Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Razkošje v glavi

19.03.2016


dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.

 Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”

Ko vsak dan osupneš

Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.

Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v  Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.

 

Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.

Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.

Škocjanske jame so nekaj posebnega

Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?

Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).

 

No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev,  še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.

Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi  za finančna sredstva za nadelavo poti.

Doktorat

Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame.  V svoji doktorski nalogi je obdelala  25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije.  Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci  v jamo, so bili njihovi  podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920  pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.

Je treba nekatere jame zapreti?

Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.

Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem  na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.

Arheološki "eldorado"

Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je  iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?

Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.

Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v  muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.

Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.

Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.

So parki ovira ali priložnost?

Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo  različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?

Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.

Odnos s prebivalci v parku

Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.

 

Včasih se  moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.

Največji strokovni izziv?

V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.

Jamarka

Rosana Cerkvenik je tudi članica  Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?

 

 

 

 

 

 

Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.

Ne samo  raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.

 

 

 

Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.

 

 

Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva,  njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883.  Istega leta  je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron,  ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot  45 društev in klubov.

 

Načrti

Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.

 

 

Korenine prednikov

Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.

Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.

Izročilna vrednost  krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.

 

Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja  2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.

 

Kdo je naj- Škocjanske jame ali Postojnska jama?

Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč  pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.

 

Če bi bilo denarja na pretek...

Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in  imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj  let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).

Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.

Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture  v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki


Razkošje v glavi

904 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Razkošje v glavi

19.03.2016


dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.

 Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”

Ko vsak dan osupneš

Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.

Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v  Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.

 

Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.

Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.

Škocjanske jame so nekaj posebnega

Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?

Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).

 

No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev,  še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.

Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi  za finančna sredstva za nadelavo poti.

Doktorat

Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame.  V svoji doktorski nalogi je obdelala  25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije.  Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci  v jamo, so bili njihovi  podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920  pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.

Je treba nekatere jame zapreti?

Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.

Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem  na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.

Arheološki "eldorado"

Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je  iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?

Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.

Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v  muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.

Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.

Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.

So parki ovira ali priložnost?

Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo  različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?

Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.

Odnos s prebivalci v parku

Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.

 

Včasih se  moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.

Največji strokovni izziv?

V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.

Jamarka

Rosana Cerkvenik je tudi članica  Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?

 

 

 

 

 

 

Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.

Ne samo  raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.

 

 

 

Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.

 

 

Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva,  njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883.  Istega leta  je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron,  ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot  45 društev in klubov.

 

Načrti

Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.

 

 

Korenine prednikov

Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.

Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.

Izročilna vrednost  krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.

 

Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja  2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.

 

Kdo je naj- Škocjanske jame ali Postojnska jama?

Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč  pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.

 

Če bi bilo denarja na pretek...

Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in  imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj  let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).

Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.

Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture  v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki


13.02.2021

Miran Perhavec

Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.


06.02.2021

Marija Hernja Masten

"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.


30.01.2021

Vili Poznik

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


23.01.2021

Grega Žorž

Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.01.2021

Kornelija Ajlec

Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


09.01.2021

Janko Lozar Mrevlje

Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


02.01.2021

Matjaž Kranjec

Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.


26.12.2020

Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.


19.12.2020

Jaka Andrej Vojevec

Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.


12.12.2020

Dr. David Petelin

Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


05.12.2020

Mateja Lunar Jemec: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.«

Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


28.11.2020

Stanislav Južnič

Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.


21.11.2020

Milan Šelj

Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.


14.11.2020

Dušanka Zabukovec

Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


07.11.2020

Barbara Juršič – literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije

Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.


31.10.2020

Sašo Jerše

Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


24.10.2020

Rudi Pančur

V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.


17.10.2020

Jakob J. Kenda

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.


17.10.2020

Jakob J. Kenda

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala.


10.10.2020

Andrej Vombergar

Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.


Stran 10 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov