Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
690 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.
Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo
Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911.
Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia
Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.
Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe.
Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.
Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru
Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.
Gost je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Vprašali smo ga, ali ima možnost pogajanj pri uvajanju epidemioloških ukrepov na polju kulture, saj je v javnosti vtis, da veljajo za večja trgovska središča, gostinske storitve in verske ustanove manj strožji ukrepi. Zanimalo nas je, kakšni so odnosi na ministrstvu za kulturo. Za večje preboje v razvoju so namreč ključni dobri odnosi, Dejan Prešiček pa se je moral posloviti s položaja ministra ravno zaradi slabih odnosov in obtožb o mobingu. Minister je napovedal večje davčne olajšave za vlaganja v kulturo, podprl je izvajanje zakona o obveznem deležu za umetnost, povedal, kakšne so možnosti za dogovor pri obnovi Plečnikovega stadiona, ob vseh kritikah na račun RTV Slovenija pa nas je zanimalo, kaj pri javnem zavodu ceni. Pogovor smo posneli v sredo, 23.9., zjutraj.
Letošnji festival Vilenica poteka bolj ali manj virtualno; tudi nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugová, se zaradi trenutnih epidemioloških razmer festivala ne bo udeležila. V Razgledih in razmislekih pa se bomo temeljito posvetili eni od njenih pesmi. Pesnica, esejistka in prevajalka Stanislava Chrobáková Repar je namreč o njeni pesmi z naslovom Magenta napisala esej z naslovom Tri stanja pesmi. Na fotografiji: Mila Haugová Literárne informačné centrum (LIC) https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/nagrajenka-35-festivala-vilenica-je-slovaska-pesnica-mila-haugova/527572
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.
11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«
Sodobno ameriško pisateljico in esejistko norveškega rodu Siri Hustvedt slovenski bralci jo poznamo po romanu Poletje brez moških, ki je v slovenskem prevodu Miriam Drev izšel leta 2013, v izvirniku pa dve leti prej. V oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali njen esej z naslovom O branju. Tudi tega je prevedla Miriam Drev. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Siri_Hustvedt_with_Phillip_Lopate_@_BBF_(8024114864).jpg
Véronique Olmi je priznana francoska igralka, pisateljica in scenaristka; napisala je več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Leta 2017 je izšel njen roman z naslovom Bakhita, ki so ga navdušeno sprejeli tako kritiki kot bralci. Gre za pretresljivo pripoved o deklici, ki so jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabili trgovci s sužnji. Po dolgem trpljenju je postala péstunja bogatega italijanskega para, se spreobrnila v krščanstvo in postala redovnica. Leta 2000 jo je katoliška cerkev razglasila za svetnico. Roman Véronique Olmi je prevedla Janina Kos. Z avtorico se je konec lanskega leta med njenim obiskom Slovenije pogovarjala Nina Gostiša.
Konec julija je Hagia Sophia v Istanbulu po nekaj manj kot sto letih spet postala mošeja. V petem stoletju so jo v času vladavine Justinjana I. v Konstantinoplu sezidali kot cerkev Božje modrosti. Več kot tisoč let je bila sedež ekumenskega patriarhata. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jo spremenili v mošejo. Leta 1934 jo je turški predsednik Kemal Atatürk sekulariziral, leto pozneje je postala muzej. Velja za najvažnejšo bizantinsko stavbo in za enega najpomembnejših svetovnih spomenikov. Turški islamisti so dolgo terjali, da muzej spet postane mošeja, čemur so pripadniki sekularne opozicije ostro nasprotovali. Ukrep je izzval ostre kritike med verskimi in političnimi voditelji po vsem svetu. Drago Jančar v eseju z naslovom Istanbul opisuje mesto, kakršno je bilo v letu 2013, ko so ga zaznamovali hudi protesti v parku Gezi in na trgu Taksim. V marsičem pa se v njem napoveduje tudi sedanja Turčija. Foto: Melchior Lorck: Hagia Sophia, 1559 Melchior Lorck (tudi Lorichs, Lorich ali Lorch) rojen leta 1526 ali 1527 v Flensburgu, umrl 1564 v Kobenhavnu; renesančni slikar, risar in grafik dansko-nemškega rodu. Zelo pomembne so njegove podobe Turčije v 16. stoletju.
Letošnje leto je na vseh področjih našega življenja in delovanja zaznamovala nalezljiva bolezen oziroma njena grožnja. O tem, kako je epidemija koronavirusa vplivala na gledališče in gledališko delovanje in ustvarjanje, pa tudi o načrtih za prihodnost se je Staša Grahek ob koncu najbolj nenavadne gledališke sezone pogovarjala z gledališko režiserko Barbaro Hieng Samobor, ki je direktorica in umetniška vodja enega večjih slovenskih gledališč - Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Mimi Antolović
Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.
Konec junija so podelili nagrado kresnik za najboljši roman. Nagrado, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Lani poleti se je o takrat čisto svežem romanu z Veroniko Simoniti za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tadeja Krečič.
Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.
Neveljaven email naslov