Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Specialist za srednji vek
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom: Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo: Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996–2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je znanstveni oziroma višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
Raziskuje srednjeveško zgodovino, predvsem zgodovino prometa, urbanih naselij, razvoj pokrajin in meja – pogosto v zvezi s historično-geografskimi vprašanji.
Raziskuje tudi križarske vojne in viteške redove. Je avtor številnih znanstvenih publikacij, člankov, sodeloval je na znanstvenih posvetih doma in v tujini. Zelo odmevni sta bili njegovi monografiji: Templjarji na Slovenskem leta 1994 in Potujoči srednji vek 1998. Pomemben je tudi njegov prispevek v Slovenskem zgodovinskem atlasu iz 2011.
Za preučevanje srednjega veka se dr. Miha Kosi ni odločil, ker bi računal, da ni veliko zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, in da bo zato po končanem študiju imel zagotovljeno delovno mesto. Zanj je bila to popolnoma spontana življenjska odločitev, ki jo je sprejel že v zgodnji mladosti, v osnovni šoli.
Pove, da se je za srednji vek zanimal že takrat, ko je prebiral stripe, pravljice in romane, kot so Robin Hood in drugi. Pozneje so ga zanimala druga zgodovinska obdobja, v višjih razredih šole tudi divji zahod. Na fakulteti se v obdobju študija ni mogel specializirati – to je lahko storil šele na doktorskem študiju.
Za srednji vek še vedno ocena velja, da je bil temačno, nazadnjaško obdobje.
V člankih je hotel poudariti, da je bil srednji vek daleč od temačnega in statičnega obdobja. Trajal je 1000 let, od konca 5. do začetka 16. stoletja. Ker je tudi geograf, na to obdobje gleda širše – to kar vidimo danes v pokrajini je v veliki meri plod srednjega veka, kljub preobrazbam iz 19. stoletja. To dinamiko je skušal prikazati skozi potovanja, trgovanje, razvoj mest. Njegova zelo odmevna knjiga Potujoči srednji vek je bila zelo uspešna, dobro sprejeta med širšim krogom bralcev.
Knjiga Potujoči srednji vek kaže, da so naše prometnice naslednice srednjeveških, pa tudi starejših antičnih in predantičnih. Slovenija je s svojim izjemnim geostrateškim položajem že od prazgodovine izredno pomembna. Na našem ozemlju se križajo številne poti, ki vodijo s severa na jug, z vzhoda na zahod.
Zelo zanimiva in pomembna je bila tudi srednjeveška trgovina, ki je za mnoga naša mesta pomenila temelj za začetek urbanega razvoja.
Sol, vino in železo in so bile najpomembnejše trgovske dobrine srednjega veka in tudi še kasnejših obdobij. To je bila osnova trgovskih tokov, na Slovenskem sta se križali območji morske in alpske kamene soli.
Dr. Miha Kosi je strokovnjak za križarje, križarske vojne in viteške redove (templjarje, ivanovce idr.). Zelo odmeven je bil dokumentarni film Po sledeh križarjev, prikazan na TV Slovenija 2009, ki ga je z dvema prijateljema posnel v Turčiji, Siriji in Izraelu.
Za snemanje so se, kot rečeno, zbrali trije sošolci s fakultete in se odpravili na pot križarskih vojn. Vse leto so pripravljali in potem posneli zelo uspešen film.
Križarske vojne so se začele konec 11. stoletja. Virov za to začetno obdobje v Sloveniji skoraj ni, za vse poznejše križarske vojne do konca 13. stoletja pa je podatkov več. Dr. Miha Kosi je odkril, da se je iz vzhodnoalpskih dežel – od Avstrije do Štajerske in Kranjske – udeležilo teh pohodov v Sveto deželo več kot 100 poimensko znanih plemičev.
Celjski grofje so ena velikih tem slovenske srednjeveške zgodovine. Vsakdo se je že srečal z njimi.
Dr. Miha Kosi je poskušal raziskati področja njihove zgodovine, ki še niso bila podrobneje osvetljena, recimo njihovo prometno, pa grajsko politiko. Grofje so vodili načrtno politiko, kako dobiti nadzor nad čim več cestami in s tem dohodke od prometa in trgovine (mitnine), kar jim je omogočalo finančno in posredno politično moč. Podobno je bilo v odnosu do gradov. Z načrtnim pridobivanjem gradov so obvladovali pokrajino, teritorij, in bili tako dejanski gospodarji velikega dela slovenskih in sosednjih dežel (Koroške, hrvaškega Zagorja). V obdobju svoje največje moči okrog leta 1425 so posedovali več kot 125 gradov – to je precej tudi v evropskem merilu.
