Upokojeni generalmajor Ladislav Lipič, ki je bil več kot pet let načelnik Generalštaba Slovenske vojske, zdaj pa že približno tri leta vodi Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, je del svojega otroštva preživel v Kotu pri Hotizi, kjer nekdaj kratkohlačnikom še ni bilo treba razmišljati, če noge namakajo v slovenski ali hrvaški tok reke. Študiral je v Ljubljani, kjer je bil med prvimi diplomanti katedre za obramboslovje sedanje fakultete za družbene vede, po končani šoli za pehotne rezervne časnike in tudi uspešno opravljenih tečajih za poveljnika voda, čete in bataljona, pa se je leta 1977 zaposlil na Občinskem štabu Teritorialne obrambe Murska Sobota kot pomočnik za organizacijsko – mobilizacijske zadeve. Sredi maja leta 1990, ko se je mnogo poveljnikov Teritorialne obrambe in občinskih funkcionarjev uprlo ukazu, da mora Teritorialna obramba predati orožje Jugoslovanski ljudski armadi in je zaživel tudi projekt Manevrske strukture narodne zaščite, je bil Lipič eden od organizatorjev narodne zaščite v Pomurju, že jeseni tega leta pa je potem prevzel dolžnost pomočnika poveljnika za zaledje v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine. Leta 1991 je bil tako v tej vlogi tudi aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, ki zdaj s ponosom pravi: “Ko smo se leta 1991 v Pomurju pripravljali na osamosvojitev, smo veljali za zelo pridne ljudi, ki radi delajo in ubogajo. Mirno lahko rečem, da smo takrat naloge, ko se je bojevalo za neodvisno državo, opravljali zelo dobro.” Toda v časopisnih polemikah smo lahko pred kratkim spet prebrali že večkrat ponovljen stavek: “Vsak vojni veteran je lahko tudi domoljub, ne more pa biti vsak domoljub tudi vojni veteran ?”