Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
911 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številne družine, v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, nekaj pa je bilo tudi glasbenikov in gostilničarjev. Čeprav je izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delati je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Prav poklic strojevodje je v njem še izostril čut za doslednost in natančnost. Tako se je preplet čuta za ohranjanje etnoloških vrednot, raziskovalne žilice in rokodelske spretnosti, oplemenitene z železniško natančnostjo, sprevrgel v posebno na Slovenskem redko dejavnost – pomanjšavo kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in drugih pripomočkov. Janko Samsa je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Tokrat ne bomo objavili povzetkov oddaje, saj vas vabimo, da ji prisluhnete. Tokrat objavljamo, kaj je o sebi zapisal sam Janko Janko Samsa, in kaj etnolog dr. Janez Bogataj. Najprej zapis Janka Samse:
" Rojen 19.10.1949 v Stari Sušici v košanski dolini. Kmalu za tem so nam na papirjih zamenjali vas tako, da sem prebival v Neverkah, pa čeprav v isti hiši. Osnovno šolo sem obiskoval v Košani in na Pivki, poklicno šolo v Ljubljani ter postal RTV mehanik. Nekaj let sem poslušal radijske oscilacije v sežanski ISKRI, nato pa so me materialne stiske pripeljale na železnico. Dve leti šole in treniranja je bilo potrebno, da sem postal strojevodja. Zatem pa petnajst let službe podnevi in ponoči ter družina in hiša. Taka aktivnost se je nehote ustavila in glej ga zlomka, ostal je čas tudi za hobije.
Obdelovanje lesa sem občudoval še iz otroških let in to me je pripeljalo do tega hobija, katerega želim predstaviti. Človeku ostanejo najbolj v spominu stvari, ki so se dogajale v naših mladih letih. Vozovi šinarji so bili takrat na kmetiji skorajda edino prevozno sredstvo. Čas pa je tudi pri tem naredil svoje. Vozovi so začeli dobivati gumijevo “obuvalo“, s tem pa izgubili vsaj polovico svoje preteklosti.
Ne vem zakaj, vendar je voz šinar pustil v meni močan vtis in težko gledam, kako zadnji razpadajo. Zaradi tega že lahko rečemo, da je voz že stvar naših prednikov. Z namenom, da bi se to le ohranilo, pa čeprav v malo drugačni obliki, sem se lotil izdelave miniatur - kopij, zelo starih ali pa za določene namene izdelanih voz. Lahko so pa tudi skoraj enaki vozovi, ki pa so bili različno prirejeni v določenem okolju.
Pri iskanju tega mojega ‘gradbenega” materiala, sem srečal g. Borisa Blažka, oblikovalca v Goriškem muzeju. Prav on, ki skrbi za te prave primerke, me je podkuril, da sem se lotil dela z večjo vnemo. Starih vozov šinarjev ne najdemo niti dveh enakih. Vsi so bili ročno delo kolarja (bognarja) in kovača, torej bili so unikatni izdelki, čeprav so, ko jih od daleč na hitro pogledamo, enaki. Velika razlika je bila v dodatkih na vozu. Ravno ti dodatki so pogojevali namembnost vozila. Samo oblikovanje lesa in predvsem kovačijo, pa je bilo v veliki meri odvisno od sposobnosti mojstra in seveda tudi od naročnikovega mošnjička. Moje miniature so tako tudi unikat - kopija pravih, v razmerju 1:7.
Ena od Blažkovih idej je bilo tudi ureditev albuma ali brošure s slikami in opisi, kako sploh nastaja taka miniatura. Ideja je nastala ravno v času, ko sem se lotil izdelave „težkega furmanskega voza” iz Petrovega brda. Original je star preko 100 let. Namenjen je bil za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst ali Ljubljano. Voz je med zahtevnejšimi za izdelavo."
Janko Samsa ima doma tudi manjši muzej, kjer ima razstavljenih 50 vozov in vinskih preš.
Pomanjšave velikega dogajanja
Prof. dr. Janez Bogataj, Filozofska fakulteta,Univerza v Ljubljani.
