Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
409 epizod
Vsako sredo se malo pred kosilom odpravimo na obisk, da vam predstavimo zanimive kraje, institucije, dogodke ...
“Lep je kot vrtnica, le vonja nima” – pravijo za solkanski radič, ki je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek. O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom, danes pa so meje kulinarične uporabe solkanskega radiča postavljene veliko bolj smelo. Iz njega se da skuhati juho, ga vmešati v rižoto ali v polento, celo v slaščičarstvu ga uporabljajo, po lepi slovenski navadi pa iz njega zadnje čase pridelujejo tudi grenčico. “Kraljevsko zimsko vrtnino” ali »sukenski regut”, kot ga imenujejo domačini, bomo spoznali v četrtek ob pol dvanajstih na Prvem.
Lep je kot vrtnica, le vonja nima
Solkanski radič je ena izmed 29 vrtnin, naštetih v šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin. V različnih zapisih in pogovorih ga eni imenujejo solkanski, drugi goriški radič. Nenazadnje, zakaj mu domačini iz Solkana pravijo “regut”? Novinar, publicist, avtor knjige »Od vrtnine do umetnine – goriški radič«, Toni Gomišček.
O radiču z goriških vrtov je med prvimi pisal baron Carl von Czernig-Czernhausen, ki v svoji knjigi omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer – izpostavljena toploti goveda in gnoja – dozori v zelo cenjeno vrtnino. V Solkanu je še okoli 10 pridelovalcev, ena izmed njih je družina Kancler. Zakaj je solkanski radič tako poseben, pojasnjuje Klavdija Kancler.
Z izkopom radiča z njive se “avantura” pridelave šele začne. Ključna je tehnika siljenja radiča.
Nekoč so Primorci trgovali z bledenim radičem vse do Ljubljane, Gradca in Dunaja, danes ga je premalo, pridelovalcem ga ni treba oglaševati, saj brez težav prodajo ves pridelek.
Tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se začne kasneje, pozno jeseni, po prvi slani.
O gastronomski cenjenosti priča podatek, da so kupci na milanski tržnici za kilogram solkanskega radiča pripravljeni odšteti od 60 do 70 evrov za kilogram. Meje kulinarične uporabe solkanskega radiča so dandanes postavljene zelo smelo. Nekoč so ga kmetje najraje jedli v solati, okisanega in bogato zabeljenega z ocvirki, jajcem, krompirjem in fižolom. Saša Golob, eden od lastnikov Ošterije Žogica:
Solkanski radič je lahko tudi dober turistični produkt, pravi Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica.
Goriški radič je v Italiji že vpisan v nacionalnem registru vrtnarskih sort, skupina goriških kmetov pa si prizadeva še za ustrezno zaščito njegovega geografskega porekla v Evropski uniji. Po drugi strani pa je tudi solkanski radič že od leta 1996 vpisan v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo kot domača sorta. Obe sorti, tako goriški radič oziroma »rosa di Gorizia« kot solkanski radič ali »sukenski regut« imata skupno poreklo: izhajata z goriškega polja, katerega dobršna večina se sedaj nahaja v Italiji. Toniju Gomiščku se zdi prepriranje okoli radiča s sosedi Italijani brezpredmetno in noče vleči vzporednic s teranom in našo južno sosedo. Če pa ostanemo na svoji zemlji, morda malce provokativno vprašanje: je mogoče seme solkanskega radiča zanesti tudi v druge predele Slovenije in denimo na Koroškem ali v Savinjski dolini pridelati prav tako slastno povrtnino?
Pridelovalec Igor Bašin pravi, da je pridelava radiča dober dodaten vir zaslužka, lahko pa je tudi tema diplomske naloge.
Pridelava solkanskega radiča traja tako rekoč vse štiri letne čase, zahteva veliko znanja, dela, izkušenj in potrpljenja. Toni Gomišček hudomušno dodaja, ” da je kot delo Leonarda da Vincija – nikdar dokončano, vsak pridelovalec ga želi vsako leto še malce popraviti in izboljšati”.
Nekaj fotografskih impresij na temo solkanskega radiča je zbranih v spodnji galeriji.
V tednu otroka Prvi preverja ozračje v Mariboru. Tam Zveza prijateljev mladine Maribor pripravlja kar nekaj dejavnosti za otroke in mlade, največ na Trgu svobode. Kako se zabavajo otroci, katere dejavnosti so jim najbolj všeč in kaj menijo o temi letošnjega Tedna otroka Skupaj se imamo dobro? Podatki Tom telefona namreč kažejo na to, da otroci najbolj hrepenijo po prijateljstvu in druženju. Del pogovora bomo namenili tudi temu, kako prihajajo v šolo in iz nje ter kako dobro poznajo prometna pravila, saj je teden otroka v Mariboru tudi v znamenju prometne varnosti.
Železniška postaja Ljubljana predstavlja najpomembnejše železniško križišče v državi. Nadzor nad prometom poteka iz nadzornega centra, kjer je tudi kontrola in upravljanje gorenjske proge od Ljubljane do Jesenic. Kako poteka kontrola vstopnega in izstopnega prometa na postaji? Kdo napoveduje prihode vlakov na postaji ter tudi njihove zamude? Kdo pripravlja letne vozne rede, je preveril tudi Prvi. Tja se je namreč odpravil na obisk.
Nebo nad Mursko Soboto je že nekaj dni prava paša za oči, saj je polno raznobarvnih balonov, ki sodelujejo na 24. Svetovnem prvenstvu v letenju s toplozračnimi baloni. Tekmovalnih ekip je več kot sto, prihajajo pa s kar petih celin. V prostem času med jutranjim in popoldanskim poletom so o pomenu in organizaciji prvenstva, pravilih tekmovanja in pogojih za uspešne polete klepetali s terensko ekipo Prvega.
Po Pikinem festivalu nas bo popeljala kar Pika Nogavička sama, pokukali bomo tudi v zakulisje največjega otroškega festivala pri nas in od vodij programa izvedeli, kakšna vodila stojijo za izbiro delavnic, izobraževanj in kulturnih nastopov, ki vsak september popestrijo Velenje in življenja otrok od blizu in daleč.
Kamnik bodo ta konec tedna vendarle spet zavzeli ljubitelji dediščine, folklore in pripadnostnih kostumov. Največji etnološki festival v Sloveniji, Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, se namreč vrača po dveh letih premora, in to že petdesetič! Glasbeni in plesni nastopi, razstave, rokodelski sejem in seveda znamenita nedeljska povorka obljubljajo pestro dogajanje, zato se Prvi odpravlja na obisk v Kamnik.
Prvi gre tokrat na obisk na letališče. Pa ne na katero izmed večjih letališč, na primer v Mariboru ali v Ljubljani, ampak na čisto majhno letališče v Šentvidu pri Stični, ki pa ima, kakor pravijo člani, veliko srce. Na teren vseeno nismo poslali kardiologa, ampak novinarja. Kakšne zgodbe skriva malo letališče, boste izvedeli, ko bo tam Prvi na obisku.
Prvi je danes na obisku na slovenski obali, v domu paraplegikov v Pacugu nad Fieso, v katerem izvajajo programe za ohranjanje zdravja, njihova poglavitna dejavnost pa je skupinska obnovitvena rehabilitacija, in to že od leta 2013. Dom z bazenom z morsko vodo je v celoti prilagojen ljudem na invalidskih vozičkih. O pomenu obnovitvene rehabilitacije bomo govorili danes; v domu paraplegikov sta na obisku tehnik Jernej Boc in novinarka Petra Medved.
Letošnjega poletja so se v Slovenj Gradcu še posebej veselili, saj se lahko ohladijo v povsem novem bazenu in to kar v središču mesta. Gre za največjo naložbo v Slovenj Gradcu v zadnjih letih, kjer pa bo kmalu tudi park urbanih športov. S tem naj bi Slovenj Gradec postal zanimiv tudi v vseslovenskem merilu.
