Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob letošnjem Mednarodnem dnevu oceanov (8. junija 2016), ki letos poteka z motom “Zdravi oceani, zdrav planet” smo obiskali Morsko biološko postajo Piran (NIB). Raziskovalke prof. dr. Valentina Turk, doc. dr. Patricija Mozetič in dr. Janja Francè so predstavile osnovno stanje onesnaženosti slovenskega morja oz. tržaškega zaliva, potek in okvirne rezultate monitoringa morskih voda ter povzele ključne razloge zaradi katerih je morje srce planeta.
670 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Ob letošnjem Mednarodnem dnevu oceanov (8. junija 2016), ki letos poteka z motom “Zdravi oceani, zdrav planet” smo obiskali Morsko biološko postajo Piran (NIB). Raziskovalke prof. dr. Valentina Turk, doc. dr. Patricija Mozetič in dr. Janja Francè so predstavile osnovno stanje onesnaženosti slovenskega morja oz. tržaškega zaliva, potek in okvirne rezultate monitoringa morskih voda ter povzele ključne razloge zaradi katerih je morje srce planeta.
Že januarja letos, ko so iz Kitajske pronicale informacije o širjenju bolezni COVID-19 (in nevarnega virusa SARS-CoV-2, ki jo povzroča), se je skoraj hkrati dalo zaslediti tudi domneve o povezavi med njim in vrsto tamkajšnih netopirjev, kitajskih podkovnjakov. Zakaj netopirji? Poskus odgovora na to vprašanje je nedavno v spletnem časopisu Alternator.Znanost (v okviru ZRC SAZU) podala prof.dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo. V pogovoru nam je povedala, da se je del raziskovalne skupnosti po objavi teh domnev začel bolj intenzivno ukvarjati z netopirji na že znanih spoznanjih. Zaradi njihovega evolucijsko nastalega odziva imunskega sistema so sicer „gojišče virusov“, vendar v izjemno majhnih koncentracijah, in razen za virusom stekline, ne zbolijo. Ve se, da so prenašalci virusov rdečk, ošpic, mumpsa, raznih oblik gripe itd. … in da se virusi pri njih v stresnih situacijah izjemno namnožijo, hitro prenašajo med celicami, in se lahko v redkih primerih tudi prelijejo na druge gostitelje. Razkritje logike takšne prilagoditve njihovega imunskega sistema bi lahko nakazalo smeri nadaljnjih raziskav. Netopirji (chiroptera) predstavljajo s približno 1200 vrstami okrog 20% delež človeku poznanih sesalcev. Foto: Tom Turk Dolgonosi netopir (Rhynchonycteris naso) je vrsta iz Južne in Srednje Amerike. Je 6 cm velik netopir, ki tehta le 4 grame. Kot pove ime, imajo dolg, mesnat in zašiljen nos; dlaka je gosta in mehka, rjavkasto-sive barve. Živijo v skupinah, velikih od pet do deset posameznikov. So nočne živali. Podnevi spijo v položajih, ki niso običajni za netopirje. Običajno so teritorialni ob manjših ribnikih, okrog katerih z eholokacijo lovijo žuželke.
Tokrat gostimo poznavalko rastlinskih patogenih virusov, prof.dr. Majo Ravnikar. Prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo. Z njo se je Goran Tenze pogovarjal o možnostih, ki jih v teh trenutkih njen pristop ponuja za razumevanje problematike tako bolezni COVID-19 kot samega virusa SARS-CoV-2. Na tem oddelku tudi v obstoječih razmerah pandemije bolj ali manj nemoteno delujeta tudi dva t.im. EU referenčna laboratorija, eden za določanje virusov, viroidov in fitoplazem, drugi pa laboratorij za določanje bakterij, ki v okviru zadolžitev Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skrbita za uvoz varne hrane (v državo ter EU) in ustrezen monitoring okolja.
V obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skušamo izpolnjevati poslanstvo na področju "popularizacije znanosti".
V obdobju, ko se marsikomu dozdeva, da zgodovinski revizionizem rezultatov, predvsem pa vzrokov druge svetovne vojne dokončno prevzema štafeto v iskanju resnice časa, predlagamo prisluh mislim zgodovinarja, ki je posledice vzrokov te vojne občutil pred strelskim vodom policije NSDAP, torej nacionalsocialistične nemške delavske stranke – ali s kraticami, SS - leta 1944 v okupirani Franciji, ter tako tragično končal svoje ustvarjalno življenje. Marc Bloch je bil član francoskega odpora proti okupaciji, okupatorjem so ga izdali lastni sodržavljani, zgodovinarji z vsega sveta so ga že med obema vojnama poznali kot univerzitetnega profesorja in utemeljitelja t.im. nove zgodovine. V obdobju skrivanja v okupirani Franciji je napisal dvoje precej temeljnih besedil na temo pisanja o preteklosti. Njegov opis poteka poraza in klavrne vdaje francoske vojske in države nekaj tednov po vdoru Nemcev in besedilo o »apologiji zgodovine«. Oba prevoda v naš jezik imamo, ob izzidu dela »Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic« v prevodu Gregorja Modra pri Studii Humanitatis v drugi polovici 90-ih, pa je urednik oddaje Goran Tenze pripravil predstavitev. Vir fotografije: https://fabiosulpizioblog.wordpress.com/2017/10/13/su-marc-bloch/
Eden najprodornejših sodobnih francoskih mislecev, sociolog Jean Baudrillard (*1929 – +2007) je bil prepoznaven po t.im. “teoriji simulakra“, razlagi sodobnega sveta in njegove kulture kot neresničnih oziroma virtualnih fenomenov. Med drugim je napisal izvrstno in izzivalno razmišljanje o sodobnem terorizmu, ki ga je urednik oddaje UMETNI SVETOVI in hkrati prevajalec, Marjan Kokot, uredniško naslovil »Nasilje globalnega«. Baudrillard je terorizem sodobnosti razlagal kot sopotnika globalizacije, ki nima dosti opraviti s tradicijo anarhizma ali nihilizma. Presodite, ali nam avtor po četrt stoletja pozneje ima še kaj povedati! Na sliki citat J.Baudrillarda na današnjo temo vir: https://quotefancy.com/media/wallpaper/3840x2160/579290-Jean-Baudrillard-Quote-Today-s-terrorism-is-not-the-product-of-a.jpg
Ob »mednarodnem letu zdravja rastlin 2020«, razglasila ga je OZN, je Nacionalni inštitut za biologijo pretekli teden v Državnem zboru RS zaznamoval tudi svojo 60-letnico. Predstavniki Komisije EU (SANCO-direktorat za zdravje in zaščito potrošnikov), EPPO – Evrops. in mediteran. organizacija za varstvo rastlin ter resorni uradniki in politiki (kmetijstvo), so vsi prišli podpreti vodji obeh NIB-ovih referenčnih laboratorijev EU, ki jih v sodelovanju s WHO EU potrebuje v strategiji European Health Action Plan oziroma v spopadanju z vedno bolj številnimi mikrobi, povzročitelji bolezni predvsem kulturnih rastlin. Delo laboratorija za določanje virusov, viroidov in fitoplazem (delno), bolj podrobno pa laboratorija za določanje bakterij smo v tej oddaji že predstavili v obrisih, danes pa je gostja prof.dr. Maja Ravnikar, vodja Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo NIB, kjer delujeta oba laboratorija. Med drugim gostja osvetluje širše razloge za vedno številnejše škodljive mikrobe, ki so bili pred razmahom množičnih monokulturnih plantaž in prostega trga hrane in rastlin precej redkejši. V SFRJ npr., so morala uvožena semena za sajenje v dveletno karanteno, preden so jih začeli prodajati uporabnikom. Prosti trg torej ni deloval, protimikrobna varnost pa je bila na višji ravni … Foto: Grozd, žrtev zlate trsne rumenice. NIB se je uspešno soočil z mikrobom, povzročiteljem te bolezni (vir: Arhiv NIB)
