Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.
Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja.
Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.
Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.
Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila.
Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Učiteljstvo je najlepši poklic na svetu, ljudsko izročilo pa največja dota za prihodnost, je prepričana Dušica Kunaver. In pogovor z našo gostjo je res pravo razkošje, saj se v njem razkrivajo njena ljubezen do ljudskih pripovedk, legend in pesmi, njeno spoštovanje maternega jezika, poklicanost učiteljskega poklica in razumevanje otrok. Dušice Kunaver se ne da nasloviti le z enim nazivom ali opisom. Je upokojena profesorica angleščine in ruščine, zbirateljica in zapisovalka ljudskega izročila, avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, hči Andreja Zlobca, jugoslovanskega oficirja in zapisovalca spominov, žena zdaj že pokojnega vrhunskega alpinista in strojnika Aleša Kunaverja, domoljubka, pripovedovalka, ženska, mati in babica sedmim vnukom, Ljubljančanka, čeprav ima posebno mesto v njenem srcu Kras … Kaj od vsega tega bi sama postavila na prvo mesto, izveste v oddaji Razkošje v glavi.
Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore. Foto: DK
Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.
Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga
Neveljaven email naslov