Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


Razgledi in razmisleki

705 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

O Petru Handkeju in njegovi Žalosti onkraj sanj s prevajalko Amalijo Maček

21.05.2020


V dialogu z novim prevodom Handkejeve mojstrovine

Peter Handke je kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati po pogrebu svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, ki se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

»Nedelje: kuhana govedina s hrenovo omako, kartanje, ženske so ponižno sedele poleg, družinska fotografija ob prvem radijskem sprejemniku. Mama je bila razigrana, na fotografijah je uprla roke ob boke ali dlan položila na ramo mlajšega brata. Vedno se je smejala, drugače očitno sploh ni znala.
Dež – sonce, zunaj – znotraj: ženska občutja so bila zelo odvisna od vremena, ker je bilo zunaj skoraj vedno lahko le domače dvorišče, znotraj pa brez izjeme le domača hiša brez lastne sobe.«

Handkejeva dela pogosto lahko beremo skozi feministično prizmo, pravi prevajalka Amalija Maček, ki je poslovenila Žalost okraj sanj. Gre za drugi prevod tega dela v slovenščino, prvega je leta 1977 pripravila Stanka Rendla. O pisavi avstrijskega pisatelja in drobnem romanu Žalost onkraj sanj, ki je tudi prvi prevod Handkeja v slovenščino, odkar je prejel Nobelovo nagrado za književnost, se je s prevajalko Amalijo Maček pogovarjala Maja Žvokelj.

Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je nato leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Vi ste poskrbeli za sveži prevod te knjige, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina; hkrati je to tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zakaj ste se odločili prav za prevod Žalosti onkraj sanj, in ne morda kakšnega drugega Handkejevega dela, ki še ni poslovenjeno?
Naj povem, da pri založbi Beletrina pripravljamo prevod še neprevedenega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu iz leta 1994, ki je res odličen roman, vendar zelo obsežen, zato bo izšel šele naslednjo pomlad. Založba Beletrina se je želela pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj. Skupaj smo ugotovili, da se prevodi starajo hitreje od izvirnikov, odkrili pa smo tudi nekaj netočnosti in izpustov, zato smo se potem odločili za nov prevod, in sama sem tega izredno vesela. V čast mi je, da sem lahko prevedla eno ključnih Handkejevih del. V prevajalskih krogih pa tudi velja, da so ponovni oziroma večkratni prevodi klasičnih del znak visoke kulture nekega naroda, in mislim, da se upravičeno uvrščamo v to kategorijo.

Dejali ste, da je Žalost onkraj sanj Handkejevo ključno delo; tudi v spremni besedi, ki je objavljena ob prevodu, ste zapisali, da je ta knjiga prelomna. Zakaj? Kakšno mesto zavzema v Handkejevem opusu?
Veliko pove že to, da Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri svojem prijatelju v Salzburgu. Handke na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

V tej knjigi se torej nakazujejo osrednji motivi in teme, h katerim se Handke pogosto vrača. Katere so te teme, motivi?
Ena osrednjih Handkejevih tem je recimo otroštvo. To lahko vidimo tudi v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, za katerega je napisal znamenito pesem o otroštvu, v kateri se je referiral tudi na Biblijo: »Ko je otrok bil otrok …«. Otroštvo ima torej pri Handkeju izjemno pomembno vlogo. Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder svoji materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji. Marsikdaj to spregledamo, ko govorimo o njem. Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Ne smemo pa pozabiti še na dve potezi: Handke tematizira tudi samo pisanje in odnos človeka do narave.

V ospredju knjige Žalost onkraj sanj je torej Handkejeva mama, koroška Slovenka Marija Sivec. Kakšna je njena življenjska pot, o kateri sicer veliko izvemo tudi iz samega dela?
Marija Sivec je bila hčerka zelo zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da lahko rečemo, da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana. Izhajala je iz izredno revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za to se je dejansko ves čas borila. Pri šestnajstih je sama odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje. Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke to opisuje z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

To delo je torej mogoče brati tudi skozi prizmo feminizma.
O Handkeju pogosto rečemo, da je feminističen avtor. Ko so bila ta njegova literarna dela napisana, je najbrž to veljalo še toliko bolj, ker je bilo to obdobje, ko se je z generacijo ’68 in pozneje v sedemdesetih letih v Nemčiji uveljavljalo feministično gibanje. Handke je bil tedaj zelo v ospredju ravno zaradi razumevanja žensk in njihovih hotenj ter želja.

Je pa ta roman nastajal v žalostnih okoliščinah. Kdaj ga je Peter Handke začel pisati?

Handke ga je začel pisati takoj po pogrebu svoje matere, ki je pri petdesetih letih, torej ko je bila še mlada, naredila samomor. Moram poudariti, da je ta knjiga delno tudi fikcija – ni se vse zgodilo tako, kot je zapisal v njej. Se je pa v romanu poskušal približati svoji mami in njenemu pogledu, njenim željam, katerih uresničitve ji vaško življenje ni omogočalo. Mislim, da se mu je res odlično uspelo vživeti vanjo. Hkrati pa je Handke tematiziral tudi samo smrt, odločitev za smrt in to, kako sploh pisati o njej, kako uporabljati splošne floskule sožalja, kako opisati samomor, ne da bi pri tem spregledal človeka, o katerem govoriš. Zato je ta knjiga tudi tako ključna.

Pripoved Žalost onkraj sanj šteje manj kot sto strani in na teh najdemo kar nekaj metaliterarnih segmentov. Ti brez dvoma dodajo besedilu vrednost, kakovost …
To je bistveno za celoten Handkejev opus. Ko tematizira določeno temo, hkrati tematizira tudi samo tematiziranje te teme, torej pisanje. To je eno njegovih ključnih načel. V tej pripovedi pa ne tematizira samo pisanja, ampak na splošno spominjanje – to, kako se spominjati ljudi, kako uporabiti primerne besede. In tu je Handke izredno občutljiv. Potem ko je izdal Žalost onkraj sanj, si je še dolga leta očital, da je v knjigi svojega biološkega očeta označil za bančno kreaturo. Ko je pisal knjigo, ga namreč še ni dobro poznal in še ni imel stika z njim. To priča o tem, kakšen odnos ima pisatelj do moči posamezne besede in do opisa. Marsikdo je rekel, da je s to knjigo postavil spomenik ženski, navadni ženski, ki ga sicer nikoli ne bi dobila.

Nekaj ste že omenili, pa bi bilo mogoče dobro, da še natančneje razložite, kakšne so zgodovinsko-geografske, pa tudi politične koordinate, o katerih je Handke pisal v tem delu.Predvsem se mi zdi ta roman žal zelo aktualen. Handke na nekaj straneh, v nekaj stavkih zelo natančno opisuje, kako je bil fašizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas torej z nevarnimi dejstvi, s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje pa je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je namreč predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v teh časih. Handke zelo dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je njegovi mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas; tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Kaj pa bi lahko rekli o recepciji? Kako je bila sprejeta Žalost onkraj sanj leta 1972, ko je izšla?
Mislim, da je bila na splošno zelo zelo dobro sprejeta. Peter Handke se je pokazal kot nekdo, ki ne piše samo o sebi, ki ne provocira vedno in ki stvari ne postavlja vedno na nož. Pokazal je svojo ranljivejšo, tudi poetično stran. Zato tudi pravimo, da je to ključno delo.

Precej negodovanja in očitkov pa je letelo na razglasitev in pozneje podelitev Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju. Na Švedsko akademijo se je zgrnil val kritik, vrstili so se protesti. Seveda je razlog za to nasprotovanje dobro znan, in sicer Handkejevo podpiranje Miloševića in Srbije med vojno. Dejstvo, da je dobil Nobelovo nagrado, je spet spodbudilo tudi premislek o tem, ali lahko literarno delo dojemamo ločeno od avtorja oziroma avtorice. Kakšno je vaše mnenje o tem in kaj menite, je Handke upravičeno postal Nobelov lavreat?
Najprej bi začela na koncu. Mislim, da je Handke več kot upravičeno dobil nagrado. To so njegovi pisateljski kolegi govorili, še preden se je vojna v Bosni sploh začela. Opozarjali so na to, da je eden najboljših stilistov, pa tudi eden najboljših dramatikov na svetu. Tudi sama mislim, da si je Nobelovo nagrado brez dvoma zaslužil že pred vojno v Bosni. Sama razprava, ki se je sprožila ob razglasitvi nagrade, pa je seveda vsekakor utemeljena. Handke je zares rekel stvari, ki sploh niso bile na mestu, pozneje se je sicer opravičil. Tu se potem začne tudi del problema, opravičilo ni bilo sprejeto in nekateri so prepričani, da se ni opravičil ustrezno. Menim tudi, da se je predvsem znašel med različnimi političnimi frontami. Kar pa zadeva samo Nobelovo nagrado, mislim, da je marsikdo izmed dosedanjih nagrajencev politično in moralno veliko spornejši od Handkeja.

Pomembno pa je, da Handkeja beremo, kajne …
Res je. Handkejeva edina želja v vseh teh razpravah je bila, da bi ljudje brali njegova dela. Sebe ne želi prikazati kot politično, moralno ali družbeno avtoriteto; zateka se v gozd, umika se v samoto, ostaja daleč od vseh razprav in medijev. Njegova želja je torej, da bi ga brali. Ravno danes mi je pisal neki slovenski pesnik, ki je prebral moj prevod, in mi omenil, da mu je Handke nekoč pred leti svetoval, naj bere prav knjigo Žalost onkraj sanj. To je torej knjiga, ki bi jo pisatelj sam priporočil v branje kot nekakšno vizitko svojega dela.

Kaj pa Peter Handke počne danes? Kaj objavlja, kakšna so njegova dela?
Handke ima zdaj status pisatelja, ki mu založba Suhrkamp objavi, kar koli napiše. Lahko si privošči, da piše recimo teže berljiva, hermetična dela. Tako je bilo npr. predzadnje, Tatica sadja, v kateri je pripovedni tok izjemno upočasnil. Pot glavnega junaka od doma do železniške postaje recimo opisuje na več kot devetdesetih straneh. In ko že dandanes toliko govorimo o čuječnosti, prisotnosti, opazovanju – lahko rečem, da je Handke mojster opazovanja in opisovanja, ni pa to knjiga za vsakogar, in to Handke dobro ve, tudi pošali se na ta račun. Ko sva se nekoč srečala, me je vprašal, ali sem lahko prebrala več kot dve strani te knjige. Zelo dobro se torej zaveda vsega tega. Letos pa je izdal knjigo Drugi meč, v kateri ima spet pomembno vlogo njegova mama. Handke tematizira napad neke novinarke na njegovo mamo, alter ego oziroma prvoosebni pripovedovalec pa se v romanu odloči, da z novinarko ne bo razpravljal ali se z njo prepiral, temveč se bo na žalitev odzval z ignoranco.

Že na začetku ste omenili, da založba Beletrina načrtuje prevod obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu. Kakšno je to delo, ki ga bomo lahko torej v slovenščini brali prihodnje leto?
To je, poleg Žalosti onkraj sanj, moje najljubše Handkejevo delo. Ta zelo obsežni roman je napisal leta 1994. Prej je tri leta potoval po svetu in zares ni imel doma, potem pa se je ustalil v predmestju Pariza; tam živi še danes. V romanu je opisal, kako se svetovni popotnik, nekdo, ki je živel po vsem svetu, odloči za upočasnjeno življenje v majhni francoski vasi na robu Pariza. Handke pa seveda nikoli ne more brez potovanj in zato spremlja svoje prijatelje, ki potujejo. Pri tem gre za resnične prijatelje in lahko bi rekla, da je prav prijateljstvo največja stalnica v Handkejem življenju. Ti prijatelji mu pišejo pisma, Handke pa jih spremeni v fikcijo, v literaturo, in z njimi potuje od Japonske do Pirana. Tako razmišlja o svojih prijateljih na poti, razmišlja o tem, kar doživljajo, in nekako virtualno potuje z njimi, čeprav je prvič v življenju sam ves čas na istem kraju.

Omenili ste Piran. Lahko rečemo, da je ena izmed Handkejevih tem tudi slovenstvo.
Mislim, da bi bili Slovenci lahko nekoliko bolj hvaležni in spoštljivi do Handkeja, če se lahko tako izrazim. Redkokdo je namreč tako lepo opisal Slovenijo in slovensko pokrajino kot ravno on. Na podelitvi Nobelove nagrade še nikoli ni bilo slišati toliko slovenščine, verjetno je sploh še nikoli ni bilo. In res je, to je ena izmed tem, h katerim se Handke vedno znova vrača. Ne pozabimo, da je tudi prevajalec iz slovenščine v nemščino. Marca letos je pri založbi Suhrkamp izšla knjiga Handkejevih prevodov pesmi njegovega prijatelja, prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja. Tudi v preteklosti, ko je prevajal recimo Lipuša in druge avtorje, seveda po svoji izbiri, je veliko storil za promocijo slovenske književnosti in jezika. Kar zadeva prikaz Slovenije, pa bi rada spomnila na njegovo čudovito delo Ponovitev, v katerem opisuje fiktivno potovanje po naši deželi. Ko pride literarni lik iz romana recimo na Jesenice, se pred bralcem razgrne izjemno živ opis tega kraja, tako da si lahko res živo predstavlja Jesenice v socialističnih časih. Lahko torej rečem, da sem prepričana, da je Handke za slovenščino in slovensko književnost naredil več, kot mu trenutno marsikdo prizna.


18.05.2023

Mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thida: "Moja država je bolna."

Prvi dogodek 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil literarni večer z mjanmarsko pisateljico in aktivistko Ma Thido, sicer predsednico Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN. Matej Juh se je z njo pogovarjal o njeni zaporniški izkušnji, literarnih spominih nanjo, predvsem pa o razmerah v Mjanmaru po vojaškem udaru leta 2021.


11.05.2023

Rapa Šuklje, legendarna radijska kritičarka, novinarka in prevajalka se je rodila pred stotimi leti v Ljubljani

Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.


04.05.2023

David Diop: »Vsak roman je zame vesolje zase.«

21. aprila je Ljubljano obiskal francoski pisatelj in profesor David Diop, avtor romana Več kot brat v prevodu Janine Kos. Izšel je pri Mladinski knjigi. Gre za pretresljivo pripoved o senegalskih vojakih v prvi svetovni vojni, ki so se borili pod francosko zastavo. Slovenske bralce romana Več kot brat je že poznal, saj so ga slovenski študentje francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti izbrali za Goncourtovega nagrajenca po svoji presoji. Z njimi se je pogovarjal leta 2020 po medmrežni povezavi v času epidemije, ko je bil gost 36. Slovenskega knjižnega sejma. Takrat je obljubil, da bo Ljubljano obiskal brž ko bo mogoče in besedo je držal in nastopil v Cankarjevem domu. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša, ki je pogovor tudi prevedla.


27.04.2023

Nina Šorak, gledališka režiserka: "Mislim, da je še vedno veliko gledalcev, ki so radi začarani od gledališča."

Nina Šorak je doslej ustvarila vrsto kvalitetnih, zanimivih in vznemirljivih gledaliških predstav. Na začetku te sezone je v ljubljanski Mali drami režirala odmevno dramo Otroci angleške dramatičarke Lucy Kirkwood, ki se ukvarja s sodobnimi etičnimi dilemami na ozadju jedrske katastrofe. V Vili Zlatici, nekdanjem domu znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, pa od februarja uprizarjajo dramo Miroslava Krleže V agoniji - v njeni režiji ter v produkciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur. Nina Šorak je mnogostranska ustvarjalka, ki poglobljeno razmišlja ne samo o problemih družbe in posameznikov, temveč tudi o umetnosti in sodobnem gledališču. Foto: Pila Rusjan


20.04.2023

Tatiana Ţîbuleac, moldavijska pisateljica

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.


13.04.2023

Deset let festivala Kurja polt - pogovor z Mašo Peče

Med 17. in 23. aprilom bo v Ljubljani v Kinodvoru in v Slovenski kinoteki potekala 10. izdaja festivala žanrskega filma Kurja polt. Ob tem jubileju se Tesa Drev Juh v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarja z Mašo Peče, ki festival vodi že od začetka – o izzivih, uspehih, o preteklih izdajah in o letošnji ediciji Kurje polti, pa o stigmi, ki se še vedno drži žanrskega filma. Na fotografiji Maša Peče Foto: Miloš Ojdanić / MMC RTV SLO


06.04.2023

Bernardine Evaristo: "Jaz pišem, liki pa mi povedo, kdo so. Torej se napišejo sami."

Kot zadnja mednarodna gostja festivala Fabula - Literature sveta je Ljubljano obiskala britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki jo pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek. Z Bernardine Evaristo se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Bernardine_Evaristo


30.03.2023

José Luis Peixoto: "Smrt je tista, ki daje vrednost življenju, trenutkom in nepovrnljivosti časa."

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najvidnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah sta se ob Peixotovem gostovanju na festivalu Fabula pogovarjala z Majo Žvokelj. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.


23.03.2023

Oksana Zabužko, avtorica romana Terenske raziskave ukrajinskega seksa: "Pri tej knjigi je šlo za dejanje osvoboditve."

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo


16.03.2023

Amir Muratović, režiser filma Temni pokrov sveta: "Prihodnost je v tem, da manj trošimo, manj delamo in si manj stvari želimo."

Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder


09.03.2023

Slavenka Drakulić: "Ko v Amazon v angleščini vpišete pojem staranje, torej ageing, dobite knjige, ki govorijo o tem, kako se ne postarati."

Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo


02.03.2023

Adelia Prado Pogovor z Barbaro Juršič

Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.


02.02.2023

Branko Cestnik, Sonce Petovione in Viktorin Ptujski

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.


23.02.2023

Romunski filmski ustvarjalec Cristian Mungiu: "Pomembno se mi zdi, da za to, kar v filmu vidimo, obstajajo različne interpretacije."

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić


16.02.2023

Zadnje poletje obiranja breskev: z zlatim medvedom nagrajeni Alcarràs Carle Simón

V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg


11.02.2023

Dr. Marko Štepec: "Upam, da bosta javnost in politika nekoč bolj odgovorno pristopili k dediščini osamosvojitve."

Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/


09.02.2023

Pogovor z Asto Vrečko, ministrico za kulturo

Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.


26.01.2023

Asher Kravitz, avtor Judovskega psa: "S smislom za humor je tako: ko ostaneš brez njega, ti običajno zmanjka tudi volje do življenja."

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras


19.01.2023

In memoriam Borut Trekman

Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše. V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec. Produkcija Uredništva igranega programa. Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007 Foto: Tina Kosec/Bobo


12.01.2023

Drago Jančar: Nisem si mislil, da bo imel ta roman tak učinek

Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.


Stran 5 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov