Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kulturno-umetnostna vzgoja na Arsu
Mladi za mlade so v kontekstu kulturno-umetnostne vzgoje vse bolj prisotna metoda dela z mladimi, kjer ti aktivno sodelujejo v ključnih fazah nastajanja kulturnih projektov oziroma dogodkov, namenjenih mlademu občinstvu. Primer tovrstne dobre prakse je festival Kinotrip v organizaciji Kinodvora, ki vključuje filmski klub, mednarodni filmski festival in filmske dogodke tekom leta. Vodilo Kinotripa je želja, mladim omogočiti prostor in čas, da sooblikujejo filmsko ponudbo, ki jim je namenjena. V času letošnje, 4. edicije Kinotripa je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Živo Jurančič, Kinodvor in dijaka Saro Janežič, Gimnazija Poljane in Nika Jevšnika, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo.
689 epizod
Oddaja je namenjena pogovorom s pomembnimi domačimi in tujimi ustvarjalci, v njej objavljamo izvirne in prevedene eseje, vas seznanjamo z odmevnimi dogodki na kulturnem področju tostran in onkraj slovenskih meja, objavljamo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja. Posebno pozornost namenjamo Slovencem, ki ustvarjajo in delujejo na tujem, pa tudi tujcem, ki so si za svoje ustvarjalno okolje izbrali Slovenijo.
Kulturno-umetnostna vzgoja na Arsu
Mladi za mlade so v kontekstu kulturno-umetnostne vzgoje vse bolj prisotna metoda dela z mladimi, kjer ti aktivno sodelujejo v ključnih fazah nastajanja kulturnih projektov oziroma dogodkov, namenjenih mlademu občinstvu. Primer tovrstne dobre prakse je festival Kinotrip v organizaciji Kinodvora, ki vključuje filmski klub, mednarodni filmski festival in filmske dogodke tekom leta. Vodilo Kinotripa je želja, mladim omogočiti prostor in čas, da sooblikujejo filmsko ponudbo, ki jim je namenjena. V času letošnje, 4. edicije Kinotripa je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Živo Jurančič, Kinodvor in dijaka Saro Janežič, Gimnazija Poljane in Nika Jevšnika, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo.
Vitalij Manski nedvomno sodi med najpomembnejše sodobne ruske avtorje dokumentarnih filmov. Danes 55-letni režiser je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za svoje delo, še posebej veliko pozornosti pa je pritegnil njegov lanski film Putinove priče, ki smo ga v Sloveniji prvič videli letos spomladi na Festivalu dokumentarnega filma. V letih od 1999 do 2003, torej v času, ko je na oblast v Rusiji prišel Vladimir Putin, je Vitalij Manski vodil dokumentarni program državne Televizije Rusija. Iz vloge nekakšnega dvornega snemalca in režiserja pa se je postopoma umaknil v držo kritično razmišljujočega opozicijskega intelektualca. Do te mere kritično, da je z družino po ruski aneksiji Krima zapustil v Rusijo. Od januarja 2015 živi v prestolnici Latvije, v Rigi. Pred mikrofon ga je povabil Andrej Stopar. Foto: A. Savin https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vitaliy_Manskiy_2010_Moscow.jpg
Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti. Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer. Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju! Foto: Urban Tarman.
Pristave gradu Snežnik, ki desetletje po prenovi z nekaj prekinitvami zaprte samevajo, še vedno čakajo najemnika, ki bo kompleksu vdahnil novo življenje. Na nedavni, sicer že drugi razpis Ministrstva za kulturo, se namreč ni prijavil nihče, zato usoda tega notranjskega bisera še naprej ostaja negotova. Tudi obisk ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki se je med svojimi prvimi tremi odhodi na teren po nastopu funkcije odpravil prav v Loško dolino, in srečanje z lokalnimi dejavniki, nista opogumila nikogar, da bi prevzel upravljanje s pristavami, ki skupaj z gradom in okoliškim parkom tvorijo kulturni spomenik državnega pomena. Potem ko se na razpis ni prijavil nihče, so z ministrstva sporočili, da si intenzivno prizadevajo za najemnika. O vseh zapletih, izzivih, pa tudi potencialih pristave gradu Snežnik, med katerimi je tudi festival Plavajoči grad, ki Loško dolino spremeni v pravljično mednarodno prizorišče vsestranskega kulturnega dogajanja, v oddaji, ki jo je pripravil naš dopisnik Marko Škrlj.