Dr. Miha Kosi med svoja raziskovalna področja uvršča tudi zgodovino srednjeveških mest.
Ukvarja se predvsem z zgodnjim obdobjem zgodovine mest, ki predstavlja glavni zgodovinopisni problem. Ali so srednjeveška mesta res nastajala večinoma popolnoma na novo, kot je veljalo do zdaj, ali pa gre za razvoj, ki ima izvor v zgodnjem srednjem veku in se je le kontinuirano nadaljeval z novimi fazami v 12.–13. stoletju? Napisal je knjigo Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, v kateri je poudaril vidik »predurbane« faze na primerih Ptuja, Kranja, Gorice, Škofje Loke in Slovenj Gradca. Na drugi strani pa so tu mesta, ki so res nastala na novo z enkratno ustanovitvijo – npr. Kamnik, Maribor, Kostanjevica na Dolenjskem, Brežice in druga.
Posebej ga zanima historična geografija – razvoj pokrajine skozi stoletja. Bil je eden od 5-ih glavnih avtorjev velikega projekta Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki so ga izdali leta 2011, in s katerim se lahko enakovredno postavimo ob bok tudi večjim evropskim narodom. Zaradi tipične slovenske zgodbe je doživel veliko kritik, bo pa gotovo dolgo ostal temeljno sintetično delo te vrste pri nas.
Kateri pa je njegov najbolj vroči projekt?
Začeti serijo Zgodovinski atlasi slovenskih mest, z atlasom Ljubljane kot prvim. Precej evropskih držav takšne mestne atlase že premore (izdanih prek 500). V Sloveniji česa podobnega še ni.
Kdo je dr. Miha Kosi, ko zapre strokovne knjige in zapusti kabinet?
Eden izmed njegovih konjičkov iz osnovne šole je severnoameriška zgodovina. Zbral je celo manjšo knjižnico o tej temi. Letos je po daljšem, 30-letnem premoru s kolegom spet tri tedne potoval po ZDA.
Rad potuje, kolesari, smuča, z ženo so jima všeč podobne stvari. Ukvarja se tudi s plastičnim modelarstvom in sestavlja letala iz druge svetovne vojne, s čimer je začel v drugem razredu osnovne šole. Po dolgem, skoraj 25-letnem premoru, ga je nazaj k staremu hobiju napeljal sin Matevž. Obstajajo društva te vrste in njihovi člani potujejo na tekmovanja po svetu. Ima tudi knjižnico, posvečeno letalstvu v II. svetovni vojni.
Tudi sam je »aktivno« sodeloval pri odkrivanju zgodovine Severne Amerike, saj je pred desetletji kot študent štiri mesece štopal po ZDA. Doživel je veliko zanimivih stvari in spoznal krog ljudi, ki se ukvarjajo z »living history«, avtentično rekonstrukcijo zgodovine. Z nekaterimi je ohranil stike, med drugim s Cathy Smith, priznano specialistko za kulturo prerijskih indijancev in glavno kostumografko filma Kevina Costnerja Pleše z volkovi (in mnoge druge).
Kako gleda na številne prireditve, na katerih predstavljajo različna zgodovinska obdobja?
Ko je bil njegov sin mlajši, pred 15 in več leti, so šli večkrat na srednjeveške dneve po Sloveniji, v Škofjo Loko, Celje, Ljubljano. Takrat je bil še bolj skeptičen, saj je bilo marsikaj še precej amatersko, diletantsko. Zdaj opaža napredek, organizatorji se povezujejo s podobnimi skupinami iz tujine, v kateri je ta tradicija daljša in tudi bolj vezana na realizem. Meni, da bi zgodovinarji morali biti bolj navzoči v javnosti, in na primer s predavanji ali filmi skušali širiti vedenje o starejših obdobjih.
dr. Miha Kosi je tudi navdušen popotnik.
Z družino je prepotoval dobršen del Evrope.
Šport dr. Mihi Kosiju pomeni veliko, smuča, kolesari, teče.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo. In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg. Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali odgovore v prvem Razkošju v glavi v letu 2018. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jaša (Goran Dekleva)
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Kakšna je razlika med Slovenci in Američani? Tudi če se v naših spletnih medijih pojavi na primer poročilo o skakalni tekmi v Planici, se na forumu že na prvi strani pojavi razprava med ta belimi in ta rdečimi, v Ameriki pa se razprava med severom in jugom razvname šele na tretji strani.« Tako razmišlja dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in k temu doda še misel: »Ene same resnice ni in jaz bežim pred tistimi, ki pravijo, da jo poznajo.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov