Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


Razkošje v glavi

908 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Tine Hribar

26.12.2015


Akademik dr. Tine Hribar se spominja obdobja osamosvojitve in razkriva nekatera ozadja

Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva.

Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot “družbenopolitično oporečno delovanje”, kar so seveda “pristojni organi” zapisali tudi v njegovo kartoteko. Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali pokesal, saj je, kot je pred leti sam poudaril, “nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico.”

In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane “pisateljske ustave” in ko je dal pobudo za plebiscit “kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma.”

Rodil se je leta 1941, zato je medvojne usode ljudi opazoval in doživljal kot fantič, ki je potem tudi v šolo hodil v samo enih kratkih hlačah. Ko so ovadili očeta, da se skriva med delom za Osvobodilno fronto, so ponj prišli domobranci: “Domobranstvo in partizanstvo v Krumperku je bilo nenavadno. Domobranci in partizani so hodili drug mimo drugega in ob koncu vojne oče ni bežal, saj ni nikogar ustrelil in nikomur nič naredil. Po koncu vojne je končal v Škofovih zavodih tudi on. Tam jih je največ umrlo zaradi driske, ne streljanja. Stražar je bil mož od očetove sestre in mu vsako jutro skozi okno vrgel kocko sladkorja, kar ga je rešilo. Človeškost enih in drugih je bila zasluga, da je marsikdo preživel.”

Da je bila po vojni na medčloveški ravni sprava udejanjena, sta morala tako Milan Kučan kot nadškof Alojzij Šuštar pred osamosvojitvenim referendumom zdržati velike pritiske tako partijskih trdorokcev kot tudi dedičev domobranstva. Pred očmi sta imela cilj: spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. Posrednica pri tem je bila Spomenka Hribar, “novorevijaše” kot predstavnike kulture in kot vezni člen med državo in Cerkvijo pa so Rode, Stres in njima podobni uspeli izriniti na obrobje. Kajti ko je prišlo do zaostritve, je večina domnevno “nevtralnih” kulturnikov izbrala eno ali drugo stran: “Že takrat so nekateri pritiskali na Kučana, da tega ne bi izvedel, hkrati so dediči Nove slovenske zaveze pritiskali, da ne bi prišel na spravno slovesnost.” Če je ne bi bilo, kar je zasluga nadškofa Šuštarja, osamosvojitve ne bi mogli izvesti.

“Ko sem bil star tri leta, se je v vasi Okno nad Ihanom oziroma nad Brdom zgodil pokol partizanov. Nemci so na vprežnih vozovih peljali trupla mrtvih, ki so jim skozi prečnice visele roke. Kot majhen fantič sem splezal na mizo in gledal skozi okno. Nemški vojak mi ni prepovedal, ampak gestikuliral, naj ne gledam. Takrat sem začutil, da niso vsi zločinci, na nobeni strani, in da v katerem koli položaju vsakdo lahko ohrani neko človečnost. To zavedanje sem ohranil tudi ob preganjanju, ki sem ga bil deležen s strani partijcev.”

Predavati je moral marksizem in predaval je Kapital, saj ga komunisti niso zares poznali. Tako je na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uspel med predavanji o Marxovem Kapitalu posredno predstaviti tudi druge vodilne svetovne filozofe. Marx je po njegovih besedah, tako kot Nietzsche, izpostavil temeljne resnice 19. stoletja: delo in produkcija, volja do moči in organizacija ter vprašanje smisla življenja in delovanja, torej orientacija. Toda prizadevanja Tineta Hribarja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila že po nekaj semestrih ocenjena za “družbenopolitično škodljivo delovanje” in leta 1975 je bil izključen iz pedagoškega procesa.

