioaktivnih sestavin. Akcijski načrt EU, kamor se je podjetje vključilo pred dobrim letom, se sicer povečini osredotoča na ponovno uporabo papirja, železa, aluminija, stekla in lesa, biološki odpadki pa so vedno bolj pomemben element koncepta krožnega gospodarstva in trajnostnega razvoja. Na fotografiji stroj oz. sistem za ekstrakcijo s superkritično vodo vir: Škrlj, Batuje
V Kopru v Mali loži pod Pretorsko palačo v središču mesta, je še nekaj dni odprta razstava o istrskem trgovcu z naftnimi derivati Istrabenz, ki je do končne privatizacije leta 1996 desetletja krojilo lep del tako gospodarskega kot družbenega življenja na obali. Po prvomajskih praznikih se bo preseila v avlo Pokrajinskega arhiva Koper, kjer bo na ogled do konca maja. V pogovoru z avtorico razstave, prof.dr.Jedert Vodopivec Tomažič, bomo načeli vprašanje, koliko in zakaj je gospodarska dediščina del kulturne dediščine nekega okolja, saj podjetja razen nekaj odvodov že lep čas ni več, ostali pa so spomini na eno najuspešnejših primorskih, hkrati pa tudi slovenskih podjetij v povojnem obdobju. Kot delniško družbo so Istra benz ustanovili jeseni l.1948, saj takrat v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947-1954) pod vojaško upravo jugoslovanske vojske (VUJA) še niso veljali jugoslovanski civilni zakoni. In šele Osimski sporazumi med SFRJ in Italijo l.1977 so cono B STO mednarodnopravno postavili v okvir Jugoslavije oziroma takratne Socialistične republike Slovenije, katere legalni naslednik je sedanja republika. Ob razstavi je Pokrajinski arhiv Koper izdal tudi publikacijo, razdeljeno na tri dele, arhivsko-zgodovinski uvod, študije treh poznavalcev gospodarske preteklosti Obale in zbrani osebni spomini še živečih akterjev nekdanjega Istrabenza. Uredila jo je avtorica razstave OD ISTRA BENZA DO ISTRABENZA 1948-1996, današnja gostja v oddaji. FOTO: Razstava v mali loži pod Pretorsko palačo v središču Kopra je na ogled do srede, 2. aprila, po praznikih pa bo na ogled v Pokrajinskem arhivu Koper VIR: Goran Tenze, Program Ars
Evropska agencija za varnost hrane EFSA pripravlja revizijo smernic o oceni tveganja fitofarmacevtskih sredstev za čebele, ki praktično pomeni rahljanje ukrepov za njihovo in zaščito drugih opraševalcev. Zato v studiu vnovič gostimo dr. Danila Bevka z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo, raziskovalca njihove pomembne vloge. Pomagal nam bo osvetliti pomen teh za prehransko varnost izjemno pomembnih živalic, katerih vlogo v trajnostnem kmetijstvu še vedno premalo cenimo. Na fotografiji čebela samotarka foto: Danilo Bevk, NIB
Meritve SARS-CoV-2 v čistilnih napravah so poleg testov ključne za razumevanje njegove razširjenosti. Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB je že marca lani pilotno začel meriti navzočnost novega virusa v odpadnih vodah. V okviru mednarodne medlaboratorijske primerjave 21 državnih meroslovnih inštitutov in laboratorijev iz 16 držav so dokazali, da je natančno merjenje količine virusne RNA SARS-CoV-2 moč doseči z kvantitativne PCR s povratno transkripcijo oz. RT-qPCR. Od lani pri nas to počnejo na osmih čistilnih napravah - Ljubljana, Domžale-Kamnik, Kranj, Koper, Rogaška Slatina, Velenje-Šoštanj, Celje in Maribor. Temu pravijo, kot v pogovoru pojasni dr. Denis Kutnjak, Nacionalni inštitut za biologijo, epidemiologija odpadne vode. Za bolj nemoten potek tovrstne v spopadu z epidemijo novega virusa pomembno metodo, bo mogoče pomagalo marca sprejeto priporočilo Komisije EU o monitoringu COVID-19 in njegovih različic v odpadnih vodah EU. Vsaj pri nas je NIB doslej to delo v epidemiološkem nadzoru opravljal v okviru že obstoječega raziskovalnega programa, in razen posebnih sredstev ARRS, od države za to ni prejel še nobenih finančnih nadomestil. Na fotografiji postopek koncentriranja vzorcev odpadne vode v laboratoriju pred analizo z metodo verižne reakcije s polimerazo z obratnim prepisovanjem. Vir: Aleš Rosa, NIB
Po dveh desetletjih imamo v Sloveniji novo karto potresne nevarnosti. Stara iz l.2001 je izhajala iz zgodovinske evidence o potresih za slabo tisočletje nazaj, in je bila, uradno še vedno je, osnova za protipotresno gradbeno zakonodajo. Nova je nastala kot strokovna podlaga za sprejem nove, čaka pa jo še zahtevna pot verifikacije skozi zadevne podsisteme, ko in če bodo nova spoznanja o potresih našla pot v prihodnji gradbeni protipotresni zakonodaji. Izdelavo teh strokovnih podlag je Urad za seizmologijo ARSO naročil Geološkemu zavodu Slovenije, nastajale pa so vzporedno z evropsko karto potresne nevarnosti, seveda za okvir državnih meja. Gostje, Polona Zupančič, ARSO, dr. Petra Jamšek Rupnik in dr. Jure Atanackov, Geološki zavod Slovenije, povzemajo temeljni okvir razumevanja nove karte, ki jo od stare prvenstveno loči upoštevanje aktivnih prelomov v geološki strukturi ozemlja. V skupini izdelovalcev nove karte so bili poleg naštetih še, s strani ARSO Barbara Šket Motnikar, Mladen Živčić, Martina Čarman, Andrej Gosar, z Geološkega zavoda pa Bogomir Celarc, Jernej Jež, Matevž Novak, Blaž Milanič in Anže Markelj. Pri projektu je sodelovala še kopica poznavalcev iz zadevnih ustanov iz Italije, Švice, Nemčije in Gregor Rajh iz Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na sliki nova karta potresne nevarnosti Slovenije, izdelala jo je Agencija RS za okolje (ARSO) v sodelovanju z Geološkim zavodom Slovenije Vir: ARSO, Urad za seizmologijo
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
S profesorico heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti ddr. Vereno Perko se V ŽIVO pogovarjamo o stanju dediščinskih ved pri nas in po svetu. Povod je nedavni izid prevoda tri desetletja starega izvirnika zagrebškega profesorja Iva Maroevića , Uvod v muzeologijo, delo nje same, izdalo Slovensko muzejsko društvo). Izhodišče je, kaj pri nas med muzealci in dediščinarji muzej pomeni danes, kaj pa bi v muzejih delujoči ljudje radi z njimi dosegli zunaj muzejskih prostorov, nenazadnje pa, kaj je izvorno pomenil starogrški museion. Slednji ni zbiral in razkazoval predmetov kot reprezentacij časa in prostora, temveč je pri Starih izhajal iz muz, reprezentacij človekove kulture in ustvarjalnosti. Smeri razvoja sodobne muzealistike pa bo ob orisu dela že pokojnega Maroevića (1937-2007) nakazala gostja. Instalacija Muzej čudes v mestu Calgary, Kanada; foto Paul Hardy
Letošnjega 8. marca, ob mednarodnem dnevu žena, dan prej, 7. marca, pa je bil dan slovenskega pomorstva (na ta dan je Slovenija l.1991 še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi), je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014), iz Postojne, in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenje krepko vpletli vlogo morja. Na temelju arhivskega gradiva napisana zgodba o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati je to delo zapolnilo premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in z sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Mladi mornarki na ladji v časi šolanja v 40-ih letih v Piranu - levo Sava Kaluža, desno Jolanda Gruden Vir: osebni arhiv hčera obeh pokojnih pomorščakinj