"Če sem na začetku mojega pisanja nekoliko oseben, moram priznati, da sem bil zares vesel prvega srečanja z Jankom Samso. Pravzaprav je bilo to najprej srečanje z nekaterimi njegovimi izdelki, izvrstnimi pomanjšavami izbranih kmečkih in furmanskih (prevozniških) vozov in sani. Izredno skromno, tako kot je to značilno za vsakega vrhunskega mojstra, je svoje prve primere poslal na ocenjevanje strokovni komisiji za presojo izdelkov domačih in umetnostnih obrti, ki deluje pri Obrtni zbornici Slovenije. Moje in tudi presenečenje članov strokovne komisije je bilo popolno: vozovi in sani so bili izdelani tako, kot smo si ob poplavi raznih poskusov pomanjševanja na Slovenskem le v sanjah želeli. Pa ne le vozovi in sani, tudi njihovi tovori. Spominjam se nekega izdelovalca pomanjšav, ki mi je pred leti ob zavrnitvi pomanjšanega kozolca užaljeno odvrnil: Pa kaj vi mislite, ali naj pomanjšam še slamo na strehi!? Takega vprašanja ni zastavil Janko Samsa, saj mu je bilo od samega začetka popolnoma jasno, kakšne so zakonitosti, razsežnosti in omejitve pravega pomanjševanja. Odličnost njegovih izdelkov se je potem le še potrjevala na številnih razstavah v Sloveniji in tujini. V slednji je pomanjševanje določenih kulturnih sestavin in prvin (hiš, gospodarskih naprav, vozil, tudi naselij idr.) popolnoma utečena oblika ustvarjalnosti, ki ima svoje pomembno izobraževalno, informativno in še kakšno vlogo v muzejih, na razstavah, tudi v empiričnih raziskavah in meritvah na raznih inštitutih. Zbirka vozičkov, vozov in sani Janka Samse je začela naraščati. Vedno bolj se je iz svojega primarnega kraškega in širše primorskega okolja podajal na raziskovalna potovanja v druge slovenske pokrajine in odkrival paleto tipov, načinov in oblik. Sedaj pa je pred nami še njegova knjiga.
Knjiga »Vozovi in poti« posega na področje prometa in transporta, dveh med seboj povezanih, gospodarskih, družbenih in komunikacijskih dejavnosti, ki pokrivata razne načine osebnega, lokalnega prevažanja oseb, bremen in predmetov kot tudi prevažanja na daljše razdalje z trgovskimi nameni in cilji. Knjiga daje najprej odgovor na vprašanje, zakaj so pomanjšani vozovi in sani Janka Samse tako odlični. Na njenih straneh je zbrano številno gradivo, ki ga je Samsa pridobival v času svojih raziskovanj. Ni le zbiral gradiva ampak je pogosto rekonstruiral naprave in načine s pomočjo nekaterih skromno ohranjenih delov.
Samsa se je poglobil tudi v literaturo, zlasti zgodovinsko, etnološko in arheološko, tudi v nekatera domoznanska in ljubiteljska dela. Med slednja bi sicer lahko uvrstili tudi njegovo pisanje, vendar bi mu naredili kar veliko krivico, saj po svoji tehtnosti presega okvire, ki se pogosto zadovoljijo z opisi, povzemanji tudi dvomljivih, nestrokovnih sklepanj idr. Tako je zgodovinsko razvojni del knjige sicer poljudno, vendar povsem primerno povzet in omogoča bralcu strnjen vpogled v prometno in transportno dogajanje na našem ozemlju. Posebna odlika Samsovega besedila je prav gotovo sam način pripovedi, kjer so povzeta strokovna spoznanja odlično povezana z lastnimi izkušnjami in opisovanji. Spoznamo, kakšna vprašanja so se mu postavljala v razmerju med posameznimi primeri in njihovo nadaljnjo pomanjšano rekonstrukcijo. To je še zlasti poučno pri starejših tipih vozil, kjer so mu bila na voljo le bolj ali manj stilizirana slikovna pričevanja (npr. pri vozu z vaške situle) ali deli najdb, ki so jih izkopali arheologi (npr. najstarejše kolo in hipotetično vozilo z Barja).
Pripoved začenja seveda s tistim, kar po navadi razpredajo vsi avtorji, ki se ukvarjajo z zgodovinskim razvojem vozov in vozil s kolesi. Namreč, od kdaj in zakaj prvo kolo? Na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli dobili trdnega odgovora in bo ostalo pri hipotetičnih pripovedih, kar pa niti ni tako pomembno. To dokazuje tudi Samsova knjiga, saj se pravi njen pomen potrdi šele v poglavjih, kjer obravnava sistematični pregled vozov, sani in njihovih temeljnih ali celo posebnih načinov uporabe. Presenečeni ugotovimo, kaj vse je lahko zbralo marljivo in dosledno prizadevanje posameznika. Zlasti še ob dejstvu, da imamo kar nekaj ustanov, ki bi jim moralo biti to eno od njihovih temeljnih strokovnih in raziskovalnih prizadevanj. Vendar smo sedaj lahko strokovno pomirjeni, saj imamo delo Janka Samse, ki ni pred nami le kot paleta zgodovinskih spominov ampak tudi kot opomin na pričevanje o pestri in raznoliki dejavnosti na osebni, krajevni, pokrajinski ali celo mednarodni ravni. Galeriji pomanjšav prometnih in transportnih sredstev v Samsovi hiši se torej pridružuje še knjižno delo ljubitelja, zbiralca, raziskovalca in ustvarjalca. V knjigi je tudi izjemno poglavje s slovarjem narečnih izrazov, ki zaokrožajo celovito zbiralno, raziskovalno in ustvarjalno prizadevanje Janka Samse. Njegovo delo, tako pomanjšave vozil, kot tudi njihova dokumentacija, raziskave in pričujoča knjiga, ne pomeni le svojevrstnega primera reševanja zgodovinskih spominov ampak opozarja k premisleku, kako bo Slovenija to izjemno delo tudi ohranila."
To so brez dvoma tudi makete najrazličnejših zgradb.
Kako pa na njegovo strast gleda družina? Vse kar dela mora biti v soglasju, če tega ni potem zadeve ne »štimajo«. Žena in tudi vsi otroci so ga vedno podpirali, sedaj mu stojijo bo strani že tudi vnuki. Otroci so recimo poskrbeli za vse kar se je nanašalo na računalniške zadeve. Hobi pa naj bo še tako pomemben ne sme biti na prvem mestu, če je se začne hiša podirati. Najprej je treba vse postoriti doma in šele nato pride na vrsto lastni hobi.
Tudi to je velik izziv za mojstra Janka Samso.
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Gostja tokratnega avtoportreta Razkošje v glavi je Jasna Dokl Osolnik, nekdaj uspešna tekmovalka v gimnastiki, danes pa direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto. V oddaji pojasnjuje, kako je njeno pot direktorice oblikovala njena nekdanja pot športnice; razmišlja o vztrajanju kljub na videz nemogočim preprekam; ter pripoveduje, kako je na gimnastičnih tekmovanjih lahko spoznavala svet, ko je bil ta še veliko bolj zaprt.
V oddaji Razkošje v glavi bo gost Matjaž Farič, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja zavoda Flota in festivala Front@ v Murski Soboti. Že od otroških let se posveča različnim poetikam odrske umetnosti, strastno se je veliko učil in deloval prav v obdobju družbenih sprememb, ko je bil sodobni ples eden izmed najbolj prodornih izrazov v sodobni umetnosti 80. let. Takrat se je ta veja plesne komunikacije odmaknila od vplivov prejšnje evropske predvojne tradicije in od ameriških vzorov. Danes, po desetletjih, ko so mimo družbena gibanja za demokratizacijo in drugačno družbeno ureditev, pa sistemskih rešitev za boljše ustvarjalne in delovne pogoje predvsem za samozaposlene pri nas še vedno ni. Kljub temu za nastope še vedno najde veliko ustvarjalnih razlogov. Nekateri motivi ga celo večkrat nagovorijo, denimo partitura Posvetitev pomladi, ki je pred leti nastala v lutkovni priredbi. Sprehaja se od opernih in baletnih odrov do sodobnega gledališča, zanima pa ga tudi spektakel, ki ga režira za večje državne slovesnosti. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
Gašper Fabijan je doma iz Kranja, tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, zdaj pa že nekaj let z družino živi v bližini Vojnika pri Celju. Tja ga je vodila ljubezen. Njegova izobraževalna pot pa je bila nekaj posebnega, kot to velja za vsakogar izmed nas. Gašper se je, ne da bi vedel zakaj, najprej vpisal na pravno fakulteto. Kot se spominja danes, se mu je to najbrž zdelo zelo posrečeno ali »kul«, kot v žargonu pravijo mladi. Seveda na pravni fakulteti ni prav zagnano študiral, ampak je bolj obiskoval predavanja. In potem se je, tudi povsem nenačrtno, odločil za arhitekturo, vmes pa je imel še različne druge zamisli, da bi študiral igralstvo ali glasbo. Ta nemir ga je spremljal tudi po vpisu in začetku predavanj na arhitekturi, vendar jo je kljub temu uspešno končal in rezultati so danes presenetljivi. Gašper Fabijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Pri nevladnih organizacijah delujejo ljudje z veliko empatije, nekateri kot zaposleni, drugi kot prostovoljci ali pa oboje. To ni delo za vsakogar, ampak za tiste, ki imajo čut za sočloveka, za tiste, ki jih je življenje zaradi različnih okoliščin prikrajšalo. To je delo za tiste, ki so zagnani pri iskanju lepše prihodnosti za ranljive skupine. In to prav gotovo počne Jana Lampe, ki vodi mednarodne projekte pri Karitasu.
Suzana Tratnik je pisateljica in aktivistka. Že od srede osemdesetih je nepogrešljiv del LGBT-skupnosti. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT-filma. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov. Suzana Tratnik je izjemna sogovornica, ki z izkušnjami in modrostjo družbi nastavlja ogledalo, s svojo literaturo pa tudi na polju umetnosti odpira pomembna vprašanja o marginaliziranih družbenih skupinah. Z večkrat nagrajeno pisateljico se je v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž.
Šestindvajsetega februarja je minilo 31 let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo 5360 otrok. To je v novejši zgodovini naše države zagotovo črna lisa. Storjene so bile krivice, ki še danes niso odpravljene. Pravzaprav mnogih posledic izbrisa niti ni mogoče odpraviti. »Izbris mora biti del zgodovinskih učbenikov,« pravi danes Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki se takratnih dogodkov spominja takole:" Niso nam vzeli le stalnega bivališča. Vzeli so nam osebnost. Vzeli so nam ponos.«
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Neveljaven email naslov