Med uglednimi tujimi gosti letošnjega festivala Fabula je bila tudi ruska pisateljica in esejistka Tatjana Tolstoj, eno najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih imen. Več kot desetletje je skupaj z Avdótjo Smirnôvo vodila kultno pogovorno televizijsko oddajo, sprva na državni Televiziji Kultura, nato na komercialni NTV. V osemdesetih in devetdesetih letih je živela v ZDA, kjer je poučevala na različnih univerzah. Še danes je povezana z ameriškim intelektualnim prostorom, piše za New Yorker in New York Review of Books. S Tatjano Tolstoj se je pogovarjal Andrej Stopar. Foto: BoBo
Eric Vuillard, francoski pisatelj, scenarist in režiser je bil med osrednjimi gosti letošnjega festivala Fabula. Je je avtor več nagrajenih knjig; prvo z naslovom Lovec je objavil leta 1999, leta 2017 pa je za literarizirano pripoved Dnevni red prejel Goncourtovo nagrado. V Dnevnem redu se Vuillard osredotoča na dogodke, ki so zložno, a zanesljivo tlakovali pot za vzpon nacizma, Hitlerja, za drugo svetovno vojno. Knjiga se začne s sestankom največjih nemških industrialcev v Berlinu, ki so finančno podprli nacionalsocialistično stranko, nato sledijo znani dogodki, ki jih Vuillard opisuje, kot bi bil sam navzoč tistega nesrečnega 20. februarja 1933 v Reichstagu ali na srečanju avstrijskega kanclerja Schuschniga s Hitlerjem v Berchtesgadnu. Za oddajo Razgledi in razmislki se je z Ericom Vuillardom pogovarjala Tadeja Krečič. foto:https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=IzC4XOj4OqPgkgWcy5LIDA&q=eric+vuillard+fabula&oq=eric+vuillard+fabula&gs_l=img.12...130331.132352..134313...1.0..0.106.760.6j2......1....1..gws-wiz-img.......0i30j0i24.9QBluGIsZxA#imgrc=PemubY8jCm4XyM:&spf=1555574955266
Konec januarja je umrl srbski filmski režiser, scenarist in pisatelj Dušan Makavejev. Za svoje pogosto zelo kontroverzne filme - med njimi omenimo samo najbolj znane Človek ni ptica, Nedolžnost brez zaščite, Ljubezensko življenje poštne uslužbenke, Misterij organizma, Sladki film - je prejel več kot petdeset nagrad na velikih mednarodnih festivalih v Berlinu, Cannesu, Sao Paulu in drugod. Zaradi izjemnosti svojih filmov in popolne avtorske suverenosti velja v svetu za enega največjih in svojemu ustvarjalnemu kredu najbolj predanih filmskih ustvarjalcev. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali, kako je Dušan Makavejev razmišljal o filmski režiji; besedilo je bilo objavljeno v knjigi Radoslava Lazića Traktat o filmski režiji; prevedel in priredil ga je Tone Frelih, prebral ga je Aleksander Golja.
V okviru predfestivalskega dogajanja prireditve Mesto knjige je marca v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici nastopila svetovno znana poljska pisateljica Olga Tokarczuk, ki že od prvega romana v zgodnjih devetdesetih letih sodi v sam vrh poljske književnosti. V svoji inovativni prozi Olga Tokarczuk slika zunanjo in psihološko resničnost ter raziskuje stanje sodobnega človeka in družbe. Tako v literaturi kot v družbenem delovanju jo zanimajo aktualna družbena vprašanja. Za svoje literarno ustvarjanje - vrsto njenih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino - je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, med njimi ima največjo veljavo mednarodni booker. Ko je leta 2013 Olga Tokarcuk prejemala nagrado vilenica, se je za oddajo Razgledi in razmisleki z njo pogovarjal Janko Petrovec.
