Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel.
Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru ZRC SAZU 15. oktobra 2024.
707 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel.
Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru ZRC SAZU 15. oktobra 2024.
V tokratnih Razgledih in razmislekih je Klemen Markovčič pred mikrofon povabil Petro Mikeln, Bralno Društvo Slovenije in dr. Sabino Fras Popović, Mariborska knjižnica, v osišče oddaje pa postavil Nacionalni mesec skupnega branja. 8. september, svetovni dan pismenosti je že drugo leto tudi začetni datum te nacionalne akcije, ki se bo sklenila 13. oktobra v Tednu otroka. Gre za pomembno akcijo k spodbujanju vseživljenjskega skupnega branja in dvigu kakovosti bralne pismenosti. Tovrstne pobude, ki nikakor niso samoumevne, so v sicer razvitih, a nemalokrat precej ignorantnih okoljih, korak naprej k boljši družbi. Tokratna oddaja je tudi del tematskega niza oddaj kulturno-umetnostne vzgoje na Arsu.
Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. SKA je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V SKA so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je avgusta Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damianom Ahlinom. Foto: Prva številka revije Meddobje iz leta 1954.
V južnoitalijanski deželi Bazilikata leži mesto Matera, kjer so ljudje še po vojni živeli v jamah, zato je veljalo za sramoto Italije. Matero so v devetdesetih - po uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine - začeli prenavljati, dokler je niso razglasili za letošnjo Evropsko prestolnico kulture. Starodavno mesto je polno dogodkov tudi poleti; organizatorje pa preseneča obisk, ki je večji od vseh pričakovanj. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v začetku avgusta vrnil v Matero, da bi preveril, ali je izvedba letošnjega EPK-ja v tem mestu izpolnila pričakovanja. Tam se je pogovarjal s predsednikom Fundacije Matera 2019, ki upravlja s celotnim projektom. Salvatore Adduce je bil tudi župan Matere in poslanec italijanskega parlamenta - na dediščino, ki jo bo zapustila Evropska kulturna prestolnica, pa gleda z optimizmom.
V razstavišču Kibla Portal v Mariboru je na ogled razstava Zlato runo Olega Kulika, v Ukrajini rojenega ruskega vizualnega umetnika, ki sodi med najpomembnejše vzhodnoevropske umetnike na prelomu 20. v 21. stoletje. Razstava je nastala ob koncu njegove enomesečne umetniške rezidence v okviru mednarodnega projekta Tvegaj spremembo, v soorganizaciji Društva za sodobno umetnost X-OP in Kulturno-izobraževalnega društva KIBLA; obsega pregled Kulikovega dosedanjega dela od začetka 90. let in dela, ki so nastala v okviru rezidence. O tem več v oddaji Razgledi in razmisleki, ki jo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Kibla
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali pogovor z makedonskima filmskima ustvarjalkama Teono Strugar Mitevsko in Labino Mitevsko. Teona Mitevska je leta 2017 posnela film Dan brez imena - podlaga zanj je bila resnična zgodbo o tragičnem izletu štirih naistnikov - letos pa film z naslovom Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Film je že prejel nagradi na Berlinalu, uvrstil se je med tri finaliste za nagrado Lux, ki jo podeljuje Evropski parlament, prejel je tudi nagrado kritikov na festivalu v Motovunu. V filmu, ki je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja producentov iz Makedonije, Belgije, Slovenije, Hrvaške in Francije, je nastopila tudi režiserkina sestra Labina Mitevska, sicer producentka. Z obema se je konec leta 2017, še pred snemanjem filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija, pogovarjala Nina Gostiša. Bog obstaja, ime ji je Petrunija - Foto: produkcijska hiša Vertigo
"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost.« S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V današnjih Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Esej bosta prebrala avtor in Bernard Stramič. Glasbo za oddajo je napisal Tomaž Rauch. foto: pomurci.si
Italija je ena arheološko najbogatejših držav na svetu, a najdišča, kot so Pompeji, so vendarle redka. Antično rimsko mesto ob Neapeljskem zalivu, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 po Kristusu, so ponovno odkrili že sredi 18. stoletja, a mesto še vedno predstavlja arheološki izziv. Eno najpomembnejših arheoloških najdišč antike doživlja preporod. Zadnji dve leti v življenju Pompejev so zaznamovali mnogi restavratorski posegi, vedno večji turistični obisk, nova znanstvena odkritja in sodobnejši pristopi k obravnavi arheološkega najdišča. Strokovne javnosti skoraj ne presenetijo več novice o nenadnih zrušitvah zaradi predolgo odlašane obnove, a zdaj jih zasenčijo vesti o novostih v Pompejih. Mesto je prilagojeno za invalide in za večerne obiske, v njem pa vlada tudi čedalje večje sozvočje med turisti in znanstveniki. Še več: arheologi pri delu so postali ena od mestnih turističnih atrakcij. O vsem tem se je naš rimski dopisnik Janko Petrovec pred časom pogovarjal z direktorjem Pompejev, arheologom doktorjem Massimom Osanno - gostom tokratnih Razgledov in razmislekov. foto: Pompeji rimske freske s prizorom pojedine v Casi dei Casti Amanti v Pompejih
Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov. foto:Uffizi Michelle Maria https://en.wikipedia.org/wiki/Uffizi#/media/File:Florence,_Italy_Uffizi_Museum_-_panoramio_(5).jpg
Aprila je dopolnil 80 let tržaški pisatelj Claudio Magris. Založba Slovenska marica je obletnico izjemnega, večkrat nagrajenega italijanskega pisatelja in esejista zaznamovala s prevodom njegovega romana Brazgotine iz leta 2015. Delo se tako pridružuje precejšnjemu Magrisovemu opusu, prevedenemu v slovenščino. Ljubljanske junijske predstavitve tega kompleksno zasnovanega dela se je udeležil tudi Claudio Magris; z njim se je pogovarjala prevajalka Brazgotin Veronika Brecelj. Avtorjevo pripoved o delu in njegovih razsežnostih smo z dovoljenjem založbe popestrili z nekaterimi značilnimi odlomki iz romana. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Tone Frelih. foto: MMC/EPA
Na začetku tega meseca je Slovensko narodne gledališče Drama Ljubljana slovesno razglasilo podpis pogodbe z arhitekturnim birojem Bevk Perović arhitekti, ki je s svojim idejnim predlogom za prenovo ljubljanske Drame, zmagal na natečaju pred dvema letoma. Dotrajana stavba je nujno potrebna obnove, prav tako pa tudi celovite prenove, saj sodobno gledališče v sto in več let stari stavbi ne more več izpolnjevati svojega poslanstva. Prenova ljubljanske Drame je tema oddaje Razgledi in razmisleki. O njej se je Petra Tanko pogovarjala s prof. Janezom Koželjem, arhitektom, urbanistom in podžupanom Mestne občine Ljubljana. Bevk Perović arhitekti, idejna zasnova, 3D vizualizacije: Urban Petranovič, Mitja Usenik
Ivana pred morjem – novi roman Veronike Simoniti, nominiran za nagrado modra ptica Veronika Simoniti je že uveljavljena slovenska pisateljica, avtorica dveh knjig kratkih zgodb - tudi prevedenih v angleščino in nemščino – ter romana Kameno seme. Ta je bil pred tremi leti med finalisti za nagrado kresnik. Pravkar je izšel drugi roman Veronike Simoniti: Ivana pred morjem, ki je bil med tremi nominiranimi romani za nagrado modra ptica mladinske knjige. Dogajanje je postavljeno na slovensko obalo. Prvoosebna pripovedovalka odkrije v hiši prednikov fotografijo mame in babice, ki je noseča. Kako vendar, saj mama vendar ni imela brata ali sestre… sprožilec dogajanja bralca potegne v zanimiv preplet sedanjosti in preteklosti. Z Veroniko Simoniti se pogovarja Tadeja Krečič. foto: FB Cankarjeve založbe
Švicarsko-nemški wunderkind Benedict Wells je z romanom O koncu žalosti vzbudil pozornost mednarodne literarne javnosti. Izguba bližnjih, bivanje v internatu, osamljenost in naslovna žalost so oporne točke besedila, v katerega je pisatelj vključil številne avtobiografske elemente. Za delo je Wells prejel nagrado Evropske unije za književnost, se z njim zavihtel na lestvice najbolje prodajanih knjig v Nemčiji in prodrl na ameriški literarni trg. Roman O koncu žalosti bo v središču pogovora, h kateremu je avtorica oddaje Maja Žvokelj povabila prevajalko romana v slovenščino Nežo Božič in urednico Darjo Marinšek.
Na začetku meseca je preminil Michel Serres francoski zgodovinar znanosti, profesor filozofije in član Francoske akademije. Z oddajo Razgledi in razmisleki bo spomin nanj obudil prevedeni pogovor z Michelom Serresom, ki smo ga prvič objavili pred petimi leti. V njem predstavlja svoje poglede na sodobni svet, ki so v marsičem drugačni od kolegov. Njegov najljubši predmet opazovanja je generacija mladih, odraščajoča v svetu, ki ga pretresajo spremembe in je izpostavljena pretresom, podobnim tistim ob koncu antike. »Bodimo prizanesljivi do njih, to so mutanti,« poziva Michel Serres, ki foto: je sicer strog do svoje in do naslednje generacije, ki bosta za sabo pustili razdejano zahodno družbo. Besedilo je prevedla Nadja Dobnik. foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=B6kUXZv-Ks3kgwe5woHQDw&q=michel+serres+bobo&oq=michel+serres+bobo&gs_l=img.3..35i39.7303.8381..9697...0.0..0.89.412.5......0....1..gws-wiz-img.......0i19j0i30i19.pOz2GcipeY8#imgrc=Q5q-bj_a9SA2DM:&spf=1561635090067
V oddaji Razgledi in razmisleki se bo Tesa Drev pogovarjala z Jožetom Murkovičem o tem, koliko pozornosti namenjamo prostorom, v katerih živimo, domačim interierjem, njihovi opremi, ter o tem, koliko ustvarjalnosti si upamo izraziti v njih in koliko ljudi se pri nas odloči za to, da bi jim interierje zasnovali profesionalci. Foto: Tesa Drev
Gostja oddaje je Darja Betocchi, ki so ji nedavno podelili letošnjo Lavrinovo diplomo. Priznanje, ki je dobilo ime po Janku Lavrinu, slovenskem prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju, ustanovitelju slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2003 za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike ali za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Darja Betocchi se prevajanju posveča od sredine 90. let. Takrat je na natečaju prejela nagrado za italijanski prevod zbirke Miroslava Košute Odseljeni čas. Prevedla je poezijo Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela pa tržaških pesnikov Marka Kravosa, Miroslava Košute, Aceta Mermolje in drugih, prozo Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča, Florjana Lipuša, Lojzeta Kovačiča… Letos je izšel njen novi prevod povesti Hlapec Jernej Ivana Cankarja. Z Darjo Betocchi se je pogovarjala Staša Grahek. foto: Cankarjev dom
Andreia Makinea, enainšestdesetletnega francoskega pisatelja ruskega rodu, Slovenci dobro poznamo. Prevedenih imamo šest njegovih knjig, najnovejši prevod Nadje Dobnik in njenih študentk z naslovom Knjiga kratkih večnih ljubezni je izšel letos. Zelo dobro poznajo pisatelja letošnji slovenski maturanti, saj so o njegovem večkrat nagrajenem romanu Francoski testament pisali maturitetni esej. Ob tem je Andrei Makine prišel na srečanje z ljubljanskimi in mariborskimi maturanti, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je takrat z avtorjem več kot dvajsetih knjig pogovarjala Alojzija Zupan Sosič. Foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=manvXNfSMv6AjLsPzbepgAE&q=andrei+makine+bobo&oq=andrei+makine+bobo&gs_l=img.3...45860.47393..47798...0.0..0.88.327.4......0....1..gws-wiz-img.......0i24.gzJxsrZLlIY#imgrc=YOCeVIQvZO4fdM:&spf=1559210530310
Šest let po nastanku je film Več kot med Markusa Imhoofa še vedno več kot aktualen. Prikazuje življenja medonosnih čebel na različnih koncih sveta, bitij, ki predstavljajo ključne akterke v svetovni prehranjevalni verigi. Čebele spremljamo v navidezno idilični alpski dolini, na monokulturnih poljih v Ameriki, v laboratorijih, izvemo tudi, da so ponekod na Kitajskem delo čebel kot opraševalk sadnih dreves s cvetnim prahom nadomestili kar ljudje. Prejšnji ponedeljek, ko smo praznovali 2. svetovni dan čebel, je izšel slovenski prevod Alexandre Natalie Zaleznik istoimenske knjige Markusa Imhoofa in Clausa-Petra Lieckfelda. Knjiga je nastala vzporedno s filmom in nas še bolj poglobljeno pouči o tem, kaj čebele ogroža in kaj so možne rešitve. V Kinodvoru pa so prejšnji teden predstavili Imhoofov novi film Eldorado o begunski krizi. V oddaji Razgledi in razmisleki se Tesa Drev pogovarja s švicarskim režiserjem o njegovem ustvarjanju.
Slovenski gledališki inštitut, naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, letos obeležuje peto leto obstoja.Takšni jubileji so po navadi že namenjeni prvim ocenam, razmislekom o trenutnem stanju in razgledom proti novim horizontom. Klemen Markovčič je zato pred mikrofon povabil direktorico Inštituta Mojco Jan Zoran, da bi predstavila tega svojevrstnega, a pomembnega sopotnika slovenske uprizoritvene umetnosti.
Vitalij Manski nedvomno sodi med najpomembnejše sodobne ruske avtorje dokumentarnih filmov. Danes 55-letni režiser je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za svoje delo, še posebej veliko pozornosti pa je pritegnil njegov lanski film Putinove priče, ki smo ga v Sloveniji prvič videli letos spomladi na Festivalu dokumentarnega filma. V letih od 1999 do 2003, torej v času, ko je na oblast v Rusiji prišel Vladimir Putin, je Vitalij Manski vodil dokumentarni program državne Televizije Rusija. Iz vloge nekakšnega dvornega snemalca in režiserja pa se je postopoma umaknil v držo kritično razmišljujočega opozicijskega intelektualca. Do te mere kritično, da je z družino po ruski aneksiji Krima zapustil v Rusijo. Od januarja 2015 živi v prestolnici Latvije, v Rigi. Pred mikrofon ga je povabil Andrej Stopar. Foto: A. Savin https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vitaliy_Manskiy_2010_Moscow.jpg
Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti. Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer. Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju! Foto: Urban Tarman.
Neveljaven email naslov