Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
Doktorica znanosti Ana Vovk Korže je univerzitetna profesorica za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poleg tega pa je tudi ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja. Predava na kar štirih fakultetah v Sloveniji in v tujini. Gospa z dvema doktoratoma - iz geografije in iz varstva okolja - povezuje znanost s prakso, saj jo pri delu vodi prepričanje, da mora svoje znanje prenesti v družbo. Kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami prsti, vode in vegetacije, kot pedagoginja pa z geografijo Slovenije in z regionalno geografijo Afrike in Azije. Pri tem še posebej poudarja pomen samooskrbe in spodbujanja ljudi, da izkoristijo tisto, kar jim ponuja narava. V Dravinjski dolini je tako razvila koncept Učilnice v naravi oziroma Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane, kjer svoje znanje predaja vsem generacijam. Razvija ekoremediacije, zelene tehnologije in permakulturo kot inovativne pristope za samooskrbo ter o vsem tem poučuje tudi druge. V oddaji Razkošje v glavi se bo z doktorico Ano Vovk Korže pogovarjala Petra Medved.
Poslavljalo se je leto 2014 in za vedno se je od nas tiho poslovil tudi Tomaž Šalamun, eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov. V njegov spomin bomo zato ponovili oddajo Razkošje v glavi, v kateri je, na pragu pomladi leta 2012, »radiofonski portret« Tomaža Šalamuna »z besedami izrisal« Dušan Berne.
Glorjana Veber je posebno dekle. Je pesnica, ki je lansko pomlad prevzela vodenje Celjskega mladinskega centra, že pred leti pa je ustanovila IRIU inštitut, v okviru katerega razvija in raziskuje inovativne in novodobne pristope k pospeševanju bralne kulture. Leta 2013 je povila svoj pesniški prvenec, za doktorsko dizertacijo pa je raziskovala poezijo kot element družbene spremembe. Za svojo poezijo je prejela že nekaj domačih in mednarodnih nagrad, na nateču pa je bila izbrana tudi za Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, kjer je Slovenijo zastopala na področju literature. Je publicistka in performerka, ki glasno opozarja na neskladja v družbi. Na kakšen način to počne, kaj jo motivira ter tudi o tem, kakšno moč imajo mlade generacije v trenutnem sistemu, bo govorila v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlje Carmen L. Oven.
Darko Frank je visok mož z belo bradico in brki. Še višji je, ko zajaha svojega lipicanca. In še bolj veličasten je, ko dvigne v zrak sabljo in izda povelje za premik konjenice 24 dragoncev generala Maistra. Darko je namreč predsednik društva Lovrenc z Unca, ki goji tradicijo in spomin na 5. polk štajersko-koroško-kranjskih dragoncev iz časa avstro-ogrske monarhije, v katerem je bila večina slovenskih konjenikov. Prav 5. polk dragoncev je imel pod poveljstvom generala Rudofa Maistra pomembno vlogo v bojih za severno mejo in ohranitev Maribora. Nekoč je bil Darko Frank kriminalist-forenzik, po upokojitvi pa je prišla v ospredje njegova ljubezen do konj in vsega, kar je povezano z dragonci generala Maistra. V domačem muzeju je tako mogoče najti marsikaj iz časa "fimfarjev", kot so tedaj ljudsko rekli dragoncem, Darko pa je poleg tega tudi predsednik vojaškega pevskega zbora generala Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Preden je Franc Pliberšek postal rezbar in slednjič tudi kipar, je moral preživeti mnogo padcev. Dobesedno. O judu in umetnosti, ali celo mogoče o judu kot umetnosti, pa v Razkošju v glavi avtorja Marka Radmiloviča.
