Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
Tanja Lesničar Pučko, dolgoletna kolumnistka časopisa Dnevnik, kulturna kritičarka, prevajalka, novinarka, neizprosna opazovalka družbe, je študirala francoski jezik in primerjalno književnost. Javnosti je znana po svojem kritičnem pisanju o političnih elitah ter družbenih anomalijah. Je kolumnistka, ki jo odlikuje ne le svojevrsten slog pisanja, temveč zvrhana mera osebnega poguma, odgovornosti ter družbene angažiranosti. Tanjo Lesničar Pučko je v oddajo Razkošje v glavi povabila voditeljica Tita Mayer.
Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.
Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič
Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.
Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.
Naj postavimo zelo retorično vprašanje: kakšna je življenjska pot človeka, ki ga je potapljanje zasvojilo že v zgodnji mladosti? Odgovor je le, tak človek svoje življenje dobesedno zlije s potapljanjem, ali v morju ali v sladkih vodah. Taka je tudi pot Mateja Mihailovskega, vrhunskega jamskega potapljača iz Ljubljane, ki mu potapljanje ni samo prostočasna zabava, ampak je tudi njegov poklic. Z jamarstvom in potapljanjem se je začel ukvarjati pri 14 letih v osnovni šoli, najprej je bil jamar in potem jamski potapljač. Po končani šoli pa je svojo pot nadaljeval kot potapljač in to počne še danes. Matej Mihailovski je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadka
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Neveljaven email naslov