Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
409 epizod
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
Kamničani so dolgo verjeli, da naj bi v nekdanjem kamniškem jezeru živel strašni zmaj. Ko so marca leta 1938 v Nevljah našli kosti neznane živali, so jih seveda pripisali prav temu zmaju in strokovnjaki so potrebovali kar nekaj časa, da so ljudi prepričali, da gre v resnici za mamuta, ki naj bi tam okoli lomastil pred 20 tisoč leti. Mamutovo okostje je zdaj eden najbolj priljubljenih in največjih eksponatov Prirodoslovnega muzeja Slovenije, v Nevljah pa se na odkritje pred osemdesetimi leti spominjajo z razstavo v tamkajšnji osnovni šoli. Kaj je povzročilo mamutov konec, kako je prišlo do odkritja njegovih ostankov, kako so okostje sestavili, zakaj ni ostal v Kamniku in vse ostalo, povezano z neveljskim mamutom, bo "izkopala" terenska ekipa Prvega, ki se ob 11.30 oglasi iz Nevelj.
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Umetniška razstava, ki temelji na zgodbah žrtev nasilja, kot uvod v Svetovne dneve delovanja proti nasilju nad ženskami
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Svilo, ki velja za eno najbolj cenjenih tkanin, so Kitajci izdelovali že pred 5000 leti, v 16. stoletju pa je znanje svilogojstva prišlo tudi k nam. Gojenje sviloprejk je pomenilo pomemben dodatni zaslužek za številne slovenske družine, a je v drugi polovici prejšnjega stoletja popolnoma zamrlo. V zadnjih letih se svilogojstvo poskusno spet uvaja na Goričkem, kamor se bo podala terenska ekipa Prvega in za vas povprašala, kako nastane svilena nit, zakaj so predpogoj za svilo murve in kakšna je prihodnost svilogojstva pri nas.
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Časi, ko smo govorili o kulturi pitja vina, so se po razcvetu mikropivovarn umaknili razvoju kulture pitja piva, v zadnjem času pa se zdi, da smo Slovenci odkrili kompleksnost tretje pijače – gina. Ekipa Prvega se tokrat odpravlja v Brkine k Eriku Sarkiču, predstavniku tretje generacije brkinskih žganjekuharjev, ki je pred dobrim letom na trg poslal prvi slovenski craft gin. O ročnem nabiranju zelišč iz brkinskih gozdov, postopku predelave brinovih jagod in o posodobitvi dolgoletne tradicije kuhanja brinjevca v četrtek ob 11:30 na Prvem!
Solinarska sezona se je končala, zato bo terenska ekipa Prvega preverila, kakšna je letošnja letina soli in kaj vse vpliva nanjo. Obiskali bomo Krajinski park Sečoveljske soline, se podali v zgodovino solinarstva in opazovali bogato biotsko raznovrstnost v parku.
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Hmeljarstvo ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo in je ena od najbolj prepoznavnih pokrajinskih značilnosti in dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini. Letos so z obiranjem hmelja pričeli nekoliko bolj zgodaj kot navadno, simbolični zaključek obiranja pa predstavljata hmeljarska likofa v Žalcu in Radljah ob Dravi. Ekipa Prvega se tokrat na obisk podaja v Žalec, kjer deluje Eko muzej hmeljarstva in pivovarstva in tudi fontana piva, ki privablja številne ljubitelje te osvežilne pijače. Pridružite se nam v četrtek ob 11.30, ko bomo govorili o pomenu hmelja za štajersko in koroško, o vse bolj prisotnem butičnem pivovarstvu in o tem, kako pridelava hmelja usmerja tudi turistično ponudbo teh krajev. Dolina Zelenega zlata s središčem v Žalcu je med drugim prejemnik bronastega znaka Slovenia Green, ki uresničuje poslanstvo zelene vizije slovenskega turizma.
Neoviran dostop do branja je neizpodbitna pravica vsakega posameznika in njeno udejanjanje je še toliko bolj pomembno za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujejo prilagoditve. Prav njim, ne pa le njim, je namenjena Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki zadnja štiri leta domuje na Kotnikovi ulici v Ljubljani, sicer pa deluje že celih 100 let. Kako so nekoč nastajale knjige v brajici, kako danes nastajajo zvočne knjige, kaj si slepi in slabovidni najraje izposojajo, kaj poleg knjig še dobijo v knjižnici? Vabljeni s terensko ekipo Prvega na odkrivanje sveta v temi.
Kompleks starih pivških vojašnic je kraj, od koder so 26. junija 1991 na ceste zapeljali prvi tanki JLA in s tem začeli agresijo jugoslovanske vojske na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo. Po odhodu JLA so bile stavbe opuščene in opustošene, danes pa je to največji muzejski kompleks v Sloveniji in tudi eden največjih vojaško-zgodovinskih kompleksov v tem delu Evrope. Med bolj prepoznavnima eksponatoma parka sta jugoslovanska podmornica in nemška vojaška parna lokomotiva, v simulatorju se lahko obiskovalci preizkusijo v pilotiranju vojaškega letala. Park vojaške zgodovine Pivka bo v četrtek ob 11.30 obiskala tudi ekipa Prvega. Pridružite se nam!
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Prvi mesec poletnih počitnic je že za šolarji. Nekateri so ga izkoristili za lenarjenje in počitek od šolskih obveznosti, drugi za obisk taborov, delavnic in drugih aktivnosti. Ekipa Prvega bo tokrat obiskala Kranjsko Goro, kjer na jezikovnem taboru v organizaciji Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje preživljajo počitnice otroci in mladostniki iz vse Slovenije. Ob počitniškem domu Vila Šumica, ki stoji ob reki Pišnici, obdajata pa jo gozd in travniki, je prostora za raziskovanje in možnosti za preživljanje aktivnih poletnih dni veliko. Koliko novih besed so že osvojili mladi udeleženci na angleških uricah, s katerimi vodnimi igrami ob jezeru se ukvarjajo, kam so že zavili na sprehod in kakšni so večeri v počitniški koloniji, slišite v četrtek po 11.30. Pripravljata Tadeja Bizilj in Špela Šebenik
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
Neveljaven email naslov