Na letošnjem festivalu Fabula je bil med uglednimi tujimi gosti tudi nemški pisatelj Ingo Schulze. Rodil se je leta 1962 v Dresdenu v tedanji vzhodni Nemčiji. Študiral je klasično filologijo, po združitvi Nemčij je najprej nekaj let delal v gledališču, nato je s prijatelji ustanovil časopis in začel pisati. V devetdesetih je šest mesecev preživel v Sankt Peterburgu, kar je botrovalo njegovemu literarnemu prvencu, zbirki kratkih zgodb z naslovom 33 trenutkov sreče, ki je izšla leta 1995. Ingo Schulze, ki živi v Berlinu, je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugim nagrado leipziškega knjižnega sejma za roman Mobi, za roman Adam in Evelyn pa je bil v ožjem izboru za najboljši roman leta v Nemčiji. Z Ingom Schulzejem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Robert Kralj. Foto: Ingo Schulze (2004) Caren Müller - Salbader-Redaktion
Na letošnjem festivalu Fabula je gostoval Fiston Mwanza Mujila, pesnik, pisatelj in dramatik iz Konga, ki živi in ustvarja v avstrijskem Gradcu. Tam na univerzi poučuje afriško književnost. Zaslovel je z večkrat nagrajenim prvencem Tramvaj 83. Napisan je v francoščini, od lani ga imamo v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je s Fistonom Mwanzem Mujilo pogovarjala Nina Gostiša.
V soboto se je z literarnim večerom v Cankarjevem domu v Ljubljani sklenil mednarodni literarni festival Fabula – Literature sveta. Na njem je kanadsko-britanska pisateljica Rachel Cusk predstavila roman Obris, ki je v angleščini prvič izšel leta 2014 in s katerim je dosegla mednarodno pisateljsko slavo. Roman, ki ga je prevedel Jernej Županič, je bil tudi glavna tema pogovora za oddajo Razgledi in razmisleki. Rachel Cusk je začela objavljati v 90. letih prejšnjega stoletja in danes velja za eno od pomembnejših in večkrat nagrajenih sodobnih pisateljic v angleškem jeziku. Romanu Obris sta sledila še dva z naslovom Transit oziroma Prehod in Kudos, kar bi lahko poslovenili kot Slava ali Čast. Čeprav je omenjena leta 2018 končana trilogija Rachel Cusk postmoderno delo, pa kljub fragmentarnosti pripovedi ohranja določeno rdečo nit in cilj, je povedala Rachel Cusk v pogovoru za Radio Slovenija. Pripovedne niti in zgodbe, ki se razprostirajo pred bralcem, skupaj drži lik Faye. Čeprav je njeno ime v romanu Obris omenjeno le enkrat in kot lik ostaja v ozadju, je zaradi inteligence ter zmožnosti poslušanja in opazovanja zanimiva literarna oseba. Več o njej boste izvedeli v pogovoru z Rachel Cusk! Foto: Matej Pušnik.
Dr. Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur, ustanovljenega junija 2004, je bila izmed pobudnic njegove ustanovitve. Delovanje Foruma tako spremlja od njegovih zametkov, predvsem pa ga pomembno in vidno sooblikuje. V pogovoru z Markom Goljo je predstavila njegovo poslanstvo, delovanje, tudi financiranje, nekatere programe, za konec pa je odgovorila še na vprašanje o mestu in vlogi Foruma slovanskih kultur čez pet let. Vabljeni k posluašnju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Lani je pri založi V.B.Z. d.o.o. v zbirki Zbrana dela hrvaške književnosti izšel roman Doba brona sodobnega hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajderja. V romanu spremljamo Georga / Đuko Kempfa, slavonskega folksdojčerja, preko katerega se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij. Roman obsega tri zgodovinska obdobja: terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem. Za roman je Šnajder prejel vrsto pomembnih literarnih nagrad: nagrado Meše Selimovića, nagrado Mirka Kovača, nagrado Radomirja Konstantinovića, nagrado Kočićevo pero in Tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman. S Slobodanom Šnajderjem se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Rok Bozovičar.
Leto 2018 je bilo leto kulturne dediščine, zato je več - včasih prezrtih - področij lani pritegnilo pozornost. Simona Kermavnar, magistrica umetnostne zgodovine, se posveča litoželeznim izdelkom v Sloveniji. Litoželezni izdelki 19. in prvih desetletij 20. stoletja so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko litoželeznih izdelkov je bilo uničenih, kar nam nazorno pokaže primerjava današnjih vedut vasi, krajev, mest in parkov s tistimi na starih razglednicah in fotografijah. V oddaji Razgledi in razmisleki bomo slišali zanimiva dejstva iz zgodovine litoželeznih izdelkov, tudi nekaterih, ki so še dandanes del našega okolja. Foto: Simona Kermavnar
Srbski pisatelj in prevajalec Aleksandar Gatalica je avtor petnajstih knjig, med katarimi je s 50.000 izvodi največ uspeha doživel roman Velika vojna. Pred kratkim je v prevodu Mateje Komel Snoj izšel tudi v slovenščini, Vlado Motnikar pa je avtorja ob tej priložnosti povabil pred mikrofon.
