Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarni jamski potapljač
»Česar ne moreš danes, pusti za jutri ali kdaj drugič!«
To je ena izmed misli našega zagotovo najbolj zagnanega jamskega potapljača Marka Krašovca, ki že 50 let neutrudno raziskuje neznane podzemeljske vodne skrivnosti. Tam, kjer se klasično jamarsko raziskovanje ustavi – pred vodnimi sifoni in potopljenimi jamskimi rovi – pridejo na vrsto jamski potapljači. Včasih sicer slišimo, da tako jamarji, kot potapljači, raziskujejo nepotreben svet, vendar je to daleč od resnice. Delo prvih in drugih nam odstira svet, v katerega še ni stopila človeška noga, in v katerem so tudi glavni viri pitne vode za dobršen del prebivalcev naše države. Zato je nujno, da ta svet poznamo, da ga cenimo in obvarujemo zase in za svoje zanamce. Marka Krašovca bomo gostili v oddaji Razkošje v glavi, katere avtor je Milan Trobič.
Krašovca sem prvič srečal sredi 60-let prejšnjega stoletja, ko se je spuščal v brezno za nekdanjo italijansko obmejno vojašnico v Planini. Tam je potekala tako imenovana Rapalska meja, od katere je do danes ostalo nešteto vojaških ostankov – od bunkerjev, do rovov in utrdb. Marka Krašovca so ti ostanki zelo zanimali, s svojimi kolegi jih je preiskal po dolgem in počez. Ko jim je nekdo namignil, da je v nekem breznu brzostrelka, so takoj pripravili 30 metrov lestvic in se spustili v globine. Orožja sicer na dnu na srečo ni bilo, vendar so tako začeli hoditi v jame.
"Če se ti zdi, da danes ne bi šel v vodo, pač ne pojdi!"
Potapljanje v jamah je podobno plavanju v črni barvi. Marko je dodal, da je barva lahko tudi rjava, voda pa je pogosto polna listja in mulja.
Marko Krašovec je raziskoval in odkrival nove jamske prostore v Planinski in Postojnski jami oziroma sistemu, ki ju povezuje.
" V Pivki jami sem vedno uporabil besedo-ČE SLUČAJNO PRIDEM SKOZI SIFON...po mnenju hidrologov naj bi bil sifon zalit v celoti vse do Planinske jame."
Marko Krašovec je leta 1976, v Glasu podzemlja- v članku- raziskovanje odtočnega sifona v Pivki jami, med drugim zapisal:
" JZS in Zavod Postojnska jam sta nam materialno pomagala, nam dala nekaj najnujnejše opreme, organizirali smo jamarsko potapljaški tečaj, iz katerega se je razvila sekcija osmih članov, ki pa je kmalu prenehala z delom. Ponovno je oživela leta 1969. Več let smo nabirali izkušnje ter opremo. Odtočnih sifonov smo se bali, saj smo menili, da nas lahko vodni tok odnese, in se ne bi mogli vrniti. To je bil glavni vzrok, da se tega sifona nismo že prej lotili. Strah sva jaz in Rene premagala in se 30. avgusta 1973 potopila v sifon. Dosegla sva globino 19 metrov in dolžino 60 metrov. Tu se sifonski rov zoži, v ožini pa je bil zagozden velik hlod. Videla sva, da se rov nadaljuje. Opremo so nama nosili uslužbenci Zavoda Postojnska jama.."
Posebno poglavje je potapljanje v jamah v visokogorju. Tam so vode izjemno čiste, bistre pa tudi zelo hladne, tako, da potapljače pošteno zebe ko raziskujejo zalite jamske rove. Poleg tega je tudi dostop do vhodov v jame zelo zahteven, saj je treba, kot recimo pri slapu Savica najprej preplezati strmo steno, kjer na plezalce neprestano pada kamenje.
Pot ga je skupaj s kolegi potapljači zanesla tudi na druga dinarska kraška področja na jugu nekdanje skupne države. Potapljal se je na Hrvaškem, v Hercegovini, Črni gori, pa tudi na Češkem, v Turčiji in Franciji.
