Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.
Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.
Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Neveljaven email naslov