Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
690 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Ko govorimo o Unescovi zaščiti svetovne dediščine, nam pogosto pride na misel Italija. Nič čudnega: naša zahodna soseda ima na seznamu snovne kulturne in naravne dediščine največ vpisov med vsemi državami sveta. Dejstvo po navadi pospravimo s pomislijo, da gre pač za kulturno in zgodovinsko izredno bogato državo. Toda v resnici gre za premišljeno politično strategijo, s katero Italija že desetletja postavlja temelje gospodarske panoge, ki bi ji lahko rekli kar "unescovski turizem". Kako deluje, je v deželi Benečija in drugod po državi raziskoval naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Foto:Civvi - Proseccovi griči med Valdobbiadenom in Coneglianom nad Trevisom https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vista_da_Santo_Stefano_Valdobbiadene.jpg
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1
Pot pisateljic, ki deluje pod okriljem Foruma slovanskih kultur, je junija prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti Sveta Evrope in tako postala prva evropska kulturna pot s sedežem v Sloveniji. O pisateljicah, njihovi zgodovinski vlogi in sprejemanju nekoč in danes pa tudi o Poti pisateljic in njenem pomenu smo se v Razgledih in razmislekih pogovarjali z direktorico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter, ki je pobudnica Poti pisateljic, s prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, ki je predsednica Znanstvenega sveta mednarodnega združenja Pot pisateljic, in vodjo projekta Matejo Jančar iz Foruma slovanskih kultur. Na fotografiji - doprsni kip Lili Novy v Ljubljani. https://www.womenwriters.eu/news/
Srbski režiser Želimir Žilnik, ki je nedavno obiskal Ljubljano, je v pogovoru s Tino Poglajen pripovedoval predvsem o delu, ki ga je ustvaril kot filmski gastarbajter v Nemčiji. Foto: Oliver Abels https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Go_East_2015_Zelimir_Zilnik_%285%29.JPG
Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.
Leta 1972 je v Jugoslaviji izbruhnila zadnja epidemija črnih koz v Evropi. V času pandemije covida je srbski režiser Mladen Kovačević na to temo posnel dokumentarec z naslovom Še ena pomlad. Film so prikazali na filmskem festivalu v Sarajevu, premierno pa pred mesecem dni v Karlovih Varih. Takrat se je z režiserjem pogovarjala Petra Meterc.
V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje. Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg
Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG
Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu. Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.
Na Hrvaškem so odprli Pelješki most, ki polotok Pelješac povezuje s celino. Graditi so ga začeli poleti 2018; gre za kontinuiran most s poševnimi zategami, ki je dolg 2.404 metre. Glavni projektant Pelješkega mostu je bil Slovenec Marjan Pipenbaher. V njegovem projektivnem biroju so v zadnjih dveh desetletjih nastali projekti, kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Čeprav je projektiranje in gradnja mostov osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, projektirajo tudi stavbe, na primer stolpnico Emonika v Ljubljani. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se "z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo". Foto: BoBo
Slovenska pisateljica Ana Márwan, rojena leta 1980, že dalj časa živi v Avstriji. Junija je dobila dve priznanji za svoje pisanje: Društvo slovenskih literarnih kritikov ji je prisodilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo leta 2021 in sicer za roman Zabubljena, ki je izšel pri založbi Beletrina. Nato pa je prejela še prestižno nagrado Ingeborg Bachmannn na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Leta 2019 je objavila prvenec Krog suhe južine v nemškem jeziku, roman Zabubljena je napisala v slovenščini. V obeh delih se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta resnični in domišljijski svet. V njenem pisanju pa prevladuje poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, ponekod celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Ana Marwan je bila lansko leto gostja festivala Fabula in takrat se je s pisateljico pogovarjal Gregor Podlogar.