Geograf mag. Miha Pavšek (GIAM ZRC SAZU) med drugim sodeluje v Interreg projektu CROSSRISK, (vodi ga avstrijski zvezni zavod za metereologijo in geodinamiko, ZAMG). Čeprav v južnih delih Avstrije in v alpskem delu Slovenije velike količine dežja in snega vedno znova povzročajo škodo in ogrožajo ljudi, doslej za čezmejno območje ni bilo enotnih napovedi ali opozoril. Cilj projekta CROSSRISK je razviti skupne večjezične opozorilne sisteme in izobraževalne koncepte, hkrati pa zmanjšati tveganja, povezana z dežjem in snegom na obmejnem območju. V okviru projekta projektni partnerji med drugim razvijajo enotne, večjezične opozorilne sisteme, eden od rezultatov pa je tudi skupen plazovni bilten, ki je od letošnje zime na voljo na novi spletni strani http://www.crossrisk.eu/sl/. Na fotografiji Mihe Pavška dva raziskovalca GIAM ZRC SAZU na Širokcu
Izguba raztegljivosti srca ali srčno popuščanje pri starejših je pogost povod za prezgodnjo smrt v razvitem svetu. Dr. Simon Sedej, izredni profesor na Medicinski univerzi v Gradcu (Oddelek za kardiologijo) je s skupino raziskovalcev v dolgoletni raziskavi ugotovil, da nikotinamid, v prehrani znan kot vitamin B3, pomembno ščiti pred to najpogostejšo starostno obliko srčnega popuščanja. V pogovoru bo slovenski raziskovalec opisal, kako. dr. Simon Sedej v laboratoriju pri delu z mikroskopom na Medicinski univerzi v Gradcu (A) vir: Bernhard Bergmann
Znanost se pogosto sklicuje na vrednostno nevtralnost. To je pogosto njena pravica in hkrati tudi dolžnost, obstajajo pa obdobja, ko tudi sama ne more in tudi ne sme obtičati v svojem slonokoščenem stolpu. Prelomna dogajanja 20. stoletja so na primer to pokazala dokaj izrazito. Nemara so zato nekateri drugo svetovno vojno vsaj v Evropi razlagali kot nekakšno evropsko državljansko vojno. Četudi se je na primer pokojni francoski filozof in politični ekonomist Bertrand de Jouvenel kot strasten borec za liberalno tradicijo Evrope v 30-ih in 40-ih letih celo navduševal nad idejami začetkov nemškega nacionalsocializma - po zmagi nad njim pa emigriral v Švico – je večino svojega dolgega življenja le bil zagovornik političnega liberalizma in strastno javno zagovarjal dostojanstvo osebne svobode v sodobnih množičnih družbah. Rojen je bil na začetku 20. stoletja, preminil pa je leta 1987. V zborniku založbe KRT iz l. 1992 o sodobnem liberalizmu je izšel njegov politični esej »Svoboda kot dostojanstvo« v prevodu Natalije Mikec, ki so ga prevedli iz ameriške izdaje izvirne knjige iz leta 1955. Ta je z naslovom »O suverenosti« izšla v Parizu. V besedilu, ki ga boste slišali, de Jouvenel opisuje nevarnosti organiziranih političnih skupin, ki svojo razlago sveta in ljudi vsiljujejo tudi tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Predvsem pa opisuje, kam takšne tendence vodijo in da se morajo ljudje, ki svobodo razumejo tudi kot dostojanstvo, takšnim skupinam v ključnih trenutkih nevarnosti za družbo upreti. Bertrand de Jouvenel (1903-1987), citat: "Družba ovac bo s časom neizogibno porodila vladavino volkov"
Kako ohraniti in hkrati predstaviti lesene predmete starih kultur, ki so na primer v strugi Ljubljanice ležali nekaj deset tisoč ali sto let? Ta vprašanja že desetletja burijo mag. Mirana Eriča, sodelavca Zavoda za varstvo kulturne dediščine in potapljača. Na Akademiji za likovno umetnost usposobljeni konservator mokrega lesa že dlje časa preizkuša tudi digitalne rekonstrukcije v vodi najdenih predmetov, najraje pa bi jih na ogled postavil v razstavnih komorah, napolnjenih z vodo, ali bazenih, odvisno pač od velikosti.
Sredi januarja je v okviru Sveta za razvoj SAZU potekal posvet z naslovom Integracija slovenskega inovacijskega okolja. V okviru delovne skupine sveta je dejavna današnja gostja, dr. Špela Stres, ki med drugim od leta 2017 tudi koordinira Konzorcij za prenos tehnologij iz javnih raziskovalnih inštitutov v gospodarstvo. Dejavna je na področju poslovnega razvoja in oblikovanja finančnega podpornega okolja za inovacije. V zadnjih 10 letih je igrala ključno vlogo pri ustanavljanju 11 spin-off podjetij. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ocenjuje integracijo inovacijskega okolja v državi. Špela Stres je doktorsko disertacijo iz fizike opravila na Univerzi v Ljubljani, magisterij iz prava na področju intelektualne lastnine na Univerzi v Torinu, študij MBA na Cotrugli Business School, ima pa tudi opravljen izpit za patentnega odvetnika. Je članica strokovne skupine, ki svetuje projektni skupini EIC za DG za raziskave in inovacije Evropske komisije. Je tudi predstavnica foruma CERN KT in foruma KT o medicinskih aplikacijah. Bila je tudi podpredsednica in članica upravnega odbora Evropskega združenja strokovnjakov za znanost in tehnologijo. Bila je članica svetovalne skupine za prihodnje nastajajoče tehnologije in članica svetovalne skupine SWAFS pri Evropski komisiji (DG Connect in DG R&I). Na fotografiji je aparatura za ultra-hitro meritev življenjskega časa fluorescence, katere razvoj je pomagal omogočiti tudi CTT IJS, foto: dr. Rok Dolenec, IJS
Tokratni gost prof.dr. Franc Solina je ustanovil Laboratorij za računalniški vid na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, iz katere se je pred leti osamosvojila zdajšna Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Tam predava računalniške predmete, pred leti pa je bil dekan. Že dobri dve desetletji se ukvarja tudi s kiparstvom, povečini v kamnu, kar nekaj stvaritev pa je oblikoval v lesu. Ob njegovi nedavni pregledni razstavi v Galeriji DLUL v Zoisovi hiši na Bregu v Ljubljani, ki je imela to smolo, da je sovpadla z drugim lockdownom konec oktobra, smo si jo lahko ogledali le skozi galerijsko okno in v (tudi na mreži) dostopnem katalogu. Kako je računalničar postal tudi kipar? Poleg razstave je bilo to vprašanje izhodišče pogovora. Foto: Taschenleerer - odlagališče krame iz žepov, npr. v domači veži, 2016, 34x21x13 cm, apnenec Lesno brdo, avtor Franc Solina Tu si lahko ogledate spletni naslov videa o razstavi: https://www.youtube.com/watch?v=KHYFH1Tt6xA Spletni naslov kataloga: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-QG1MWNOG/4a9d797c-edb4-4b76-b044-b9e01bd2889a/PDF
Diplomirana kineziologinja Katja Podvinšek na VU Amsterdam (Vrije Universiteit A., ena od dveh javnih raziskovalnih univerz v glavnem mestu Nizozemske- spada med prvih 150 najbolje rangiranih na svetu), v tamkajšnem raziskovalnem magisterskem programu Human Movement Sciences opravlja raziskovalni projekt o delovanju funkcionalne električne stimulacije na tetraplegikih. Raziskovalni študij opravlja v rehabilitacijskem centru VUA, v njem pa se posebej posveča vplivu električne stimulacije na krvni pritisk. Diplomirala je na Fakulteti za vede o zdravju s sedežem v Izoli v okviru Univerze na Primorskem. V pogovoru je na koncu tudi povedala, kako doživlja obdobje korona krize v tej deželi.
Sredi lanskega decembra je Slovensko arheološko društvo podeljevalo priznanja za dosežke v letu 2019. Nagrado za enkratni izjemni dosežek so za dvojezično znanstveno monografijo »Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice - arheološke in naravoslovne raziskave«, podelili dr. Janki Istenič, ki vodi Arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Poznavalka t.i. rimske arheologije provinc je delo pripravila na podlagi dveh desetletij raziskav, ki so vključevale tudi naravoslovne raziskave 79 v mulju reke med Vrhniko in Ljubljano najdenih predmetov. Pogovor smo posneli spomladi 2019 po predstavitvi monografije, v njem pa je sodeloval tudi dolgoletni sodelavec tukajšnih arheologov, fizik prof.dr. Žiga Šmit, ki je med drugim pri raziskavah dveh tisočletij stare materialne kulture sodeloval z metodo protonsko vzbujene rentgenske spektrometrije. Gre za neporušno metodo, saj omogoča analizo snovi brez poškodovanja samih artefaktov. Monografije je izšla v seriji Katalogi in monografije pri Narodnem muzeju Slovenije
Neveljaven email naslov