Z oddajo Prvi na obisku smo se tokrat pridružili komisiji akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna. Ta že vse poletje hodi po Sloveniji in ocenjuje urejenost, gostoljubnost in turistično ponudbo krajev, mest, izletniških točk, kampov, kopališč … 31 let ene najbolj priljubljenih akcij Turistične zveze Slovenije je tako prineslo že vrsto zmagovalcev, letos bodo razglašeni novembra. Danes so ocenjevalci na Gorenjskem in Andreja Čokl in Jernej Boc sta jih 'zmotila' med ocenjevanjem Mojstrane.
Počitniško razpoloženje bo naša ekipa tokrat preverila na Gorenjskem, točneje v Bohinjski Bistrici, kjer poteka Poletna nogometna šola Bohinj. To je že šesti teden, ko je na nogometnem igrišču ob kampu Danica in sotočju Save Bohinjke in Bohinjske Bistrice slišati otroški vrvež, navijaške vzklike in brcanje žoge. Mladi namreč svoje proste dni tam preživljajo z učenjem in vadbo nogometa.
Med različnimi počitniškimi dejavnostmi in letovanji, s katerimi si številni mladi popestrijo proste poletne dni, ne izberejo vsi le oddiha na morju. Bolj vedoželjne mlade pritegnejo tudi astronomski tabori. In ekipa Prvega preverja razpoloženje na enem izmed njih – na mladinskem astronomskem raziskovalnem taboru Medvedje Brdo. Mlade v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Medved ta teden pri raziskovanju neba, uporabi naprav, spoznavanju zgodovine opazovanja neba, osnov astronomije in astrofotografije vodijo člani Astronomskega društva Javornik. Kakšen urnik imajo, kaj vse vidijo na poletnem nočnem nebu, kako jim nagajata vreme in požar na Krasu, kaj delajo podnevi, izvemo na obisku!
Celje je v teh dneh popolnoma v znamenju gasilcev. V nedeljo so tja namreč prišle prve ekipe, ki bodo tekmovale na gasilski olimpijadi. To je največji gasilski dogodek v Sloveniji do zdaj in odlična priložnost za promocijo tako knežjega mesta kot celotne države. Po mestu potekajo številne spremljevalne prireditve, gasilske ekipe pa že trenirajo na atletskem stadionu Kladivar, ki bo tudi prizorišče olimpijade. Tam se je mudila tudi naša terenska ekipa. Člana tokratne odprave Prvega na obisku sta bila tonski mojster Vladimir Jovanović in naš celjski dopisnik Matija Mastnak.
V Laškem se lahko pohvalijo s skoraj 200-letno tradicijo, ki jo že več desetletij zaznamujejo s praznikom piva in cvetja. Številke potrjujejo, da gre za največjo festivalsko prireditev v Sloveniji, ki ima ob tem tudi najdaljšo tradicijo. Na njej se po pravilu predstavljajo trenutno najbolj priljubljeni domači glasbeniki, obiskovalci pa na dogodku spoznavajo tudi dediščino in stare običaje tega predela države. Kako gredo priprave na že 57. praznik piva in v cvetje odetega Laškega, bo preveril tudi Prvi, ki se tja odpravlja na obisk.
Člani Konzorcija rokodelskih centrov Slovenije so na pobudo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo letos prvič organizirali Slovenski rokodelski tabor 2022, ki je ali še bo med poletnimi počitnicami potekal v kar sedmih slovenskih krajih, kjer delujejo regijski rokodelski centri: v Ribnici, Rogatcu, na Dolah pri Litiji, v Moravčah, Slovenski Bistrici, Veržeju in Škofji Loki. Z rokodelci bo tako ustvarjalo kar 62 otrok in mladostnikov med 12. in 17. letom, ki jih zanima delo mizarjev, steklarjev, lončarjev in drugih rokodelcev. Danes se je tak tabor začel v Moravčah in tja sta se na obisk odpravila Andreja Čokl in Franci Moder.
Kaj so tehnološki fosili, je vsaj delno subjektivno vprašanje in odgovor je odvisen od tega, kdaj ste bili rojeni. Prostovoljci v društvu Računalniški muzej že od leta 2004 zbirajo bogato informacijsko dediščino. V ljubljanski Šiški je na ogled več kot 6500 primerkov, ki so spremenili družbo iz analogne v digitalno. Od najmanjšega mikročipa do orjaških centralnih računalnikov, od prve digitalne oblike Prešernovih pesmi do prvega znanstvenega kalkulatorja na svetu. O zbiranju, ohranjanju in oživljanju digitalne tehnične dediščine se bo prepričal Prvi na obisku Muzeja računalništva v sredo ob pol dvanajstih.
Prvi je danes na terenu v Črnomlju. V oddaji Prvi na obisku so se še posebej posvetili krajinskemu parku Lahinja.
Pred stotimi leti so jo dobili, pred 60-timi izgubili, zdaj pa ozkotirno železnico Slovenske Konjice – Zreče spet oživljajo. Položili so prvih 50 metrov železniških tirov, po katerih sopiha lokomotiva, ki je klub častitljivim stotim letom v dobri kondiciji in edina parna lokomotiva z dovoljenjem za vožnjo pri nas. Koliko časa traja, da lokomotivo ogrejejo na delovno temperaturo, kakšna posadko jo upravlja in kakšna dogodivščina je vožnja po kratki muzejski progi? O obnovi železniške postaje v Zrečah, o smelih načrtih podaljševanja tira in vseh lepotah starodobnih vlakov, se bo prepričal Prvi na obisku Muzeja lokalne ozkotirne železnice Slovenske Konjice – Zreče.
Prvi odhaja na obisk na Koroško, ki velja za deželo kolesarjenja. Ne le po ravnini, tudi gorskega kolesarstva. Od tam izhajajo slovenski pionirji gorskega kolesarstva in prvi hotel za gorske kolesarje na svetu. V turistično izjemno privlačni vasici Šentanel nad občino Prevalje bomo pred mikrofon povabili organizatorje festivala Črna lukna. Gre za gorskokolesarski dogodek leta, ki k nam privablja na stotine najboljših svetovnih gorskih kolesarjev in je prava paša za oči, pa tudi izjemna turistična atrakcija. Pred preizkušnjo namreč poleg profesionalcev privabljajo tudi rekreativne tekmovalce. Z varne razdalje bodo dogajanje spremljali Metka Pirc, Jure K. Čokl in tonski mojster Vladimir Jovanovič.
Sto let ni malo. In če gre za sto let najbolj znane sladke razvade pri nas, Gorenjkine čokolade, je prav, da se Prvi odpravi na obisk. V Lescah, kjer ta čokolada nastaja od samega začetka, bomo preverili, kaj so imele z nastankom tovarne čokolade topovske granate, zakaj so si tam izdelano čokolado radi privoščili tudi obiskovalci modre krvi, kakšen je okus Slovencev in ali Gorenjko poznajo tudi drugod po svetu. Spremljali pa bomo tudi zadnje priprave na odprtje razstave o Gorenjki v Mestnem muzeju Radovljica.
Kiparji Ivan Zajc, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stojan Batič, Drago Tršar, Jakov Brdar in Dragica Čadež Lapajne so svoj umetniški opus oplajevali prav v Švicariji. Zgradbo so imenovali tudi Hotel Tivoli, ki so ga zgradili leta 1909 po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha. Hotel tudi po temeljiti obnovi ohranja značilnostmi gorenjske alpske arhitekture in tudi prenovljen nudi prostore umetnikom. Švicarija je bila od nekdaj pomemben kraj kulturnega in družabnega življenja ljubljanske elite. Tja sta redno zahajala tudi slikar Maksim Gaspari in pisatelj Ivan Cankar, ki je Švicarijo označil za "pribežališče grešnikov".
Neveljaven email naslov