Prepoved opravljanja pedagoškega dela na FSPN mu je omogočila, da se je lahko še bolj aktivno vključil v procese priprav na osamosvojitev. Spominja se zakulisnih bojev: “Stres je kot pripadnik skupine nasprotnikov Šuštarja s pismom na štiridesetih straneh nastopil proti prvemu stavku ustave o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, kar je strahovito zaustavilo sprejemanje ustave. Zaradi prestiža, volje do oblasti, so nastopili proti. Strateško vodstvo osamosvajanja so skušali zaustaviti. S strani klerikalcev je bilo vedno več zahtev. Pred posvetovanjem v Poljčah smo dojeli, da z ustavo ne bomo prišli skoz, zato smo dali prednost plebiscitu in razprava o ustavi se je vlekla še eno leto.” Potem so posledično tudi zaradi tega očitali Spomenki Hribar članek “Ustavite desnico”.

Nikoli mu ni bilo do tega, da bi se kazal v javnosti. Tudi slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti si je tako ogledal kar na televiziji. Zanj je bila prava nagrada to, če je kakšna njegova zamisel padla na plodna tla in potem tudi zaživela v praksi: “Zame je bil pomemben zagon, ne pogon,” pravi. Potem podrobno opiše dogajanje, ki je botrovalo razpustu Demosa: “Celo ko je potekala razglasitev osamosvojitve, nisem šel. Zaradi napetosti med levico in desnico nismo nikoli uspeli uveljaviti prostosti duha. Majniško deklaracijo smo podpisali vsi razen cerkve. Šele, ko so dojeli, da bomo zares izpeljali proces osamosvojitve, so se priključili. Bučar je ob vseh pritiskih in udarih izrekel potem v parlamentu znamenito izjavo ‘Nehajte afne guncat’. Strateški načrtovalci smo morali prenesti marsikatero ponižanje.” V tistih razmerah, ko je šlo državi za nohte, so se številni šli borbo za moč. Intelektualne elite so ustanovile novo stranko, a “ljudje niso razumeli, kaj se dogaja v ozadju, zato so se sile cepile.”

Janez Janša je po njegovih besedah v obdobju, ko Slovenija še ni bila priznana in je Demos še deloval, podal predlog za spremembo vlade:

“Odstaviti Peterleta oziroma mu ponuditi nek položaj v skupščini, Bučarja zamenjati in ga postaviti za predsednika ustavnega sodišča, nove ministre, mene za ministra za znanost, kar nikoli nisem želel. Peterle in drugi niso nikoli verjeli, da nisem stal za tem. To sta pripravila Jambrek in Janša. Jambrek je podroben spisek poslal Janši in Kučanu. Janšo sem skušal pregovoriti, naj tega ne poda na predsedstvo Demosa. Nisem ga mogel pregovoriti, a na srečo je predsedstvo njegovo pobudo zavrglo. Zamere so ostale in čez eno leto Demos ni več obstajal”.

Ne more pozabiti zarote molka v medijih glede nepokopanih mrtvih žrtev povojnih pobojev: “Tako sem na Zboru za republiko 2004 prišel z idejo novega Demosa in zaradi neprimernega odnosa do mrtvih nastopil proti Ropovim liberalcem in zahteval od Janševega tabora, da prenehajo s sektaštvom in spremenijo odnos do ljudske stranke. Po Janševi zmagi smo se večkrat sestali, a dogovor ni obveljal. V godlji menjav Slovenci več nismo sposobni oblikovati perspektive s tako jasno vizijo, kot smo jo imeli v obdobju osamosvajanja.”


20.02.2016

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


13.02.2016

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


06.02.2016

Vojko Volk

Dolgoletni diplomat in veleposlanik Vojko Vovk je zabaven in hkrati zelo resen sogovornik. Njegova dosedanja pot ga je v 17-letnem bivanju v tujini vodila od Rima prek Prištine do veleposlaniškega mesta v Zagrebu, ki ga je sklenil minulo leto. Trenutno dela v analitski službi našega zunanjega ministrstva in čaka na odhod na novo službeno dolžnost. Je tudi ustvarjalen. Med drugim rad piše. Znana je njegova prva knjiga z naslovom Od naroda do države in nazaj, ki govori tudi o razpadu Jugoslavije in slovenski samostojnosti. Zdaj pa nastaja nova z delovnim naslovom Spomini volkov. Predstavila bo njegovega deda, očeta in njega samega kot udeleženca treh vojn - prve, druge in osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Pripravlja Marjan Rogelj.