"Naj bom tam, kjer moram biti, naj naredim stvari, ki jih moram narediti, naj srečam ljudi, ki jih moram srečati!" To je misel, ki skozi življenje vodi teologinjo in magistrico socialnega dela Ivanko Berčan. Je oseba, ki ljubi preprosto življenje in naravo. Življenje jemlje kot potovanje in kot nenehno učenje. Vsak človek, ki ga sreča, jo vedno obogati. Verjame tudi, da ima vsak od nas določeno nalogo v življenju in čisto dovolj notranje modrosti za svoje življenje. 23 let je bila redovnica v skupnosti Družbe hčera Marije Pomočnice na Bledu, po izstopu pa je svoje življenje posvetila mladim, ki jih vzgaja ulica in najbolj ranljivim ter izgubljenim - odvisnikom. Leta 2003 je ustanovila Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek, dve leti kasneje pa še komuno za zdravljenje odvisnosti od droge in alkohola Skupnost Žarek. Ivanka Berčan bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Petra Medved.
Zase na pol v šali pravi, da se je razvoju znanstvene kariere po končani medicinski fakulteti posvetila iz obupa, ker ni izpolnila svojega prvotnega cilja, da bi bila gospodinja s štirimi otroki. A takoj poudari neizmerno radost, ki jo čuti ob svojem sinu. Družino si je vsaj za silo povečala z družbo treh mačk, življenje pa zapolnila tudi z izzivi na področju raziskovanja strupenih snovi in njihovega vpliva na ljudi. Rada se povezuje s strokovnjaki doma in v oddaljenih kulturah, v prostem času pa že od nekdaj ceni vodo in z njo povezane dejavnosti, predvsem plavanje.
Vladimir Habjan je svoje življenje posvetil goram in novinarstvu. Najprej je obe področji še ločeval, potem pa ju je združil kot urednik Planinskega vestnika, za katerega skrbi že od leta 2001. Objavil je že več kot 400 člankov z gorsko tematiko, hkrati pa je ostal goram zavezan kot alpinist, gorski reševalec in fotograf. Po izobrazbi je sicer sociolog in to je mogoče začutiti tudi v njegovih knjigah, ki pozornemu bralcu vedno ponujajo tudi tisti osebno doživeti "človeški dejavnik" pisanja. V oddaji Razkošje v glavi bo del njegove Poti z njim prehodil Jure K. Čokl.
Kako drugače zveni, ko časovnemu obdobju petindvajsetih let dodamo oznako "četrt stoletja". Toliko časa namreč mineva od skrbno zasnovane akcije tedanje slovenske milice, ki je storila vse, da bi preprečila tako imenovani "miting resnice" srbskih nacionalistov, ki je bil premišljeno načrtovan na sila simboličen dan: 1. december 1989. V vrstah poveljujočih operativcev akcije SEVER je bil tudi tedanji poveljnik posebne enote Milice Uprave za notranje zadeve Maribor Bojan Lunežnik. V oddaji Razkošje v glavi bomo z njim govorili tudi o stanju v slovenskih miličniških vrstah v trenutku, ko se je bilo treba odločno postaviti zoper centralizem in za slovenske narodne interese. Trenutki odločitve so se zgodili v glavah posameznikov in na kolektivni ravni. Zaradi srčnosti in zavesti je bila tudi pri Bojanu Lunežniku odločitev o tem znana že vnaprej. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Radovednost in izkušnja z odličnimi učitelji v njegovem odraščanju sta ga popeljala - čeprav že močno slabovidnega - na pedagoško akademijo. A to mu ni bilo dovolj, vpisal je študij filozofije in ga tudi dokončal. Stane Padežnik pa vendarle ni običajen filozof, astroterapevt, pedagog in avtor več knjižnih izdaj. Zaradi bolezenskega pešanja vida je bila njegova pot v marsičem posebna. Vse večja vidna tema ga ne ustavlja, nasprotno, o prigodah slepih in slabovidnih piše knjigo. Kako je in še doživlja proces izgube vida, ki je njegovo življenje postavil na glavo, a ga na neki način tudi obogatil? Na kakšen način? Od kod moč in ljubezen do vsega, kar aktivno počne, pa tudi o tem, kakšno leto 2015 se nam obeta v astrološkem smislu, nam bo Stane Padežnik pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Carmen L. Oven.
