Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
714 epizod
714 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo tokrat hrvaški pisatelj in literarni zgodovinar akademik Pavao Pavličić, rojen leta 1946 v Vukovarju. Je avtor petdesetih proznih knjig in desetine filmskih scenarijev, v slovenščino pa so prevedeni romana Večerni akt in Lepopis ter poetična proza Donava. Z njim se bo pogovarjal Vlado Motnikar.
Oddajo namenjamo Muzeju na prostem Rogatec. Gre za največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Obsotelska kotlina, kje leži Rogatec, in ki jo z vseh strani obdaja gozd, se razvija in tako srednjeveški trg zadnja leta postaja vse bolj priljubljen kraj za turiste, ki se nastanjajo v znameniti Rogaški Slatini. Slabih deset kilometrov oddaljen Rogatec z obnovljenim dvorcem Strmol, z ruševinami gradu in največjim muzejem na prostem v državi ponuja doživetje starih časov in preprostega kmečkega prebivalstva, ki se je ob zemlji preživljalo tudi s kamnoseštvom. O Rogatcu in muzeju se je Simona Kopinšek pogovarjala z Ireno Roškar, ki vodi ta muzej. foto: https://www.rogatec.si/muzej-na-prostem-rogatec/
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali leta 1934 objavljeno besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Vilka Novaka (1909-2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Besedilo z naslovom Kulturni stiki do osvobojenja bo prebral Ivan Lotrič. Na fotografiji: zborovanje v Beltincih 1919
Nedavno je umrl ameriški dramatik, igralec ter televizijski in filmski režiser Sam Shepard. Rodil se je leta 1943 in v petih desetletjih ustvaril nadvse raznolik in osupljiv umetniški opus. Ta obsega štiri knjige proze in poezije v prozi, dvainpetdeset dram - šest je bilo uprizorjenih tudi na Slovenskem: Summertime, Nevidna roka, Pokopani otrok, Pravi Zahod, Misel lažnivka in Lunine mene, skoraj petdeset filmskih vlog in več kot ducat filmskih scenarijev. Po slednjih - denimo Pariz, Teksas, Nora ljubezen, Ne hodi mi trkat - je Shepard verjetno tudi najbolj znan, še bolj pa po filmskih vlogah: leta 1983 je bil za vlogo Chucka Yeagra v filmu Pravi fantje nominiran za oskarja – čeprav se skoraj brez izjeme zdi, da niti v najbolj mainstreamovskih produkcijah ne nastopa kot interpret tujih vlog, temveč že v osnovi kot ikona, kot celostna umetnina Sam Shepard - obstranec, upornik, farmar, umetnik, gospodar lastne usode in rušitelj mitov. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo Luka Gibbonsa o njegovi dramatiki, naslovljeno »Zgrajeno v senci: Sam Shepard in ameriški zahod«. Luke Gibbons je profesor literarnih in kulturnih študij na Irski državni univerzi v Maynoothu; esej je prevedla Tina Mahkota. Na fotografiji sta Ivo Ban in Boris Cavazza v predstavi Lunine mene Sama Sheparda; Drama SNG Ljubljana, 2010. Foto: Peter Uhan
Viktor Jerofejev je eno najizrazitejših imen ruske sodobne književnosti. Za avtorja Življenja z idiotom (1980), Ruske lepotice (1990), Enciklopedije ruske duše (1999), Dobrega Stalina (2004) in pravkar v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Telo (2015), če omenimo le nekaj njegovih del, je značilna večna disidentska drža. Čeprav sin visokega sovjetskega diplomata, je zgodaj razvil kritičen odnos do sovjetskih, nato tudi do ruskih oblasti. Leta 1979 so mladega Jerofejeva zaradi organizacije izida disidentskega almanaha Metropola izključili iz Združenja sovjetskih pisateljev, bleščeča diplomatska kariera njegovega očeta pa se je zaradi tega končala. Jerofejev se v svojih delih dotika bolečih tem ruske identitete in stereotipov ruskega vsakdana. Ostrina njegovega peresa in grenko spoznanje o izginjanju vrednot sta mu nakopala številne nasprotnike tudi v sodobni Rusiji. Še zmeraj ga je mogoče slišati na radiu Eho Moskve in brati na nekaterih spletnih portalih, odmevno oddajo Apokrif na državni Televiziji Kultura pa so leta 2011 ukinili. Čeprav zelo bran v Rusiji, je v tujini deležen bolj naklonjenih ovacij. Tesno je povezan predvsem s Francijo, kjer je preživel del otroštva, leta 2013 pa so mu podelili tudi najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red Legije časti. Z Viktorjem Jerofejevom se je spomladi ob festivalu Fabula pogovarjal Andrej Stopar.