30.01.2016

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


23.01.2016

mag. Matjaž Jež

Kaj so se na podnebni konferenci v Parizu dogovorili in ali ima planet sploh kakšne možnosti da mu človeštvo prizanese, izveste dovolj iz dnevnih novic. V Oddaji "Razkošje v glavi" pa nekaj misli o danes nekoliko naivnem pojmu "naravovarstvo" z enim prvoborcev zelene misli v naših krajih? O osemdesetih kot valilnici slovenske ekologije, o pohorskih gozdovih in zeleni strankarski realnosti z magistrom Matjažem Ježem. Pripravlja: Marko Radmilovič


16.01.2016

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


09.01.2016

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


02.01.2016

Dr. Edvard Kobal

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


19.12.2015

Lidija Golc

Lidija Golc, profesorica slovenščine, je ena tistih profesoric, ki svoje ure z dijaki začenja s pogovorom. Je ena tistih Korošic, ki svoje koroške korenine neguje z živim spominom, ljubezen do umetnosti - v vseh njenih oblikah - pa z zbirkami lastne poezije. Je plesalka, ki se je učila poljsko in je hribolazka, ki je v družbi z možem kot gorska vodnica vodila skupine in se ob tem učila o življenju, o volji, o ljudeh. Če ne bi brala, bi jo pobralo, če ne bi dneve preživljala z mladimi, bi o življenju vedela veliko manj. O poslanstvu sodobnega učitelja, o burnih časih Evrope in mladih v njem, o ljubezni do besede in o življenjski energiji, ki jo prežema tudi v zrelih letih, se bomo pogovarjali s profesorico in pesnico, Lidijo Golc v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Carmen L. Oven.


12.12.2015

Silvana Paletti - rezijanski slavček

"Potres leta 1976 je kriv. Takrat je zrukalo tudi mene," pravi Silvana Paletti iz Ravance v Rezijski dolini. Takrat je začela pesniti , svoje pesmi pa tudi poje. Poje jih tako, kot poje tudi rezijanske ljudske pesmi. Poje jih ponoči in jih snema na mobitel. Potem jih pošilja glasbeni pedagoginji Zvonki Simčič, ki poskrbi za njihovo nadaljnjo pot. Za Silvano pravijo, da je še zadnji pesniški biser Rezijanske doline, ki jo je omenjeni potres močno spremenil. Zato v mnogih njenih pesmih naletimo na vprašanje "kan je šla ta lipa Rezija, ki mi oči wutroške so poznale?". Silvana je po poklicu medicinska sestra, po srcu pa Rezijanka, Slovenka iz Rezije. Kulturi se je posvečala že prej, po upokojitvi pa se vse vrti okoli nje. Njene pesmi, objavljene v številnih antologijah in tudi prevajane v več jezikov, so med drugim tudi odraz rezijanske kulture in imajo tudi posebno etnološko vrednost. Na njenem domu v prelepi Rezijanski dolini jo je obiskal Jurij Popov.


05.12.2015

Milan Jazbec

Milan Jazbec je bil do nedavnega naš veleposlanik v Turčiji, in bil hkrati zadolžen še za pet držav Bližnjega vzhoda. Njegova življenjska pot je sila dinamična in pestra.Bil je neskončno zvedav otrok, ki se je poštenosti in širine učil iz klenega kmečkega okolja ter knjig, ki jih je strastno prebiral. Bil je odličen dijak brežiške gimnazije, končal je novinarstvo, obramboslovje, diplomatsko šolo v Beogradu in doktoriral iz filozofije.Je redni profesor diplomacije, na zunanjem ministrstvu pa zdaj vodi enega najpomembnejših oddelkov.


28.11.2015

Nika Solce - pevka in lutkarica

Njeno življenje barvajo lutke, petje, glasba, morje in odri po svetu. Gostovanje na festivalih ji je podobno domače kot branje knjig. Nika Solce je imela že v otroštvu obojega veliko, le da je takrat na festivale hodila s starši, zdaj pa kot samostojna umetnica - pevka in lutkarica, na njih tudi nastopa. Zanimanje za indijsko kulturo - jogo in ajurvedo, jo je popeljalo tudi do indijske glasbe. Pa ne le te. Njeno ljudsko petje, ki ga vpleta tudi v lutkarstvo, jo je popeljalo na različne odre sveta, kjer je srečala ljudi, s katerimi ustvarja in igra še danes. Nekoč strastna bralka zdaj snuje tudi uglasbitve vrhunske slovenske poezije Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in Ferija Lainščka. Kako prepleta poti lutkarice, pevke, glasbenice, poznavalke indijske kulture in mame, Nika Solce pripoveduje v oddaji Razkošje v glavi. K pogovoru jo je povabila Carmen L. Oven.


21.11.2015

Marko Prezelj - alpinist, gorski vodnik, fotograf

"Današnja družba človeka sili v kalupe, uniformira ga, hoja v hribe pa je odmik od tega," tako je pogovor z Jurijem Popovom začel danes eden najboljših slovenskih alpinistov Marko Prezelj. Pa ne le slovenskih, svetovnih alpinistov. Marko Prezelj je bil namreč kot edini alpinist na svetu nagrajen že s tremi zlatimi cepini, najuglednejšim alpinističnim priznanjem na svetu. Najprej leta 1992 za prvenstveno smer v severni steni Kangčendzenga z Andrejem Štremfljem, leta 2007 za prvenstveni vzpon na SZ greben gore Čomolhari z Borisom Lorenčičem in letos za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja z Luko Lindičem in Alešem Česnom. Sam pravi, da v hribih nič ni mogoče narediti na pol, ali si ali nisi. "Tam velja nekaj, kar bi lahko imenoval kruta lepota gibanja." Alpinizem mu pomeni način življenja, saj ga je oblikoval kot človeka kakršen je. Je privrženec prvinskosti v alpinizmu. "Če ni negotovosti, če ni izpostavljenosti tej negotovosti, ostane od alpinizma bore malo." S fotografijo se je sicer začel ukvarjati prej kot z alpinizmom, a z alpinizmom je dobila posebno vlogo - ustvariti spomin, da lahko tako svoja alpinistična in gorska doživetja prenese drugim in jih podoživlja tudi sam.


14.11.2015

prof. dr. Alenka Šivic Dular

Zaslužna profesorica doktorica Alenka Šivic Dular je letošnja nagrajenka Ustanove patra Stanislava Škrabca za izjemne znanstvene, pedagoške in mentorske dejavnosti na področju slovanskega primerjalnega in slovenskega zgodovinskega jezikoslovja. Na svečani podelitvi tega uglednega priznanja, ki je bila ob koncu prejšnjega meseca, je bilo med drugim še posebej poudarjeno, da je nagrajenka sooblikovala "generacije slovenistov in drugih slavistov, ki so v okviru njenih predavanj dobili osnovna védenja o izvoru slovenščine in drugih slovanskih jezikov, poleg tega pa je poučevala tudi primerjalne slovanske jezikoslovce. (?) Njena zasluga je, da se lahko Univerza v Ljubljani, kot edina univerza v svetovnem merilu, danes pohvali s prvo- in drugostopenjskim bolonjskim študijskim programom, ki se ukvarja z osnovnim strokovnim področjem nacionalnega pomena, katerega spoznanja so nepogrešljiva pri poglobljenem študiju slovenščine in drugih slovanskih jezikov. (?) V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela se posveča več področjem. To so slovanska in slovenska etimologija ter slovanska onomastika, obravnava tudi /pra/slovanska glasovna, naglasna in oblikovna vprašanja, ki so v znanstveni literaturi pomanjkljivo razjasnjena, teme njenih raziskav pa so še praslovanska dialektizacija in lingvogeneza posameznih slovanskih jezikov, splošna metodološka vprašanja primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja ter zgodovina slavistike. (?) Prof. dr. Alenka Šivic Dular se ves čas udejstvuje tudi v strokovnih in znanstvenih društvih ter skrbi za odmevnost slavistične stroke tako doma kot v tujini." Šesto nagrajenko Škrabčeve ustanove smo povabili v oddajo Razkošje v glavi.