"Aldo Kumar je znani skladatelj in umetnik, rojen leta 1954 v naselju Travnik pri Idriji. Uvrščajo ga med najpogosteje izvajane slovenske skladatelje in je na instrumentalnem ter simfoničnem področju ustvaril vrsto pomembnih del. Je vsestranski skladatelj, čigar skladateljski opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, njegova glasbena govorica pa je pogosto v duhu istrske glasbe. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je zaposlen kot izredni profesor." Tako Idrijčani tudi na spletnih straneh ponosno predstavljajo svojega rojaka, Aldo Kumar pa je delček svojega dojemanja in razumevanja glasbe že pred časom strnil v stavek: "Glasba nas preprosto potopi vase in mogoče je od vseh umetnosti najbolj sposobna spreminjati naša razpoloženja." Za oddajo Razkošje v glavi ga bo ob njegovo 60-letnici v studio povabil Dušan Berne.
Marjetka Popovski je Primorka, čeprav so njene korenine močno razvejane in ima prednike od Tirolske do Grčije. Prepeva že vse življenje od otroškega zborčka naprej ... Je diplomirana fizioterapevtka in med delom v Domu upokojencev v Izoli je odkrila tudi terapevtsko moč glasbe. Ustanovila je pevsko skupino Val morja in organizirala ansambel Marinaio bend. Nastopali so doma in po vsej Sloveniji. Navdušenje se je širilo, zato je Marjetka organizirala revijo pevskih zborov socialnih zavodov Slovenije. Danes prepeva ljudske pesmi, poučuje glasbo na Obali in med Slovenci na Tržaškem, kjer vodi več ženskih pevskih skupin. Mlade iz zamejstva, avstrijske Koroške in Porabja pa je poučevala na UNESCO-vi osnovni šoli v Piranu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Bila je jezikavo dekletce. Odličnjakinja, ki pa so ji v spričevalo zapisali manj primerno vedenje. Tudi zaradi dolgega jezika. Takrat si ni mislila, da bo prav z jezikom in z rabo besede služila svoj kruh. Betka Šuhel Mikolič, nekdanja radijska in televizijska napovedovalka ter predavateljica veščin javnega nastopanja, danes uspešno vodi butične odnose z javnostmi, čeprav je kot nekdaj ena najboljših slovenskih tekačic na 400 m nameravala postati profesorica telesne vzgoje. Kakšno vlogo igra v njenem življenju slovenski jezik, kaj pomeni butični PR, kaj zahteva sodelovanje z vrhovi slovenskega javnega in političnega življenja, kaj je zanjo pravo razkošje v življenju pa tudi o tem, kako se vsako jutro, še pred polnim delovnikom, povzpne na vzpetino nad glavnim mestom. Betka Šuhel Mikolič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Začel je kot slikar, potem je bil pravzaprav prisiljen postati freskar in grafik, slednjič pa na enak način tudi kipar. S to razliko, da je kiparstvo ves čas nosil v duši in ga videl kot luč na koncu predora. Tomaž je umetnik, ki ve, da je "umetnost tudi velik boj". Meja med umetnostjo in preživetjem se zabriše, toda pomembno je, da se ohranja užitek umetniškega ustvarjanja. "Umetnik ima presežek ega. Da pa je postal umetnik, mora biti pripravljen na kruto resničnost boja za preživetje." Tomaž Plavec najbolj uživa v procesu nastajanja umetnine. Ima poseben odnos do materialov. Rad ima predvsem les in zadnje čase tudi aluminij. V sozvočju teh dveh materialov nastaja Alupunktura, niz obrazov Šumarjev, ki z lesenimi koli prikazujejo večni življenjski krog povezanosti človeka in narave. In kdo so Šumari? Odgovor na to vprašanje boste lahko med drugim slišali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Profesor dr. Tone Vidrih je formalno že v pokoju. Toda samo formalno, ker vezi z Biotehniško fakulteto ni pretrgal. Na tratah okrog fakultetnih poslopij na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom se pase čreda njegovih ovac, ki jih preučuje in spoznava še danes. Pravi, da bi se morali tudi ljudje marsikaj naučiti od živali, saj te ravnajo v skladu z razmerami v naravi, mi pa to naravo posiljujemo. Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, bi bilo lahko marsikaj drugače, dodaja, pri čemer pa nima v mislih samo politike, ampak prav vse, kar nas obdaja. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brane Grubar je leta 1964 končal študij dramske igre v letniku profesorja Ivana Jermana na AGRFT v Ljubljani in se potem najprej redno zaposlil v SLG Celje. Celjskemu gledališkemu ansamblu je bil zvest do leta 1975, ko je postal član ljubljanske Drame, v kateri občasno nastopa tudi zdaj po upokojitvi. Ob svojih rednih zaposlitvah pa je velikokrat gostoval tudi v drugih slovenskih institucionalnih gledališčih, pri čemer so ga nekajkrat pritegnili tudi manjši odri eksperimentalnih gledališč. Kritiki so "pod črto" njegove igralske kariere napisali tudi stavek, da je "z odmerki komičnega in tragičnega upodabljal like, ki se gibljejo na meji razumnega", zelo pohvalne kritike pa je požel tudi za svoje vloge na filmskem platnu ter v televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. In če je njegova "poklicna barka" pogosto plula po "precej razburkanih umetniških vodah", je zasebno, kot neutrudni jadralec in celo tekmovalec, iskal predvsem "dober veter v jadrih" ...
Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje "treniral" kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju "ušpičil" tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.
Humanist v najširšem pomenu besede. Včasih je pisal pesmi in prozo, z njegovo pomočjo je nastal marsikateri maturitetni spis. Zgodaj se je navdušil nad potovanji, zgodovino, enkrat je celo dlje ostal v Afriki kot učitelj. Danes živi v Ljubljani, kjer je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja in Katedre za nevrologijo, profesor na Medicinski fakulteti ter je tudi soustanovitelj srednjeevropskega meduniverzitetnega študija Kognitivne znanosti. Prof. dr. Zvezdan Pirtošek se je v pogovoru z Maticem Jermanom dotaknil tako svojega dela kot tudi potovanj skozi življenje in po svetu.
Slavko Oblak je slovenski kipar, ki živi in dela na Bavarskem. Za takim bolj ali manj suhoparnim opisom se skriva izjemna, v domovini sicer malo znana oseba, katere življenje je bilo polno preobratov, vzponov in tudi padcev. »Blejc« Slavko je tudi v pastoralni pokrajini Bavarske ostal zvest svojemu izvirnemu dojemanju narave, umetnosti in življenja. Redko se pojavlja v javnosti, kar ima kot umetnik povedati, pa pove z velikimi bronastimi cvetlicami, ki so mu prinesle prepoznavnost in priznanja po vsem svetu. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Marko Radmilovič.
Za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da gre pri tem predvsem za upodabljanje domišljije, njene domišljije. Te ima veliko in najbrž se niti sama ne zaveda, koliko. Saška sodi med ljudi, ki imajo izjemno široko paleto zanimanj. Beseda dolgčas je zanjo tujka, ki je ne razume. Čeprav je doštudirala organizacijo dela, je predana predvsem umetnosti. Slika, režira gledališke igre, piše scenarije, vodi ustvarjalne delavnice za otroke, fotografira, piše pesmi. Svoje doživljanje Benetk je stkala v pesniški prvenec Beneške čipke. Velja za vsestransko umetnico, v pogovoru z Jurijem Popovom, pa je posebej poudarila, da ji je bila na vsaki prelomnici življenja najpomembnejša tišina. Tišina, ki ji je omogočila trezen premislek, kaj želi, kaj bi rada dala svojim otrokom, kako naprej, kaj je njen raison d'etre. Tudi takrat, ko se je prvič in drugič soočila z rakom.
Neveljaven email naslov