Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ana Bordjan, po stroki biologinja in pedagoginja, je svoje poslanstvo prepoznala v raziskovanju skrivnostne govorice živali, iskanju, negovanju in plemenitenju prvinskega stika med konji in njihovimi občudovalci. Tudi v zasebnem zavodu Belmondo širi etiko dela s konji in z njihovo pomočjo, kot predana naravovarstvenica zaposlena na Zavodu za gozdove, uči spoštljivega odnosa do narave. Kot pedagoginja in mati sina, se zavzema tudi za otrokom razvojno bližnje načine učenja kot so denimo gozdni vrtci in šole, ki so v Evropi razširjena in priznana oblika vzgoje otrok, največ v Skandinaviji, kjer so na Švedskem gozdni vrtci prisotni že več kot 100 let. S konji kot terapevti sodeluje tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer delajo z otroki, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. V ljubljanskem ZOO-ju je zagnala in vodila program treninga živali z metodo pozitivne spodbude. Svoje obsežno znanje in veščine je nabirala po vsem svetu – v ZDA, Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer se je seznanila z metodo Tellington Touch, ki jo je izumila svetovno znana psihologinja živali Linda Tellington – Jones. Bordjanova je sodelovala in se učila tudi od drugih največjih mojstrov s področja komunikacije in treninga živali kot sta denimo Ken Ramirez, specializiran za morske sesalce ali pa Hans Jurgen Neuhauser, virtuoz komunikacije s konji. Njena živalska ljubezen je kobila – lipicanka Lili, ki jo uči tudi tega, kaj zares pomeni šepetati konjem. Več pa boste izvedeli v pogovoru s to čuječno in zanimivo sogovornico v tokratni oddaji. Njena avtorica je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Drago Bajt je literarni zgodovinar, prevajalec, esejist, publicist in literarni kritik, bil pa je tudi urednik in ugankar. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je najprej leta 1971 diplomiral iz primerjalne književnosti, čez tri leta pa je k temu dodal še diplomo iz rusistike. Potem je bil dobro desetletje zaposlen na Radiu Ljubljana v kulturno-literarnem uredništvu, se od tam preselil na mesto urednika knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, do leta 2004, ko je postal urednik založbe Nova revija, pa je urejal leksikografijo pri založbi Mladinska knjiga. Toda kljub vrsti odgovornih delovnih nalog v naštetih ustanovah, je bil ves čas tudi prevajalec iz ruščine, hrvaščine, srbščine in slovaščine, kot esejist pa je med drugim pisal o sodobni ruski književnosti od simbolizma do postmodernizma. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je lahko po upokojitvi, kot sam pravi, »še bolj posvetil pisanju refleksij o stanju slovenskega duha«, pri čemer objavlja predvsem svoja razmišljanja o aktualnem dogajanju na področju politike, družbe in kulture.
Neveljaven email naslov