Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
714 epizod
714 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Letošnje leto je na vseh področjih našega življenja in delovanja zaznamovala nalezljiva bolezen oziroma njena grožnja. O tem, kako je epidemija koronavirusa vplivala na gledališče in gledališko delovanje in ustvarjanje, pa tudi o načrtih za prihodnost se je Staša Grahek ob koncu najbolj nenavadne gledališke sezone pogovarjala z gledališko režiserko Barbaro Hieng Samobor, ki je direktorica in umetniška vodja enega večjih slovenskih gledališč - Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Mimi Antolović
Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.
Konec junija so podelili nagrado kresnik za najboljši roman. Nagrado, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, je prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Lani poleti se je o takrat čisto svežem romanu z Veroniko Simoniti za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Tadeja Krečič.
Ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu objavljamo v Razgledih in razmislekih besedilo z naslovom Narodni dom – izziv ali izginotje. Napisal ga je Marko Sosič, Tržačan, režiser, pisatelj, avtor radijskih iger. Za roman Balerina, balerina je dobil tržaško nagrado Vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi v krog finalistov za nagrado Kresnik. Za to nagrado so se potegovali še trije Sosičevi romani, med njimi roman Tito, amor mijo, ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratkih zgod Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Marko Sosič je tudi oster premišljevalec o vsakršnih, tudi družbenih, sodobnih pojavih, zato smo ga ob okrogli obletnici požiga Narodnega doma povabili k pisanju eseja za oddajo Razgledi in razmisleki.
Na Češkoslovaškem rojeni Milan Kundera velja za češkega in hkrati francoskega pisatelja svetovnega slovesa. Je avtor številnih slavnih romanov, kot so Šala, Neznosna lahkost bivanja, Smešne ljubezni, Nesmrtnost, ki jih imamo tudi v slovenskih prevodih. V Pragi je pred nekaj dnevi izšla o njem obsežna biografija z naslovom Kundera. Avtor biografije, Jan Novák, skuša pokazati, da naj bi bil pisatelj v mladosti ovaduh, pa tudi sicer naj bi imel celo vrsto negativnih značajskih lastnosti. Knjiga že zbuja izjemno žolčne odmeve. Sam Milan Kundera se doslej še ni odzval, piše Peter Kuhar, ki spremlja izid knjige v Pragi.
Na slovenski knjižni trg je prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih: izšla je pri založbi Goga. Že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti je avtorica pritegnila pozornost številnih bralcev in literarne javnosti. Vmes je objavila roman Tik pod nebom let in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?. Lani je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč objavila knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri. Z Agato Tomažič se je o novi knjigi Nož v ustih pogovarjala Tadeja Krečič.
Pred nedavnim je izšel pri Književnem društvu Hiša poezije roman z naslovom Otočje drugačnega življenja. Leta 2016 ga je objavil sodobni rusko - francoski pisatelj Andrei Makine, avtor kakih osemnajstih knjig - morda je pri nas najbolj poznan roman Francoski testament. Zanj je leta 1995 dobil kar dve izmed najpomembnejših francoskih literarnih nagrad: Goncourtovo in Médicis. Slovenci romane Andreija Makinea beremo v prevodih Nadje Dobnik, tudi najnovejšega: Otočje drugačnega življenja. Prevajalko Nadjo Dobnik je Tadeja Krečič povabila pred mikrofon.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali odlomek iz knjige Trst, obmejna identiteta. V njej avtorja Angelo Ara in Claudio Magris analizirata tržaško identiteto skozi bogato in burno zgodovino, zaznamovano z mnogimi in tudi bolečimi protislovji, po eni strani s kozmopolitizmom in po drugi z njegovim popolnim nasprotjem. V poglavju z naslovom Monolitna podoba pišeta o Trstu potem, ko je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji in opozorita na čas, ko se je v njem razbohotil fašizem. Knjigo je prevedla Marija Cenda - Klinc. Foto: Požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 http://www.narodnidom.eu/sl/la-mostra/13-luglio-1920-la-notte-dei-cristalli-di-trieste/
Pred nekaj meseci je izšla izjemna publikacija: Almanah ljubljanske Drame 1867 – 2017. Prva letnica zaznamuje ustanovitev ljubljanskega Dramatičnega društva in s tem začetek poklicnega gledališča na Slovenskem, druga pa leto, ko smo praznovali sto petdeset let od tega dogodka – v ljubljanski Drami je bila praznična kar celotna sezona. O knjigi, v kateri »so zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdajpakdaj celo preživetje,« kot je poudarila dramaturginja Mojca Kranjc, se z njo kot urednico Almanaha pogovarja Tadeja Krečič.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
Britansko-ameriški pesnik Wystan Hugh Auden (1907-1973) je svoje pisanje v prozi, krajše eseje, daljše razprave in predavanja korigiral in zbral v knjigi Barvarjeva dlan (The Dyer's Hand; fraza iz 111 Shakespearovega soneta, v prevodu Srečka Fišerja). V svojem esejističnem pisanju je erudit, ki se naslanja na literarno klasiko, pa tudi aktualno produkcijo, komentira umetnost in življenje nasploh, je humoren ali pa po kafkovem zgledu paraboličen. Obravnavane teme poskuša predstaviti čimbolj objektivno, vendar je hkrati zelo oseben in kljub mnogim referencam iz preteklosti daje odličen uvid v raznoliko izkušnjo 20. stoletja, ki ji je bil sam priča oz. je bil v njej aktivno udeležen. V slovenskem jeziku imamo doslej preveden en sam Audenov esej iz te knjige in sicer Pesnik in mesto, esej O pisanju, ki mu boste lahko prisluhnili, pa je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Primož Čučnik.
V oddaji Razgledi in razmisleki lahko slišite pogovor s prevajalko dela Žalost onkraj sanj avtrijskega nobelovca Petra Handkeja - Amalijo Maček. Z njo se je pogovarjala Maja Žvokelj.
Esej Ottakringer Strasse s podnaslovom Poletni sprehod je napisal sodobni avstrijski pisatelj, esejist in urednik Karel-Markus Gauss, objavil ga je v knjigi z naslovom V gozdu metropol, ki jo je poslovenila Ana Grmek. Karl-Markus Gauss se je rodil leta 1954, študiral je nemško filologijo in zgodovino. Dolgo je bil literarni urednik in kritik, danes pa piše predvsem eseje; značilna zanj je posebna vrsta intelektualno poglobljenega popotnega eseja. Gauss je za svoje ustvarjanje prejel veliko literarnih nagrad, med njimi nagrado vilenica. V slovenščino imamo poleg omenjene prevedene tudi Gaussove knjige Umirajoči Evropejci, Evropska abeceda in Jedci psov iz Svinije. V eseju z naslovom Ottakringer Strasse Karl-Markus Gauss opisuje dunajsko četrt Ottakring kot jo je gledal in opisoval Ivan Cankar s čimer se spominjamo tudi Cankarjevega rojstnega dne pred štirimi dnevi. foto: wikipedia
Izhodišče pogovora je apel vladi proti napovedanim proračunskim rezom v kulturo in za več vlaganj. Podalo ga je 40 krovnih združenj, ki skupaj zastopajo sto tisoč kulturnic in kulturnikov. Damjan Damjanovič odgovarja, da ne vidi razloga, da bi se jemalo kulturnemu proračunu. Foto: BoBo
Leta 2014 je bil med gosti literarnega festivala Fabula mednarodno uveljavljeni madžarski pisatelj, esejist in dramatik Péter Esterházy, ki predstavlja enega od vrhov sodobne madžarske književnosti. Slovenski bralci ga poznajo po romanih Pomožni glagoli srca, Hrabalova knjiga, Ženske in Harmonia caelestis. Péter Esterházy je po hudi bolezni umrl julija 2016. Letos aprila bi dopolnil 70 let. Vabimo vas, da v oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete pogovoru, ki ga je s Pétrom Esterházyjem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravila Jutka Rudaš. Foto: Lenke Szilágyi http://www.litera.hu/hirek/a-het-prozaja-esterhazy-peter-az-eltunt-ido-nyomaban
Pred dnevi je umrl ugledni švedski pisatelj in dramatik Per Olov Enquist. Rodil se je leta 1934 v Hjoggböle na severu Švedske, kjer je tudi odraščal. Na univerzi v Uppsali je študiral literarno zgodovino. Pisati je začel v šestdesetih letih v ozračju francoskega novega romana. V več kot štiridesetih literarnih delih je Enquist izoblikoval svoj poseben literarni slog - resnica v njegovem pisanju ni dostopna, dejstva so pogosto preveč kompleksna, odgovori dvoumni. V slovenščino imamo prevedena Enquistova romana Knjiga o Blanche in Marie v Prevodu Mite Gustinčič Pahor in Knjižnica kapitana Nema, ki jo je prevedla Sara Grbović. S Petrom Olovom Enquistom se je leta 2011, ko je bil gost festivala Fabula, pogovarjala Staša Grahek.
Pogovarjamo se o selektivnem spominu “dolgega trajanja” na pravnika (doktoriral na Dunaju, 1916) in med obema vojnama politika, (*30.11.1887 + 21.4.1970) ki ga zaradi temeljnih spoznavnih razlogov (in interesov) še vedno zavračata tako “klerikalna” kot “levičarska” tradicija. Ali, kot pove sogovornik, doc.dr. Srečo Dragoš, sociolog in socialni delavec, predavatelj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, prva ga ni razumela, druga pa ga je spregledala zaradi teoretskih in političnih različnosti. Poskus preseganja naslovnega “pol stoletja selektivne ignorance” v pogovoru načenjamo prek analize “organizirane pozabe” Gosarjevega odnosa do: 1) vprašanja socialne pravičnosti, 2) razumevanja dometa katoliške morale pri njenem uresničevanju in, 3) vprašanja socialne in ekonomske politike države. Nekdanji minister za socialno politiko v prvi Jugoslaviji (1927-28), dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze (1936-39), je bil na Slovenskem poleg Janeza Evangelista Kreka in Edvarda Kocbeka najpomembnejši krščansko socialni intelektualec. Njegovo temeljno delo je “Za novi družabni red“, ki je v dveh delih (na 1600 straneh) izšlo sredi 30-ih let pri Mohorjevi v Celju. Še vedno pa ni prepoznan njegov primat pri konceptualizacijji socialne države, ki je nastal v 20-letih preteklega stoletja.
Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.
Na Ministrstvu za okolje in prostor poteka integralni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, v katerem je poleg mestne občine Ljubljana in olimpijskega komiteja vodilni partner podjetnik Joc Pečečnik. Medtem pa je Mreža organizacij za zaščito kulturne dediščine Europa Nostra Plečnikov stadion ravno zaradi projekta Bežigrajski športni park uvrstila med sedem najbolj ogroženih primerov evropske kulturne dediščine za leto 2020. Ali je Plečnikov stadion v Ljubljani mogoče obnoviti v izvorni obliki? Je to smiselno? Ali to celo moramo storiti? Kako naj vrednotimo odločitev Europe nostre? Svoje poglede sta predstavila arhitekt prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan, in umetnosti zgodovinar prof. dr. Peter Krečič. Vir fotografije: BoBo
Človeštvo je v bitki proti pandemiji koronavirusa trenutno brez globalnega vodenja, čeprav bi ga – skupaj s tesnejšim mednarodnim sodelovanjem – potrebovalo za učinkovit spopad s to izjemno nalezljivo boleznijo, je sredi prejšnjega meseca v ameriški reviji Time razmišljal izraelski zgodovinar in filozof Yuval Noah Harari. Čeprav so karantene kratkoročno ključnega pomena za zaustavitev posameznih epidemij, bi – ob odsotnosti globalnega vodenja in mednarodnega sodelovanja – morebitni izolacionizem vodil k še večjemu gospodarskemu in družbenemu zlomu, ne da bi ponudil resnično zaščito pred nalezljivo boleznijo. Nekaj dni kasneje je Harari nadaljeval svoja razmišljanja za britanski časnik Financial Times. Yuval Noah Harari je poudaril, da naj si pri odločanju, kako premagati neposredno grožnjo zdravju ljudi, politični voditelji zastavijo še naslednje vprašanje: v kakšnem svetu želimo živeti po koncu pandemije? Po Hararijevi oceni imajo na voljo spekter izbir med totalitarnim nadzorom in državljanskim opolnomočenjem ter nacionalistično izolacijo in globalno solidarnostjo. Razmisleke, ki so jih Harari in drugi intelektualci v zadnjem mesecu objavili v domačih in tujih medijih, je zbral in prevedel Urban Tarman.
Neveljaven email naslov