Srećko Horvat pravi, da nacionalna identiteta ni nekaj, kar bi zlahka posvojil. Kljub temu ga povsod predstavljajo kot najpomembnejšega hrvaškega filozofa. Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof. Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej. V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sorena Kierkegaarda. Po predavanju je odhitel domov, kajti Horvat je letos postal oče, to pa je njegovo dojemanje sveta še razširilo. foto: RTVSLO/TV Slovenija
Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem. Plemstvo je bilo eden najpomembnejših naročnikov umetnosti, že od nekdaj so imele elite največ finančnih sredstev in so umetnike in arhitekte spodbujale k ustvarjanju. Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC SAZU so ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak. Ob simpoziju so organizatorke opozorile še ta no posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU (Betnavski interjer z okvirji)
Enrique Pérez López je pisatelj, prevajalec in znanstvenik. Govori jezika tsotsil in tseltal, oba najbolj razširjena jezika Majev, ki živijo na visokogorju v mehiški zvezni državi Chiapas. Bil je direktor Zveznega centra za staroselske jezike, umetnost in literaturo (CELALI). Je ustanovni član Združenja staroselskih pisateljev (ELIAC) in Zveze majevskih in zoque (coke) pisateljev (UEMZ). Bil je izvoljen za prvega predsednika večjezičnega centra PEN iz Chiapasa, ustanovljenega leta 2020. Poleg tega je bil imenovan tudi na različne vodilne položaje v raziskovalnih središčih in na univerzah v Chiapasu. V svoji domači vasi Chenalhó vodi tradicionalne obrede in prepeva starodavne pesnitve, znane pod imenom riot. Z njim se je na daljavo pogovarjala Simona Škrabec,
Pred dnevi je umrl Kajetan Gantar. Ko je februarja za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado, so v utemeljitvi med drugim zapisali: "Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine. " Konec januarja se je s Kajetanom Gantarjem pogovarjala Staša Grahek.
Profesor na Teološki fakulteti, organizator katoliške mladine – stražarjev pred drugo svetovno vojno in oster nasprotnik komunizma dr. Lambert Ehrlich še vedno buri duhove. To velja še posebej za njegovo likvidacijo, ki sta jo izvedla pripadnika VOS OF. O Lambertu Ehrlichu se je dolgo molčalo ali ga uvrščalo med sodelavce okupatorja. Pred kratkim pa je pri Mohorjevi založbi izšlo obsežno delo katoliškega duhovnika, upokojenega profesorja Teološke fakultete dr. Janeza Juhanta »Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda«, ki tega slovenskega duhovnika in politika in javno osebnost postavlja v drugačno luč. Dr. Janez Juhant je gost oddaje Razgledi in razmisleki.
Z esejem Draga Jančarja o upornem človeku Borisu Pahorju se spominjamo tega pomembnega pisatelja in intelektualca, ki je umrl pred dnevi. Boris Pahor je neutrudno in do zadnjega v literaturi in javnih nastopih pripovedoval o lastnih bolečih izkušnjah z velikimi totalitarizmi 20. stoletja in opozarjal na pomen svobode. Foto: Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Aktivistična punkovska skupina Pussy Riot trka na vest mednarodne skupnosti. Kolektiv poudarja, da lahko h končanju vojne v Ukrajini močno pripomore prepoved uvoza ruskih energentov. To je osrednje sporočilo turneje Riot days, s katero zbirajo denar za otroško bolnišnico v Kijevu in opozarjajo, da podpora vojni med Rusi ni tako velika, kot prikazuje ruska propaganda. Nastop v Ljubljani je bil težko pričakovan, nekaj napetosti pred dogodkom je bilo tudi zaradi aretacije članice aktiva, ki jo je slovenska policija za 10 ur pridržala na podlagi starejše mednarodne tiralice. Skupina je nastopila v Gali hali na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt, ki ga pripravlja Društvo Škuc.
Dva metra petindvajset dolgi in več kot štiristo kilogramov težki koncertni klavir Grand Piano 225 s subkontra F. – s štirimi tipkami več kot po navadi so začeli izdelovati leta 1907, tega so izdelali 1925. Leta 1937 je bil rabljen prodan industrialcu, bančniku in zbiralcu umetnin Radu Hribarju, ki se ga spominja nečak Peter Hribar. Zakaj in kako se je klavir potem znašel na Radiu Ljubljana, kjer je služil kot preparirani klavir – tak, za posebne zvočne učinke – vse dokler niso čezenj trajno položili pregrinjala? Da je vse to ugotovil, je skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša zagnal raziskovalno akcijo, o kateri je tudi napisal zgodbo v treh delih. Ta je režiserju Klemnu Markovčiču služila za radijsko dokumentarno igro leta 2018. Klavir so zdaj obnovili v delavnici mojstra Jožeta Bende. Foto: Simon Stojko Falk
Neveljaven email naslov