Islandski film je v zadnjih letih v velikem razmahu. Dagur Kari (izg. Kauri), Grimur Hakonarson, Ase Helge Hjorleifsdottir je le nekaj ustvarjalcev, ki ustvarjajo filme, zanimive ne samo domačemu občinstvu, ampak tudi mednarodno uspešne in nagrajene. Med najbolj izstopajočimi islandskimi režiserji je tudi Benedikt Erlingsson. Po Zgodbah o konjih in ljudeh je zdaj posnel okoljevarstveno usmerjen film Bojevnica, ki mu je prinesel med drugim nagrado vodomec na lanskem Ljubljanskem mednarodnem festivalu LIFFE. Film si lahko ogledate v okviru slovenske art-kino mreže, premiero filma – prejšnjo sredo v Kinodvoru – pa je obiskal tudi Erlingsson. Pogovor z njim je posnela Tesa Drev
SISTEM UPRAVLJANJA, FINANCIRANJA IN ZAPOSLOVANJA V NORVEŠKEM GLEDALIŠČU Novo združenje za samozaposlene na področju gledališča in plesa Norveško gledališče ima precej drugačno zgodovino gledališča kot Slovenija. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja profesionalnih gledaliških institucij skorajda ni bilo, gledališka dejavnost je pretežno slonela na razvejani mreži ljubiteljskih gledališč te razpotegnjene države. Imeli pa so Ibsena, torej se pisanje za gledališče in profesionalno gledališče nista razvijala sočasno. Ob intenzivnem vplivu revolucionarnega leta 1968 se je Norveška odprla za vplive iz tujine in začela zajemati iz bazena raznovrstnih sodobnih uprizoritvenih praks, gledališča so se institucionalizirala, vzpostavili so tudi sistem izobraževanja na tem področju in usposobili nove generacije profesionalnega kadra. Sodobnost pa si delimo, saj podatki kažejo, da tako kot pri nas, se je razmerje med zaposlenimi in samozaposlenimi prevesilo v prid samozaposlenih gledaliških ustvarjalcev. Vsaj delno rešitev tega stanja ob ugodnem odstotku državnega proračuna, namenjenega kulturi, rešujejo z ustanovitvijo Alianse, združenja samozaposlenih igralcev in plesalcev z zagotovitvijo njihove večje socialne varnosti. Z enim od njih in z umetniško direktorico Arktičnega gledališča v Tromsu se je pogovarjala Vilma Štritof med tamkajšnjim dramaturškim delom pri predstavi in je oddajo tudi pripravila. Foto: Arktično gledališče v Tromsu, Norveška (foto: Cccc3333, https://en.wikipedia.org)
Ivana Kampuš sooblikuje sodobno slovensko književnost kot pesnica, pisateljica in prevajalka. Leta 1992 je objavila pesniško zbirko Tvoja sem piščal, med drugim je v nemščino prevedla pesniško zbirko Azur pesnice in esejistke Mete Kušar, predlani pa je založba Drava ob njenem okroglem jubileju izdala njeno pripovedno zbirko Polet v moj svet. Ivano Kampuš je pred tednji na njenem domu v zaselku Tešinja pri Šentjakobu v Rožu na avstrijskem Koroškem obiskal Marko Golja in z njo posnel pogovor za tokratno oddajo Razgledi in razmisleki. Med drugim književnica v oddaji prebere Velikonočni psalm in prevod pesmi Ericha Frieda z naslovom Kar je. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. (Foto: Marko Golja)
Tik pred koncem leta je preminil Amos Oz, eno najvidnejših imen sodobne izraelske književnosti, zelo plodovit pisatelj romanov, kratkih zgodb, esejev, knjig za otroke. Njegovi svetovno znani romani, kot so Zgodba o ljubezni in temnini, Črna skrinjica, Moj Mihael, Panter v kleti, Juda so prevedeni v kakih 45 jezikov, vsi našteti tudi v slovenščino. Za svoje ustvarjanje je dobil številna priznanja, marsikdo je mnenja, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado za književnost. Roman Zgodba o ljubezni in temnini je avtorjeva najbolj osebna in celostna knjiga. Leta 2012 je izšla v zbirki Roman pri Mladinski knjigi v prevodu Mojce Kranjc, ob izidu pa je Amos Oz obiskal Maribor in Ljubljano. Takrat je Marko Golja posnel pogovor z njim. V spomin na izjemnega pisatelja v oddaji Razgledi in razmisleki.
Neveljaven email naslov