Raziskoval je tudi možnosti oskrbe z vodo na širšem kraškem območju v Sloveniji. Tako je iskal vodne vire za preskrbo v: Krupi, Drča jami, Kozji luknji pri Knežaku.
Marka Krašovca so med drugim povabili k raziskovanju tako imenovanih bosanskih piramid.
Je jamsko potapljanje lahko poklic? Krašovec pravi, da iz tega naslova ne moreš pričakovati bogastva. Sam si je z denarjem lahko kupoval opremo, se potapljal vsaj 60 krat na leto, zamenjal odpisan avto za mlajšega, rabljenega. Ustanovil pa je tudi podjetje, ki ga sedaj uspešno vodita sinova, kjer se ukvarjajo tudi z vodami, sodelujejo pri posegih v elektrarnah, pri sanaciji odtokov itd. Imajo lastna vozila s kamerami, in roboti, ki so jih razvili sami.
"Pred potopom sem zmeraj rekel: če me ne bo nazaj, naj nihče ne misli, da sem delal samomor!"
Smrtne nesreče jamarjev potapljačev, predvsem v Divjem jezeru pri Idriji, so pred leti močno pretresle javnost, pa tudi jamarje potapljače same. Kako na to gleda Marko Krašovec? Po njegovem gre za splet več dejavnikov, nekateri so se ponesrečili, ker so menili, da vedo vse o potapljanju v jamah, drugi- ker so vedeli premalo in so nevarnosti preprosto podcenjevali. Spet tretji pa so preprosto potrebovali izzive, nujno "dozo adrenalina".
Posnel je veliko fotografij, skupaj s kolegom Cirilom Mlinarjem pa sta izdelala film o jamskih potapljačih, in človeški ribici, za katerega sta prejela zlato priznanje v Lienzu. Marko je tudi prispeval k realizaciji filma Vodnar, sodeloval je pri filmu Labirint, veliko njegovih posnetkov pa najdemo še v drugih filmih. Tako ima veliko posnetkov iz Križne jame, Planinskega polja, Rakovega Škocjana, Planinske jame. Veliko pa je tudi posnetkov vodnih in podvodnih rastlin in živali tako v jezerih, jamah, rekah, in morju.
Kaj pa spopadanje s stalno spremljevalko jamarjev in jamskih potapljačev – revmo? Marko pravi, da je revma nekaj "vsakdanjega", če te nekaj ne boli ko vstaneš iz postelje, potem nekaj ni v redu, doda v šali. Poleg tega pa ga tako kot večino kolegov, "trga v sklepih, ko se vreme spremeni."
Mu je žal, da je postal jamski potapljač? Nikakor ne, če bi še enkrat začel svojo pot, bi bil zagotovo spet jamski potapljač, edino kakšne malenkosti bi spremenil, drugače pa bi ostal zapisan jamam in potapljanju.
Notranje dele Tkalce jame za sifonom, jamske živali, vstop potapljača v Križno jamo, Drčo jamo, vodovode ki se napajajo iz kraških izvirov, bunkerje-ostalino rapalske meje, Postojnsko jamo, spust v 64 metrov globoko brezno s klasično tehniko-lestvic, potapljanje z invalidi, posnetke stare opreme in tako dalje, dela mu ne bo zmanjkalo.
Krašovec je zapisal:
Moji plani nadaljnjega delovanja.
-preko filma prikazati moje doživljanje pri raziskavah
-raziskovanje novih jam
-razvoj tehnologije in načinov sanacije cevovodov v smislu preprečevanja onesnaženja kraških voda in podtalnice
-ponovno obiskati Turčijo
-pasja radost( kuhana, pečena, surova) zdaj jo nadomešča mesni narezek, imenovan tudi-doručak
-hlebec kruha
-čebula in sol
-voda in pivo
-preden greš na potop, se dobro najej ( odsvetuje kulen) nikoli ne veš, kdja ti prav pride.
Jamarska društva in klubi, ki delujejo pod okriljem Jamarske zveze Slovenije, pa tudi tista, ki imajo svoje zveze, si seveda prizadevajo za odkrivanje novih jam in pri tem igra eno glavnih vlog tudi potapljanje v jamah. V nekaterih društvih in klubih imajo zato usposobljene potapljače. In če na primer v spletnem iskalniku Google odtipkamo: jamsko potapljanje dobimo 5.330 zadetkov. Z jamskim potapljanjem se ukvarja tudi kar nekaj drugih ne povsem jamarski društev, skupin, zavodov in podobno, ki ponujajo tudi nakup opreme, potapljaške tečaje in drugo. Med jamarskimi društvi pa velja omeniti članice in člane Jamarskega društva Gregor Žiberna iz Divače, ki skupaj s kolegi ( Jamarsko društvo Sežana , Jamarsko društvo Domžale, JKŽ- Jamarski klub železničar, in drugi) sodelujejo tudi pri raziskovanju v odtočnih sifonov reke Reke v Škocjanskih jama in pritočnih in odtočnih sifonov v Kačni jami pri Divači. V nadaljevanju zato dodajam nekaj posnetkov jamskega potapljanja, ki jih je posnel Kristjan Rešaver član Jamarskega društva Gregor Žiberna iz Divače.
Na sliki vidimo ekipo jamarjev, ki je nujna za prenos težke potapljaške opreme, do sifonskega jezera v Škocjanskih jamah. Na sliki so: Maruša Markočič- JD (Jamarsko društvo) Divača, Rosana Cerkvenik, Jaka Jakofčič JD Sežana, Borut Lozej JD Divača, Simon Burja in Barbara Vrhovnik Burja JD Domžale.
Vse zgornje fotografije je posnel Kristjan Rešaver član JD ( Jamarskega društva) Divača v končnih delih Škocjanskih jam, kjer so potapljači premagali sifon, rovi pa se nadaljujejo proti Kačni jami pri Divači.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Legendarni jamski potapljač
»Česar ne moreš danes, pusti za jutri ali kdaj drugič!«
To je ena izmed misli našega zagotovo najbolj zagnanega jamskega potapljača Marka Krašovca, ki že 50 let neutrudno raziskuje neznane podzemeljske vodne skrivnosti. Tam, kjer se klasično jamarsko raziskovanje ustavi – pred vodnimi sifoni in potopljenimi jamskimi rovi – pridejo na vrsto jamski potapljači. Včasih sicer slišimo, da tako jamarji, kot potapljači, raziskujejo nepotreben svet, vendar je to daleč od resnice. Delo prvih in drugih nam odstira svet, v katerega še ni stopila človeška noga, in v katerem so tudi glavni viri pitne vode za dobršen del prebivalcev naše države. Zato je nujno, da ta svet poznamo, da ga cenimo in obvarujemo zase in za svoje zanamce. Marka Krašovca bomo gostili v oddaji Razkošje v glavi, katere avtor je Milan Trobič.
Krašovca sem prvič srečal sredi 60-let prejšnjega stoletja, ko se je spuščal v brezno za nekdanjo italijansko obmejno vojašnico v Planini. Tam je potekala tako imenovana Rapalska meja, od katere je do danes ostalo nešteto vojaških ostankov – od bunkerjev, do rovov in utrdb. Marka Krašovca so ti ostanki zelo zanimali, s svojimi kolegi jih je preiskal po dolgem in počez. Ko jim je nekdo namignil, da je v nekem breznu brzostrelka, so takoj pripravili 30 metrov lestvic in se spustili v globine. Orožja sicer na dnu na srečo ni bilo, vendar so tako začeli hoditi v jame.
"Če se ti zdi, da danes ne bi šel v vodo, pač ne pojdi!"
Potapljanje v jamah je podobno plavanju v črni barvi. Marko je dodal, da je barva lahko tudi rjava, voda pa je pogosto polna listja in mulja.
Marko Krašovec je raziskoval in odkrival nove jamske prostore v Planinski in Postojnski jami oziroma sistemu, ki ju povezuje.
" V Pivki jami sem vedno uporabil besedo-ČE SLUČAJNO PRIDEM SKOZI SIFON...po mnenju hidrologov naj bi bil sifon zalit v celoti vse do Planinske jame."
Marko Krašovec je leta 1976, v Glasu podzemlja- v članku- raziskovanje odtočnega sifona v Pivki jami, med drugim zapisal:
" JZS in Zavod Postojnska jam sta nam materialno pomagala, nam dala nekaj najnujnejše opreme, organizirali smo jamarsko potapljaški tečaj, iz katerega se je razvila sekcija osmih članov, ki pa je kmalu prenehala z delom. Ponovno je oživela leta 1969. Več let smo nabirali izkušnje ter opremo. Odtočnih sifonov smo se bali, saj smo menili, da nas lahko vodni tok odnese, in se ne bi mogli vrniti. To je bil glavni vzrok, da se tega sifona nismo že prej lotili. Strah sva jaz in Rene premagala in se 30. avgusta 1973 potopila v sifon. Dosegla sva globino 19 metrov in dolžino 60 metrov. Tu se sifonski rov zoži, v ožini pa je bil zagozden velik hlod. Videla sva, da se rov nadaljuje. Opremo so nama nosili uslužbenci Zavoda Postojnska jama.."
Posebno poglavje je potapljanje v jamah v visokogorju. Tam so vode izjemno čiste, bistre pa tudi zelo hladne, tako, da potapljače pošteno zebe ko raziskujejo zalite jamske rove. Poleg tega je tudi dostop do vhodov v jame zelo zahteven, saj je treba, kot recimo pri slapu Savica najprej preplezati strmo steno, kjer na plezalce neprestano pada kamenje.
Pot ga je skupaj s kolegi potapljači zanesla tudi na druga dinarska kraška področja na jugu nekdanje skupne države. Potapljal se je na Hrvaškem, v Hercegovini, Črni gori, pa tudi na Češkem, v Turčiji in Franciji.
Raziskoval je tudi možnosti oskrbe z vodo na širšem kraškem območju v Sloveniji. Tako je iskal vodne vire za preskrbo v: Krupi, Drča jami, Kozji luknji pri Knežaku.
Marka Krašovca so med drugim povabili k raziskovanju tako imenovanih bosanskih piramid.
Je jamsko potapljanje lahko poklic? Krašovec pravi, da iz tega naslova ne moreš pričakovati bogastva. Sam si je z denarjem lahko kupoval opremo, se potapljal vsaj 60 krat na leto, zamenjal odpisan avto za mlajšega, rabljenega. Ustanovil pa je tudi podjetje, ki ga sedaj uspešno vodita sinova, kjer se ukvarjajo tudi z vodami, sodelujejo pri posegih v elektrarnah, pri sanaciji odtokov itd. Imajo lastna vozila s kamerami, in roboti, ki so jih razvili sami.
"Pred potopom sem zmeraj rekel: če me ne bo nazaj, naj nihče ne misli, da sem delal samomor!"
Smrtne nesreče jamarjev potapljačev, predvsem v Divjem jezeru pri Idriji, so pred leti močno pretresle javnost, pa tudi jamarje potapljače same. Kako na to gleda Marko Krašovec? Po njegovem gre za splet več dejavnikov, nekateri so se ponesrečili, ker so menili, da vedo vse o potapljanju v jamah, drugi- ker so vedeli premalo in so nevarnosti preprosto podcenjevali. Spet tretji pa so preprosto potrebovali izzive, nujno "dozo adrenalina".
Posnel je veliko fotografij, skupaj s kolegom Cirilom Mlinarjem pa sta izdelala film o jamskih potapljačih, in človeški ribici, za katerega sta prejela zlato priznanje v Lienzu. Marko je tudi prispeval k realizaciji filma Vodnar, sodeloval je pri filmu Labirint, veliko njegovih posnetkov pa najdemo še v drugih filmih. Tako ima veliko posnetkov iz Križne jame, Planinskega polja, Rakovega Škocjana, Planinske jame. Veliko pa je tudi posnetkov vodnih in podvodnih rastlin in živali tako v jezerih, jamah, rekah, in morju.
Kaj pa spopadanje s stalno spremljevalko jamarjev in jamskih potapljačev – revmo? Marko pravi, da je revma nekaj "vsakdanjega", če te nekaj ne boli ko vstaneš iz postelje, potem nekaj ni v redu, doda v šali. Poleg tega pa ga tako kot večino kolegov, "trga v sklepih, ko se vreme spremeni."
Mu je žal, da je postal jamski potapljač? Nikakor ne, če bi še enkrat začel svojo pot, bi bil zagotovo spet jamski potapljač, edino kakšne malenkosti bi spremenil, drugače pa bi ostal zapisan jamam in potapljanju.
Notranje dele Tkalce jame za sifonom, jamske živali, vstop potapljača v Križno jamo, Drčo jamo, vodovode ki se napajajo iz kraških izvirov, bunkerje-ostalino rapalske meje, Postojnsko jamo, spust v 64 metrov globoko brezno s klasično tehniko-lestvic, potapljanje z invalidi, posnetke stare opreme in tako dalje, dela mu ne bo zmanjkalo.
Krašovec je zapisal:
Moji plani nadaljnjega delovanja.
-preko filma prikazati moje doživljanje pri raziskavah
-raziskovanje novih jam
-razvoj tehnologije in načinov sanacije cevovodov v smislu preprečevanja onesnaženja kraških voda in podtalnice
-ponovno obiskati Turčijo
-pasja radost( kuhana, pečena, surova) zdaj jo nadomešča mesni narezek, imenovan tudi-doručak
-hlebec kruha
-čebula in sol
-voda in pivo
-preden greš na potop, se dobro najej ( odsvetuje kulen) nikoli ne veš, kdja ti prav pride.
Jamarska društva in klubi, ki delujejo pod okriljem Jamarske zveze Slovenije, pa tudi tista, ki imajo svoje zveze, si seveda prizadevajo za odkrivanje novih jam in pri tem igra eno glavnih vlog tudi potapljanje v jamah. V nekaterih društvih in klubih imajo zato usposobljene potapljače. In če na primer v spletnem iskalniku Google odtipkamo: jamsko potapljanje dobimo 5.330 zadetkov. Z jamskim potapljanjem se ukvarja tudi kar nekaj drugih ne povsem jamarski društev, skupin, zavodov in podobno, ki ponujajo tudi nakup opreme, potapljaške tečaje in drugo. Med jamarskimi društvi pa velja omeniti članice in člane Jamarskega društva Gregor Žiberna iz Divače, ki skupaj s kolegi ( Jamarsko društvo Sežana , Jamarsko društvo Domžale, JKŽ- Jamarski klub železničar, in drugi) sodelujejo tudi pri raziskovanju v odtočnih sifonov reke Reke v Škocjanskih jama in pritočnih in odtočnih sifonov v Kačni jami pri Divači. V nadaljevanju zato dodajam nekaj posnetkov jamskega potapljanja, ki jih je posnel Kristjan Rešaver član Jamarskega društva Gregor Žiberna iz Divače.
Na sliki vidimo ekipo jamarjev, ki je nujna za prenos težke potapljaške opreme, do sifonskega jezera v Škocjanskih jamah. Na sliki so: Maruša Markočič- JD (Jamarsko društvo) Divača, Rosana Cerkvenik, Jaka Jakofčič JD Sežana, Borut Lozej JD Divača, Simon Burja in Barbara Vrhovnik Burja JD Domžale.
Vse zgornje fotografije je posnel Kristjan Rešaver član JD ( Jamarskega društva) Divača v končnih delih Škocjanskih jam, kjer so potapljači premagali sifon, rovi pa se nadaljujejo proti Kačni jami pri Divači.
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Neveljaven email naslov