07.11.2015

dr. Josip Korošec

Umetnostni zgodovinar, profesor, restavrator, slikar, raziskovalec ? preprosto človek, ki nas s svojim delom in pronicljivim razmišljanjem spodbudi, da se zavemo, kako krhka in hkrati bogata je naša kulturna dediščina. Rodil se je v eni najbolj znanih slovenskih družin, ki jo je močno zaznamovalo izjemno in obsežno arheološko raziskovalno delo očeta Josipa in mame Paole. Od leta 1988 je bil direktor Restavratorskega centra Republike Slovenije. Doktorski naziv je pridobil leta 1997 na Umetnostni zgodovini Filozofske fakultete v Ljubljani. Tam je 15 let predaval Umetnost starega veka, Specialno metodiko in Restavratorstvo. Kot raziskovalec je sodeloval z Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete, pozneje pa tudi kot programski direktor za restavratorstvo.


31.10.2015

Geza Filo - škof slovenske evangeličanske cerkve

Geza Filo je poldrugo leto škof slovenske evangeličanske cerkve. Odraščal je v tradicionalni luteranski kmečki družini v Ivanovcih v Prekmurju. Tam se je tudi odločil, da se po srednji šoli odpravi na študij teologije v Bratislavo. Bil je štipendist Svetovne luteranske zveze. Ko se je odpravil na študij, ni znal niti besede slovaščine. Učiti se je je začel ob prebiranju pustolovskih romanov Karla Maja in uspelo mu je. Boga doživlja kot svojo osebno odločitev, da so v vesolju neke božje sile, ki vodijo ta svet. Zaveda se stvarnosti Luthrovega spoznanja, da je človek hkrati grešen in zveličan. Kriviti boga za vse slabo na svetu, je zanj prelaganje odgovornosti na drugega. Za vsem slabim stoji človek, ki se žal vse manj zaveda svoje odgovornosti. Najprej odgovornosti za svoje lastno življenje in potem tudi odgovornosti za življenje človeških skupnosti. Po njegovem mnenju je vloga religije, da uravnava med poštenostjo in nepoštenostjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo. Na svetu je vse več malih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.


24.10.2015

Mitja Petkovšek

Pred nekaj tedni je končal svojo športno pot telovadec Mitja Petkovšek, eden izmed večnih adutov za medalje na velikih tekmovanjih. Od njega smo vedno veliko pričakovali in to od njega tudi dobili - postal je dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Tekmoval bi še naprej, vendar je zaradi poškodbe sklenil, da se bo njegova bogata športna kariera končala. Človek, ki je neverjetno miren, odprt in športno zrel, pušča za seboj praznino, vendar se iz dvoran ne umika, saj ostaja tesno povezan s športom, ki mu je dal veliko več, kot mu je vzel. Tudi bradlje, ki mu je prinesla toliko naslovov, ne misli kar tako izpustiti. V oddaji Razkošje v glavi se bo v pogovoru z Juretom K. Čoklom spominjal tudi svojih srednješolskih let in vrgel pogled na vse tisto, kar prihaja zdaj, ko se začenja njegovo drugo življenje.


17.10.2015

Dorian R. Španzel

Že v rani mladosti je bil njegovo "igrišče" tudi atelje, saj sta mama in oče slikarja. Zdaj se Dorian R. Španzel, ki je študiral na Beneški akademiji lepih umetnosti in potem v Ljubljani magistriral na akademiji likovnih umetnosti in oblikovanja, "igra" drugače: z interaktivnimi inštalacijami, z industrijskim in grafičnim oblikovanjem in s fotografijo. Veselijo ga tudi potovanja in kulinarika, njegova najljubša jed pa je pražen krompir, kislo zelje z ocvirki in svinjska pečenka. Vsaj tako je povedal v samopredstavitvi, preden se je moral posloviti od kuharskega tekmovanja na eni izmed komercialnih televizij ...


10.10.2015

Razkošje v glavi

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


Stran 23 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov