Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
413 epizod
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
Slovenija bo v petek dobila prvi muzej čokolade, kjer obiskovalce čaka sladko interaktivno doživetje. Chocolarium v središču Ljubljane bo čokoljubce vseh starosti popeljal v svet kakavovcev, kakava in različnih vrst čokolade, svojo čokolado boste lahko izdelali tudi sami ali primerjali okuse te slastne razvade z različnih koncev sveta.
Grad Borl v osrčju Haloz že stoletja veličastno kraljuje na skalnati pečini nad reko Dravo. Njegova zgodovina sega v srednji vek, ko je služil kot trdnjava in pozneje kot dom plemiških družin. Skozi stoletja je grad prestal različne preobrazbe – postal je sedež delniške družbe iz Varaždina, med drugo svetovno vojno zbirno taborišče za zavedne Slovence, po vojni pa hotel z restavracijo in bazenom, ki je zelo uspešno obratoval do leta 1979, ko so ga zaprli. Po dolgem obdobju propadanja je država prenovila tretjino grajskega poslopja. Pol stoletja od zaprtja je od aprila letos po grajskih hodnikih zopet čutiti vrvež, radovednost in poseben vonj po zgodovini, ki ga oddajajo debele kamnite stene dragulja naše kulturne dediščine.
Jesenske počitnice mnogi Slovenci izkoristijo za krajša potovanja ali daljše izlete, najbolj priljubljeni so topli kraji. Če nimate prostega celega tedna, pa lahko izkoristite praznična dneva ali konec tedna, ki jima sledi in si privoščite eno- ali večdnevni izlet k našim zahodnim sosedom. Italijo Slovenci radi obiščemo, zaželeni cilji so predvsem Rim, Toskana, Sicilija … A tudi bliže slovenski meji lahko vidite in doživite marsikaj. Vabimo v deželo Furlanija – Julijska krajina oz. v tamkajšnji zgodovinsko najbolj bogati mesti Oglej in Čedad. Obe mesti sta na seznamu Unescove svetovne dediščine, Oglej od leta 1998, Čedad od leta 2011. Tamkajšnje najbolj pomembne pomnike zgodovine je obiskala Andreja Čokl.
Prometna signalizacija in prometna oprema so naprave in sredstva, ki udeležence cestnega prometa obveščajo in opozarjajo na nevarnosti ter skrbijo za varen in neoviran promet. V Sloveniji je bil prvi semafor postavljen leta 1956 v Ljubljani, ko se je po cestah vozilo 1.500 avtomobilov. Kako pa je 68 let pozneje? Kdo upravlja semaforje v prestolnici in ali v Ljubljani poznamo »zeleni val«? Vse to bo preveril Prvi, ki se je odpravil na obisk na Center za upravljanje prometa v Ljubljani.
V petek, 18. oktobra, bodo naši južni sosedi spet praznovali mednarodni dan kravate. Ta dan je sicer tudi globalno priznan, a obeležuje se predvsem na Hrvaškem, saj naj bi kravata izvirala prav od tam. V Zagrebu so letos junija odprli tudi Cravaticum, butični muzej kravat. Sodobno zasnovan muzej pritegne vse generacije in razkriva tako preteklost kot sedanjost in celo prihodnost tega modnega dodatka.
V četrtek je svetovni dan duševnega zdravja, te dni se zato vrstijo številni dogodki in posveti, ki želijo opozoriti na pomen dobrega počutja in duševnega zdravja za vse skupine prebivalstva. Tema letošnjega dneva duševnega zdravja je sicer duševno zdravje na delovnem mestu, mi pa smo v oddaji Prvi na obisku govorili o duševnem zdravju otrok in mladine. O tem so razpravljali mladi na okrogli mizi Brez filtra v organizaciji Zveze Anite Ogulin in ZPM, na Trgu republike pa je Unicef Slovenija začel kampanjo Stiske iz omaric, v okviru katere so pred parlament postavili 90 šolskih omaric, v katerih so zapisane anonimne, a resnične zgodbe otrok in mladostnikov v stiski. Kaj ugotavlja Unicef Slovenije in na kaj želijo opozoriti, smo izvedeli v oddaji Prvi na obisku.
V Logatcu na približno 3500 kvadratnih metrih površine stoji požarni laboratorij, ki pod pokroviteljstvom Zavoda za gradbeništvo velja za največjega v regiji. Sodeluje z industrijo, podjetji in posamezniki, ki se spoprijemajo s težavami v zvezi s požarno varnostjo izdelkoiv in objektov. Kako varno je življenje v moderni dobi, ki ga obkrožajo litij-ionske baterije, in kakšna je varnost sončnih elektrarn na objektih?
V ljubljanskih Stožicah se obeta temeljita prenova nogometnega igrišča. Po številnih kritikah na račun zelenice, predvsem po septembrski tekmi Lige narodov med Slovenijo in Avstrijo, ko je selektor gostujoče reprezentance Ralf Rangnick igrišče označil za katastrofo, bodo na stadionu decembra spet zabrneli stroji. Zakaj bo treba igrišče osrednjega stadiona v državi prenoviti že drugič v manj kot letu dni? Je težava v neustrezni travi, drenaži, v nepravilni izbiri zrnavosti kremenčevega pestka ali v preseganju normativov uporabe igrišča? Kdaj bo stadion v Stožicah spet pripravljen za domače in mednarodne tekme? Po odgovore na ta vprašanja smo šli na Javni zavod Šport Ljubljana, ki ureja in vzdržuje športne objekte v lasti Mestne občine Ljubljana.
Prevoz po železnici velja za najvarnejši in najučinkovitejši za večje količine blaga na daljše razdalje. Za razstavljanje in sestavljanje vlakov je potrebno veliko časa. Podatki prikazujejo, da je posamezen vagon na svoji poti tretjino časa na ranžirnih postajah, ki so večje tovorne postaje, umeščene na stičiščih najbolj obremenjenih prog. V Sloveniji je po obsegu največja ranžirna postaja v Zalogu. Tja se na obisk odpravlja tudi Prvi, da preveri, kako v praksi poteka razstavljanje in sestavljanje novih tovornih vlakov.
V Sloveniji naj bi imeli okrog 500 gradov in dvorcev. Usoda številnih je počasen propad, pri poskusih oživitve pa so težava neurejena lastništva in strog konservatorski pristop. Država naj bi skrbela za nekaj več kot 166 grajskih objektov. In najdejo se dobre zgodbe, ko so gradovi po obnovi oživeli in danes vabijo na obisk ljudi z vsega sveta. V to verjamejo tudi v Podčetrtku, kjer so pred kratkim odprli prenovljene prostore gradu. Začetki Gradu Podčetrtek segajo v 12. stoletje. Zunanjost je zasijala v vsem svojem razkošju, notranjost pa še čaka na renovacijo. Do kod vse seže pogled z razgledne ploščadi gradu, je Marko Rozman preveril na terenu.
Kako dobro poznate Miroslava Vilharja? Ste sploh že slišali zanj? Tudi če ne, gotovo poznate njegovi pesmi 'Lipa zelenela je' in 'Po jezeru', ki sodita med ponarodele. Da bi o narodnozavednem pesniku in skladatelju vedeli več, se vsako leto s pohodom po Vilharjevi poti in drugimi dogodki trudijo na Pivškem, na katerem je Miroslav Vilhar v 19. stoletju živel in deloval. Pojdite s Prvim na obisk v Zagorje v občini Pivka!
Poletni meseci in počitnice so čas potovanj, zato bomo na Prvem obiskali nastajajoči Muzej potovanj oziroma Travel Experience Museum v Zagrebu. Ta je posvečen fenomenu potovanj od prazgodovine do današnjih dni in za predstavitev svetovnih in hrvaških turističnih atrakcij uporablja najsodobnejšo tehnologijo. Obiskovalci bodo v njem lahko tudi virtualno potovali in si celo priskrbeli 'selfije' z eksotičnih destinacij.
Ekipa Prvega se odpravlja na rt na skrajnem koncu slovenske obale ob italijanski meji. Tam se je še ohranila neokrnjena narava, gre za enega redkih še vedno naravno ohranjenih delov slovenske obale z značilnim flišnim klifom, morskim obrežjem ter skladi podvodnega grebena, zato je bilo območje leta 2018 razglašeno za krajinski park. A bolj kot to Debeli rtič poznamo po Zdravilišču Rdečega križa Slovenije, kjer že skoraj 70 let letujejo in se zdravijo otroci in mladostniki ter njihovi spremljevalci iz vse Slovenije. Debeli rtič je namreč zaradi svoje edinstvene lokacije klimatsko zdravilišče, ki se osredotoča na bolezni dihal, kože in zdravljenje po poškodbah, ter prijetno počitniška destinacija. Kako je tam to poletje, preverja Prvi!
Ekipa Prvega bo danes obiskala Novo mesto, kjer že štiriindvajseto leto poteka mednarodni festival Jazzinty; gre za celovit dogodek, ki poleg koncertnega programa ponuja tudi glasbene delavnice s priznanimi tujimi in domačimi mentorji s širšega področja jazzovske glasbe. Letošnja rdeča nit festivala je povezava med plesom in glasbo, festival pa je v več kot dveh desetletjih izobrazil prek tisoč udeležencev. Pomemben sestavni del festivala so tudi nagrade jazzon, ki predstavljajo pomembno spodbudo mladim ustvarjalcem tako v finančnem kot tudi medijskem smislu.
Že tretje leto med poletjem v različnih krajih po Sloveniji potekajo rokodelski tabori, ki so namenjeni mladim od 12. do 17. leta. Vsi tabori omogočajo mladim, da spoznajo in se preizkusijo v različnih rokodelskih veščinah, da razvijajo potrebne spretnosti za izdelavo določenih izdelkov, da spoznajo materiale za izdelavo in da dobijo izkušnjo aktivnega dela. Vse tabore vodijo mentorji rokodelci in rokodelke, ki so strokovnjaki na svojem področju. Ob vsem tem pa mladim omogočajo druženje s sovrstniki, spoznavanje okolice in narave ter predvsem zelo ustvarjalno preživljanje poletnih počitnic. Prvi na obisku bo obiskal mojstre suhorobarstva in mlade v Ribnici in tam preveril utrip dogajanja.
Mesec poletnih počitnic je že za šolarji in marsikdo od njih jih je izkoristil za počitek in lenarjenje. Mnogi so obiskali morsko obalo in se zabavali v in ob morju, nekateri pa so poletne dni izkoristili tudi za obisk hribov in gora. Ker so poletne počitnice dolge, starši pa nimajo toliko dopusta, poiščejo za otroke različne delavnice in varstva za kratkočasenje, zato bomo tokrat v oddaji Prvi na obisku zavili na poletne počitnice v Živalski vrt Ljubljana. Preverili bomo, kako se imajo mladi počitnikarji, kakšen je dan v počitniškem varstvu, kako oskrbniki poskrbijo za živali v teh vročih poletnih dneh in izvedeli, kako je ljubljanski živalski vrt v tem mesecu sodeloval pri zgodovinski vrnitvi živali v naravo.
Letalski center Maribor je eden najstarejših aeroklubov na Balkanu. Njegove korenine segajo v leto 1889, ko so letalski navdušenci prvič z balonom poleteli nad Mariborom. Danes imajo 19 letal in več kot 200 članov, tam se je mogoče izšolati za pilota, opraviti tečaj padalstva, izvajajo pa tudi protitočno obrambo.
Ljudje imajo do različnih vrst žuželk pogosto predsodke. Razstava tropskih metuljev je tako ena izmed priložnosti, s katerimi želijo v Arboretumu Volčji Potok obiskovalcem približati to vrsto živali. Metulji so sicer drugi največji red v razredu žuželk. Vanj uvrščamo več kot 160.000 opisanih vrst dnevnih in nočnih metuljev. Ena izmed posebnosti tropskih metuljev je, da jih v rastlinjaku skoraj ni videti ponoči in v hladnih jutrih, ko pa se zunanja temperatura povzpne na 20 stopinj, postane v tropskem okolju rastlinjaka zelo živahno. Se metulji bojijo obiskovalcev in kako dolgo traja, da iz bube prileze metulj? Vse to bo v sredo preveril tudi Prvi, ki se v Arboretum odpravlja na obisk. FOTO: Prvi
Z radijskim mikrofonom se tokrat odpravljamo v gorski biser v Kamniško-Savinjskih Alpah, na Veliko planino, ki je dom pastirskih naselij s tipičnimi bajtami s skodlastimi strehami. Na tej planoti ne boste našli le dih jemajočih razgledov, ampak tudi bogato zgodovino, izjemno kulturno dediščino in tradicionalno pastirsko življenje. Na fotogenično Veliko planino gornike, pohodnike, kolesarje, smučarje ali pa samo iskalce tišine že skoraj 60 let vozi nihalka, ki je po žičniškem sistemu prav posebna. Gre namreč namreč za najdaljšo gondolsko povezavo brez vmesnih podpornih stebrov v Evropi. Ste vedeli, da je vožnja z žičnico več kot desetkrat varnejša kot potovanje z avtomobilom in celo varnejša kot potovanje z letalom?
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru bodo v petek odprli razstavo z naslovom: Mi, z Vošnjakove 1 – Policijska postaja Maribor I praznuje. Ta policijska postaja je bila svojčas največja postaja milice v Sloveniji in druga največja v nekdanji Jugoslaviji, delo mariborskih policistov pa je zaznamovala graditev zgradbe v Vošnjakovi ulici, kjer je domicil Policijske postaje I. Zgrajena je bila v dobrem letu, slovesnost ob njeni otvoritvi, 29. novembra leta 1973, pa je bila še na toplem asfaltu. Več zanimivih podrobnosti pa bodo povedali gostje Irene Kodrič Cizerl v Mariboru.
Neveljaven email naslov
