Kronist nemške združitve Ingo Schulze razmišlja o temah demokracije, kulture, literature in religije, s katerimi se sooča današnja Evropa.

Pisatelj in dramaturg Ingo Schulze, ki velja za kronista nemške združitve, je tudi kritičen komentator širšega družbeno-političnega dogajanja v Evropi in po svetu. Ob njegovem obisku v Sloveniji v okviru letošnjega festivala Fabula smo se z njim pogovarjali o prelomnih dogodkih, ki so spremljali združitev Nemčije, ter o temah demokracije, kulture, literature in religije, s katerimi se sooča današnja Evropa.

V 90-ih letih smo se s pohodom neolibralizma odpovedali mnogim pravicam in svoboščinam. To lahko dobro spremljamo na primeru socialne demokracije – zastopanje delavskih interesov je postalo nezadostno. Trg smo razglasili za novo zlato kravo. In to je bila velika napaka. Navsezadnje je bila to izguba suverenosti, svojeglavosti, a dejansko samozavesti; se pravi, da rečemo: »mi bomo naredili družbo, ki jo hočemo«. In mislim, da je bil Zahod 70-ih in 80-ih let drugačen od tega v 90-ih. Torej se ni spremenil samo Vzhod.

Pri Adamu in Evelyn se mi je zdelo lepo to mitsko, biblično snov postaviti pod celotno zgodbo; takoj se namreč navežemo na človeške izkušnje. Gre za vprašanja, ki že dva tisoč petsto let zaposlujejo človeka – kaj je greh, kaj je spoznanje, kje je raj, kaj pomeni delo, kaj je smrtnost, kaj je večnost. V vsakem poglavju, ki sem ga napisal, so se ta vprašanja pojavila kar sama od sebe.

Po eni strani se mi zdi veliko dosežkov medicine zelo koristnih, torej da je mogoče zdraviti bolezni, za katere pred desetimi ali petnajstimi leti nismo poznali zdravila. Vprašanje je, koliko to dejansko koristi vsem. Te sanje o večnem življenju so vsekakor dvorezne. Življenje ima zelo veliko komponent in kdo bi potem bil deležen takšne terapije? Zelo nenavadno bi bilo, če bi nekateri ljudje lahko živeli ne sicer večno, več kot sto let pa, mi pa bi ostali smrtni.