Pogovor z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je bil eden od gostov letošnjega festivala Fabula. Atxaga velja za enega naboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in čisto na novo Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla. Na fotografiji: Bernardo Atxaga http://www.festival-fabula.org/2017/avtorji-in-knjige/39-avtorji-in-knjige/194-bernardo-atxaga
V Razgledih in razmislekih bomo slišali pogovor Vlada Motnikarja z Igorjem Marojevićem, srbskim pisateljem, dramatikom, kolumnistom in prevajalcem, gostom festivala Fabula 2017. Igorja Marojevića poznamo v slovenščini po zbirki kratke proze Mediterani in nedavno prevedenem romanu Mamina roka. V svojih delih se Marojević kaže kot prodoren opazovalec ljudi okoli sebe, izpovedovalec lastnega doživljanja in pripovedovalec zgodb. Za svoja dela je prejel že več nagrad za leposlovna besedila ter nagrado Desimir Tošić za eseje.
Na zadnjem festivalu Literature sveta, Fabula, je pred ljubljanskim občinstvom kot prvi, otvoritveni, gost nastopil leta 1972 rojeni francoski pisatelj Mathias Enard, dobitnik prestižne Goncourtove nagrade za roman Kompas, ki je nedavno izšel v slovenščini hkrati s festivalsko izdajo romana Alkohol in nostalgija. Sicer imamo v slovenščini še Enardov roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Mathias Enard govori več jezikov, je erudit, študiral je perzijščino in arabščino, je dober poznavalec Bližnjega vzhoda in velik popotnik. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je z Mathiasom Enardom pogovarjala Tadeja Krečič, v oddaji pa bomo slišali tudi branje avtorja iz knjige Alkohol in nostalgija.
Jože Plečnik je edini slovenski arhitekt, čigar delo je vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Gre za praški grad – Hradčane, ki so ga po prvi svetovni vojni obnavljali po Plečnikovih načrtih. Plečnikova arhitektura je razpršena med Slovenijo, Avstrijo, Češko, Hrvaško in Srbijo; tudi zato ga lahko označimo za arhitekta z mednarodno veljavo, zagotovo vrednega posebne pozornosti. Leto 2017 je Plečnikovo leto - mineva namreč 145 let od njegovega rojstva in 60 let od smrti. Peter Kuhar je v zapisu, ki je sicer nastal za češki radio, zbral stališča plečnikoslovcev iz Češke in Slovenije in Plečnika predstavil skozi poglede strokovnjakov, kot so Tomáš Valena s Tehnične univerze v Münchnu, Damjan Prelovšek in Andrej Hrausky iz Ljubljane, iz Prage pa Zdenko Lukeš in Martin C. Putna. foto: Samo Jančar
V Londonu so nedavno podelili nagrado Booker International, ki je namenjena prevodnim delom, objavljenim v Veliki Britaniji. Za roman z naslovom Pride konj v bar so nagradili izraelskega pisatelja Davida Grossmana in njegovo prevajalko Jessico Cohen. David Grossman se je rodil leta 1954, doslej je napisal vrsto romanov in nefikcijskih del. V slovenščini imamo njegova romana Levji med: (mit o Samsonu) in Glej geslo: ljubezen; oba je prevedel Klemen Jelinčič Boeta. Grossman je pred leti obiskal Ljubljano; takrat se je z njim pogovarjal Marko Golja. foto: © Claude Truong-Ngoc / Wikimedia Commons
Četrtega junija je umrl španski pisatelj Juan Goytisolo. Rodil se je leta 1931, prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti.Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014 pripravil Andrej Rot. foto: Juan Goytisolo http://www.festival-fabula.org/2014/
Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Lavrinovo diplomo za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Priznanje se imenuje po Janku Lavrinu, uglednem slovenskem prevajalcu, literarnem zgodovinarju, esejistu, pisatelju in profesorju. Prejšnji teden so Lavrinovo diplomo podelili dr. Ljudmilu Dimitrovu za njegov prispevek k bogatenju stikov med slovensko in bolgarsko literaturo in kulturo. Ljudmil Dimitrov je radoveden raziskovalec in odličen poznavalec literature. Napisal je vrsto tehtnih razprav - posebno pozornost si zasluži monografija o bolgarski pesnici Bagrjani in njenih stikih s Slovenijo, ki sta jo napisala z ženo Ljudmilo in jo objavila tudi v bolgarščini. foto: Največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana (1893-1991) je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja tesno povezana s Slovenijo. Na fotografiji je Bagrjana leta 1937 na gradu Strmol. Fotografija je last Rada Hribarja.
O tem, kako in v kolikšni meri so razvoj in spremembe arheoloških metod analize najdenega v zadnjih desetletjih spremenili strokovno poljudno razumevanje preteklosti prostora sedanje države v pogovoru Gorana Tenzeta z arheologinjo Mestnega muzeja Ljubljana dr.Bernardo Županek in dr.Boštjanom Laharnarjem, arheologom iz Narodnega muzeja Slovenije. Foto: rimski nagrobnik http://www.mgml.si/mestni-muzej-ljubljana/arheoloski-park-emona/o-emoni/
Danes se v Pulju začenja tridnevni dogodek, ki ga pod naslovom Publishing Acts organizira Društvo arhitektov Istre. Gre za tako imenovani a-festival, v pomenu: anti-festival, aktivistični festival, arhitekturni festival, katerega osrednja tema so pozicije angažiranih umetnikov in aktivistov in njihovo iskanje kolektivne akcije, usmerjene k družbenim spremembam. A-festival je del dogodkov znotraj platforme Future Architecture. Platforma je eden od osmih največjih evropskih kulturnih projektov, namenjena pa je predstavljanju in približevanju novih, svežih in vizionarskih idej o prihodnosti mest in arhitekture širši javnosti. Nosilec projekta je Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Prav tam so se dejavnosti Future Architecture letos začele, in sicer februarja, ko je potekalo tridnevno strokovno srečanje, pod naslovom Matchmaking conference. Nekaj svežih pogledov na arhitekturo kot so-snovanje človekovega življenjskega okolja, smo zvočno zabeležili in jih bomo predstavili v oddaji Razgledi in razmisleki. Pogovarjali smo se s Saimirjem Kristom, arhitektom in predavateljem iz Tirane, z Biko Rebek, slovensko arhitektko mlajše generacije, ki deluje med Dunajem in New Yorkom ter z Milošem Koscem, prav tako živečim in delujočim med Ljubljano in Londonom. Vabimo vas k poslušanju! Matchmaking conference, drugi dan, foto: Peter Giodani
Francoski pisatelj in dramatik Eric Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in igranih frankofonskih avtorjev na svetu. Njegove knjige so prevedene v 44 jezikov in v več kot petdesetih državah redno uprizarjajo njegove igre. V slovenščini imamo prevedene njegove romane: Evangelij po Pilatu, Oskar in dama v rožnatem, Noetov otrok, Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana ter igre Mali zakonski zločini, Obiskovalec in Libertinec. Eric Emmanuel Schmitt je pred nedavnim obiskal Ljubljano in takrat je Tadeja Krečič s pisateljem posnela intervju, ki ga objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki.
Pred nedavnim sta Ljubljano obiskala francoska pisatelja Didier Decoin in Eric Emmanuel Schmitt. Povabil ju je Francoski inštitut v Sloveniji ob 50. obletnici delovanja inštituta. Oba pisatelja sta dobitnika Goncourtove nagrade, prvi za roman, drugi za novelo. Prav o literarnih nagradah sta govorila na večeru v klubu Cankarjevega doma. Z avtorjema smo za oddajo Razgledi in razmisleki posneli pogovora in prvemu – z Didierom Decoinom - lahko prisluhnemo v oddaji Razgledi in razmisleki. Didier Decoin je avtor dvajsetih romanov, Goncourtovo nagrado je prejel leta 1977 za roman John Pekel. Je tudi generalni sekretar Goncourtove akademije. Z Didierom Decoinom se je pogovarjala Nina Gostiša in je pogovor tudi prevedla.
Švedska novinarka in okoljska aktivistka Christina Lindberg je bila letos častna gostja festivala Kurja polt v Ljubljani; v poznih šestdesetih in sedemdesetih je bila svetovno znana kot obraz »švedskega greha«. Nastopila je namreč v številnih švedskih eksploatacijskih in erotičnih filmih, ki so pozneje postali kultni, med njenimi oboževalce pa je tudi Quentin Tarantino, ki je po njej zasnoval enega izmed likov v filmu Ubila bom Billa. S Christino Lindberg se je pogovarjala Tina Poglajen. foto: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Christina_Lindberg.JPG
Najsi bo galjot na galeji ali zaljubljena ženska v zaledju fronte … ena osrednjih tem Jančarjeve proze in dramatike je posameznik, vpet v kolesje sistema oziroma zgodovine. V njegovem najnovejšem romanu z naslovom In ljubezen tudi je intimno doživljanje in delovanje protagonistov postavljeno v burno dogajanje v Mariboru pred koncem druge svetovne vojne in po njej. Z Dragom Jančarjem se bo v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarjal Vlado Motnikar.
V ljubljanskem parku Tivoli so nedavno odkrili spomenik tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju; stoji v bližini spomenika Edvardu Kocbeku, kar simbolično zaznamuje prijateljstvo obeh literatov. To se je začelo že pred vojno, ko sta sodelovala pri reviji Dejanje, utrdilo pa se je ob tržaški reviji Zaliv; ta je bila od šestdesetih let dalje glasnica demokratičnega dialoga, ki v tedanji Sloveniji ni bil mogoč. O reviji Zaliv in njenih vplivih je tekla beseda na simpoziju z naslovom Moč povezav, ki so ga priredili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; med nastopajočimi je bil arhitekt Janez Bizjak, ki je predstavil spominski zapis o svojem sodelovanju z idrijsko revijo Kaplje in tržaškim Zalivom v časih, ki so bili vse prej kot naklonjeni svobodi govora; revija Zaliv pa je pomenila tudi začetek njegovega prijateljstva z Borisom Pahorjem.
V oddajo Razgledi in razmisleki smo uvrstili besedilo doktorja Petra Krečiča ob obletnicah arhitekta Jožeta Plečnika, ki ju letos praznujemo: 145. obletnico rojstva in šestdeseto obletnico smrti. Peter Krečič je poznavalec opusa arhitekta Jožeta Plečnika in avtor več knjig o njem. V besedilu, ki ga bomo slišali, omenja morda malo manj znana dejstva o življenju in delu velikega umetnika, hkrati pa se ne izogne kritiki na račun varovanja Plečnikove dediščine. Ob obletnicah, ki sprožajo razmislek o izjemnosti Plečnikovih arhitekturnih dosežkov, se odpirajo tudi neprijetna vprašanja in zahtevajo odgovore.
Neveljaven email naslov