Na Morski biološki postaji Piran so 12. februarja predstavili osnutek končnega poročila projektne naloge o povečanju potenciala marikulture pri nas. “Možnosti za povečanje potenciala lokacij za marikulturo na obali in v slovenskem morju”, je celovito besedilo naslova te projektne naloge, ki jo je pod vodstvom raziskovalke dr. Vesne Flander Putrle opravila raziskovalna skupina MBPP-NIB. V pogovoru, nastal je po dopoldanski predstavitvi, je poleg vodje projektne naloge sodeloval še dr. Boris Petelin, (z rezultati meritev vetrov in podmorskih tokov iz l.2015). Projekt je naročilo Min. za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, gre pa za še enega od državnih projektov, ki se vpisuje v poskuse strateškega načrtovanja pridelave več hrane iz morja. Premislek o boljši izrabi omejenega geografskega pomorskega bazena pod jurisdikcijo države med drugim izhaja iz obstoječih podatkov, študij (nenazadnje zadnje državne strategije o marikulturi iz l.2014), krepi pa ga eno od spoznanj te sintetične naloge, da bi tukajšne zmožnosti marikulture potencialno izboljšali za nekaj sto odstotkov. Na fotografiji gojitvene mreže v Piranskem zalivu - foto: dr.V.Flander Putrle
Pred dobrim desetletjem (2009) je pri nas izšel prevod sicer v Nemčiji izdanega zbornika o fenomenu “fojb” oziroma, kot so ga naslovili pri založbi Krtina, kjer je tukajšni zbornik izšel, “Fojbe – primer psihopatološke recepcije zgodovine”. Dan “podpisa pariške mirovne pogodbe zaveznikov z Italijo” (10.2.1947), ko so Istra, Dalmacija ter Kvarner postali del Jugoslavije, v Italiji od februarja 2005 praznujejo kot državni praznik “dan spomina” na te dogodke na “dobri dve desetletji italijanski vzhodni meji“. Upamo, da bo iz izsekov pogovora, ki smo ga takrat predstavili z gosti, profesoricama zgodovine Luiso Accati s tržaške in Marto Verginella z ljubljanske, ter filozofom Igorjem Pribcem, tudi z ljubljanske univerze, izzvenela še druga plat “psihopatologije” fenomena kraških brezen iz obdobja 1920-1945. Foto »S predstavitve zbornika v Ljubljani: z leve M.Verginella, L.Accati in I.Pribac) Vir: Commons Wikipedia V VEDNOST ! (ime jpg= Accati)
»Junija 2019 sta Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Arhiv RS pripravila vsebinsko bogat in raznovrsten znanstveni simpozij »Likovna dela na pergamentu in papirju || Works of Art on Parchment and Paper. Besede izzvenijo v času, obrazi zbledijo, spomin načne pozaba. Knjiga ostane.« Tako sta oba izdajatelja (točneje, Znanstvena založba FF) pospremila vabila na nedavno predstavitev istoimenskega zbornika, v katerem je 30 strokovnih člankov več avtorjev v štirih poglavjih. O materialih in orodjih pri konserviranju, o raziskovanju narave teh likovnih stvaritev oziroma o njihovem varstvu in ohranjanju, o razlagi teh del in namenih njihovih ustvarjalcev, prvo poglavje pa povzema znotrajstrokovna spoznanja in dileme. Z eno od urednic zbornika, prof.ddr. Natašo Golob, našo vodilno kodikologinjo (druga, prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič, eno naših osrednjih strokovnjakinj za restavriranje in konserviranje starih rokopisov na pergamentu in papirju ter tiskov, se zaradi objektivnih razlogov ni mogla udeležiti oddaje), se V ŽIVO pogovarjamo o tovrstnih izzivih in se med drugim vprašamo, kaj bi se z našim znanjem godilo, če bi se ti rokopisi in tiski ne bili ohranili bodisi v izvirniku bodisi v prepisih ali ponatisih. Fotka: Zbornik so v prostorih Arhiva RS predstavili pretekli teden ( foto Znanstvena založba FF)
27. januar je za vsakoletni svetovni dan spomina na žrtve holokavsta izbran kot dan zloma in prekinitve holokavsta. Na ta dan leta 1945 je sovjetska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Tam je zaslovel tudi Josef Mengele, ki ga v nemškem jeziku dostopna Wikipedia opisuje kot »medicinca, antropologa in nacional-socialističnega vojnega zločinca«, njen pandan v našem jeziku pa kot »zdravnika, nacista in častnika SS«, značilne organizacije nemške totalitarne družbe in države. Slovenska mu namenja pol strani, nemška pa dobrih trideset (30). Zato ne bo škodilo spoznati, kaj je za potrebe enega od Nuernberških sojenj vojnim zločincem, ki so delali nečloveške poskuse na živih ljudeh, napisano v knjigi Alexandra Mitscherlicha, nemškega zdravnika in njegovega kolega Freda Mielkeja z naslovom "Medicina brez človečnosti". Tam sta zbrala dokaze za sojenje omenjenim vojnim zločincem. Prispevek pa se dotakne tudi slovenske vpetosti v presojanju tistega časa. Poleg izseka iz spominov zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja na taborišče Dachau.
Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v italijanske (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnjega "duha časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem častniku v jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici ter sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svetnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« – povod za pogovor z gostjama.
"Pa saj to je bil vendar terorist", je nedavno srednješolec v Piranu odvrnil ob razlagi usode narodnega heroja Sergeja Mašere. Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v njihove (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnji "duh časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem oficirju v takratni jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici in sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in o mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svétnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« - povod za pogovor z gostjama. Na fotografiji Pomorski muzej Sergej Mašera Piran - foto: Lea Širok-RTV SLO
Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.
Spomnili se bomo nekoga, ki je na začetku preteklega desetletja izgorel v razočaranju nad družbo, ki jo je z vznesenostjo pomagal soustanavljati že sredi 80-ih let preteklega stoletja. Samo Resnik (1962-2011) je že takrat prevajal utemeljitelje ameriške demokracije izpred stoletij, med drugim pa je kot urednik študentske Katedre sredi 80-ih objavil esej Spomenke Hribar "Krivda in greh", o povojnih pobojih, zelo rad pa je imel znanstveno fantastiko. V zadnjem desetletju prekratkega življenja je napisal daljši esej z naslovom "Prijatelji in sovražniki odprte družbe". Mi smo ga objavili v dveh delih, prvi je na sporedu danes, govori pa o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je, seveda, Slovenija v začetku tisočletja.
Letos minevajo dobra tri stoletja od vzpostavitve svobodne plovbe (1717) po Jadranskem morju. Zaradi habsburške premoči na bojiščih kopnega in morja, predvsem pa zaradi lastne šibkosti, je beneška republika slabo stoletje pred svojim formalnim koncem (1797) popustila razglasu dunajskih Habsburgov, in stoletja dolgo absolutno prevlado v “Beneškem zalivu” (Jadran) prepustila vzpenjajoči se srednjeevropski sili. Te, predvsem za razvoj severnega dela Jadrana in njegove kopenske okolice pomembne okrogle obletnice, so se nedavno spomnili udeleženci dvodnevne mednarodne konference na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Skupaj z ZRC SAZU in Univerzo Milano Bicocca, ter mnogimi vabljenimi so med drugim iz preteklosti luščili tudi vlogo razglasitve Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719). Toda ta zunanji okvir, kot v oddaji poudarja osrednji organizator, prof. dr. Aleksander Panjek, prvi sogovornik v oddaji, je bil le izhodišče za vzpodbudo poznavanja slovenske pomorske preteklosti. Zgodovinske razloge za razvoj Luke Koper prav v tem mestu v oddaji pojasnjuje kustosinja v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, zgodovinarka dr. Nadja Terčon. Na simpoziju je sodelovala prav s takšno temo. Foto Canaletto: Trg sv.Marka v 30-letih 18.stoletja (vir: wikipedija)
V 90-ih letih smo imeli na tretjem programu nacionalnega radia, sedanjem programu Ars, oddajo Umetni svetovi. Dolga leta jo je urejal naš sodelavec Marjan Kokot, tedanji član uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Za to oddajo je sociologinja Tatjana Šajatovič pripravila daljše besedilo z naslovom "Virtualna realnost - srečni novi svet ali slepa ulica civilizacije".
»Če ne bi bilo Humboldtovih knjig, se Charles Darwin sploh ne bi odpravil na potovanje z ladjo Beagle!«, v pogovoru, ki sledi, pove dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Njegova kolegica iz vrta, dr. Blanka Rávnjak, spada, tako kot njun sogovornik, ki je oddajo pripravil, med tiste, ki so šele z nedavnim prevodom dela britanske znanstvene publicistke Andree Wulf »Iznajdba narave« dodobra ugotovili, kaj je za znanost v 19. stoletju pomenil Alexander von Humboldt. Rodil se je l. 1769 v Berlinu, prav tam pa umrl maja 1859. Da je izumil pojem izohips, podal osnove za ekologijo in teorijo evolucije, je še najmanj, po čemer vnovič postaja znan. Znanje in vednost je kot pravi razsvetljenec širil brez razlik. Njegov starejši sodobnik Goethe mu je izostril estetski odnos do razumevanja in opisovanja narave, in pod njegovim vplivom začel tudi sam pisati botanične spise. Levo B.Ravnjak, desno J. Bavcon ob enem od panojev na Humboldtu posvečeni razstavi v Botan. vrtu (foto: G. Tenze-Ars)
Tokrat je naše izhodišče v petek odprta razstava v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani z naslovom »Bosi.Obuti.Sezuti«. Postavila jo je dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke, ki se v muzeju že od konca 80-ih ukvarja s tem, kar človek obleče, obuje, sleče in sezuje, da se zaščiti pred vplivi vremena. Je prejemnica Murkovega priznanja in listine, pred dobrim desetletjem pa je prejela tudi muzealsko Valvasorjevo priznanje. Razstava v etnografskem muzeju govori o sobivanju nog in obuval, njihovih spremenljivih oblikah in pomenih v prostoru in času. Predvsdem pa govori o marsičem drugem kot o zgolj vitrinskih pregledih obuval in depojev. Foto: Utrinek z razstave »Bosi.Obuti.Sezuti« (vir: SEM) ( SEM= Slovenski etnografski muzej)
Pogovarjamo se z doktorandom in mladim raziskovalcem s Katedre za analitsko sociologijo (in sodelavcem Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sociologom Ottom Gerdino. Je eden redkih družboslovcev, ki se ukvarja s sociologijo staranja, posebej pa z nasiljem med in nad starimi ter socialno izključenostjo. Letos jeseni je pri založbi OPRO izšla knjiga z naslovom “Starost ni za mevže ali o nasilju med in nad starimi“, katere prvi del je na podlagi raziskave napisal Gerdina (drugi del je prispevalo pet avtoric in avtorjev, med drugim dr.Maca Jogan in dr.Borut Ošlaj) . Sogovornik v Španskih borcih v ljubljanskih Mostah tudi enkrat na mesec v sodelovanju s kolegicami in kolegi organizira, s problematiko starajoče se družbe povezane javne diskusije. Fotka, besedilo: Ali se mladost dovolj zaveda starosti v sodobni družbi? Vir: Pixabay
Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom. Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)
Neveljaven email naslov