Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Neveljaven email naslov