Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avgusta 1961 je Nemška demokratična republika v Berlinu čez noč postavila zid, ki je razdelil Evropo. Kako je zid, za katerega se je zdelo, da bo stal večno, 10. novembra 1989 padel, s čimer se je začelo novo obdobje Evrope, piše angleški publicist Richard Bassett v knjigi z naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi. Anglež Richard Bassett je v prelomnem obdobju evropske zgodovine kot radoveden intelektualec pa tudi kot dopisnik londonskega Timesa spremljal dogajanje v spreminjajoči se Evropi. V enem od poglavij knjige, ki jo je prevedla Staša Grahek in je izšla pri Cankarjevi založbi, je živo popisal dogajanje v tedanjih Nemčijah v tednu, ko je padel Zid.
Bere Igor Velše,
ton in montaža Vjekoslav Mikez.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Avgusta 1961 je Nemška demokratična republika v Berlinu čez noč postavila zid, ki je razdelil Evropo. Kako je zid, za katerega se je zdelo, da bo stal večno, 10. novembra 1989 padel, s čimer se je začelo novo obdobje Evrope, piše angleški publicist Richard Bassett v knjigi z naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi. Anglež Richard Bassett je v prelomnem obdobju evropske zgodovine kot radoveden intelektualec pa tudi kot dopisnik londonskega Timesa spremljal dogajanje v spreminjajoči se Evropi. V enem od poglavij knjige, ki jo je prevedla Staša Grahek in je izšla pri Cankarjevi založbi, je živo popisal dogajanje v tedanjih Nemčijah v tednu, ko je padel Zid.
Bere Igor Velše,
ton in montaža Vjekoslav Mikez.
Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.
Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras
Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše. V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec. Produkcija Uredništva igranega programa. Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007 Foto: Tina Kosec/Bobo
Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.
Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG
Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Foto: BoBo
Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.
Primož Premzl, leta 2020 nagrajen s Schwentnerjevo nagrado, se je v minulih treh desetletjih uveljavil kot vrhunski založnik predvsem zgodovinskih in kulturnozgodovinskih monografij, morda manj znano pa je, da je ugledni založnik in urednik tudi strasten, kaj strasten, zelo zelo strasten zbiralec. O tej dolgoletni ljubezni priča njegova monografija Zbirka Primoža Premzla, več o zbiralski strasti in svojih zbirkah pa bo povedal v oddaji Razgledi in razmisleki in nekoliko tudi ponazoril, kako je njegovo zbirateljstvo vplivalo na njegovo založniško dejavnost. Nikar ne zamudite.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru. Foto: Gregor Podlogar
Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.
Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.
Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.
Britanska pisateljica Bernardine Evaristo je za roman Dekle, ženska, druga-i pred tremi leti prejela nagrado booker; zdaj je za prevod tega dela Katja Zakrajšek prejela Sovretovo nagrado za vrhunski leposlovni prevod; o romanu, ki je pripoved večinoma temnopoltih posameznic in spolno nebinarnih oseb iz različnih družbenih okolij, in o nadvse zahtevnem prevodu se je s Katjo Zakrajšek pogovarjal Vlado Motnikar.
Nedavno je pri LUD Šerpa izšla knjiga z naslovom Greguerie. To so kratke domislice, izražene na izviren in humoren način. Avtor množice greguerij je španski avtor Ramón Gómez de la Sérna, rojen leta 1888, umrl je leta 1963. Na Slovenskem ga poznamo po knjigi kratke proze z naslovom Dojke v prevodu Veronike Rot, o njem pa je že leta 1929 pisal Stanko Leben. Greguerie – tak je tudi naslov knjige - je prevedel Aleš Berger, spremno besedo je napisal Ignac Fock. Aleša Bergerja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev lahko sporoči svoje mnenje oziroma vprašanje vsak gledalec oziroma poslušalec, in vendar bosta v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki nekdanja varuhinja Ilinka Todorovski in sedanja varuhinja Marica Uršič Zupan na kakšno vprašanje odgovorili prvič. Nikar ne zamudite.
Uveljavljeni filmski režiser, scenarist in univerzitetni profesor Miran Zupanič v svojem zadnjem filmu Sarajevo safari s pomočjo posrednih dokazov razkriva pretresljivo temo: kako so med obleganjem Sarajeva premožni tujci plačevali visoke zneske, da so z ostrostrelskih položajev pod nadzorom srbske vojske streljali na žive tarče – ljudi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg
Ko govorimo o Unescovi zaščiti svetovne dediščine, nam pogosto pride na misel Italija. Nič čudnega: naša zahodna soseda ima na seznamu snovne kulturne in naravne dediščine največ vpisov med vsemi državami sveta. Dejstvo po navadi pospravimo s pomislijo, da gre pač za kulturno in zgodovinsko izredno bogato državo. Toda v resnici gre za premišljeno politično strategijo, s katero Italija že desetletja postavlja temelje gospodarske panoge, ki bi ji lahko rekli kar "unescovski turizem". Kako deluje, je v deželi Benečija in drugod po državi raziskoval naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Foto:Civvi - Proseccovi griči med Valdobbiadenom in Coneglianom nad Trevisom https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vista_da_Santo_Stefano_Valdobbiadene.jpg
Neveljaven email naslov