Jure Jeršin je človek, s katerim ima, kot radi rečemo, bog še načrte. Sicer bi se njegova zgodba, ki bo svoj epilog še dobila, končala drugače. Bil je lep, sončen dan, začne Jure svojo pripoved, kot bi se zgodila nekje drugje nekomu drugemu. A človek, ki je rešil toliko življenj in doživel toliko zgodb s toliko različnimi konci, ima tudi svojo zgodbo.

Ustavimo se ob njegovi nesreči. Običajno taki padci gornikom in alpinistom ne prizanesejo. Ko enkrat letiš, je konec, vedo povedati stari plezalci. Tisti, ki so preživeli podobno težke nesreče, govorijo o različnih občutkih – tako imenovanemu filmu življenja, luči na koncu tunela, spominih na družino ali o na videz povsem nelogičnih in nepovezanih mislih. Morda tudi o hribih. Jure Jeršin pa ni niti za hip razmišljal o koncu, kar se v njegovem primeru zdi celo logično. Njegove misli so že med padcem iskale rešitev. Nenavadno? Zanj očitno niti ne.

Zaznamujejo hribi in zaznamujejo dogodki. Če svoje življenje posvetiš reševanju življenj, še toliko bolj. In vendar vsi dogodki ne ostanejo v spominu za zmeraj. Ene preprosto odnese čas. So pa tudi taki, ki ostanejo. Za vedno. Tako gorski reševalec in vodnik psa reševalca ne bo nikoli pozabil, kako sta z njegovim psom Arijem pod plazom našla dolgo pogrešanega legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa. Zanj je bila to težka izkušnja, ki jo je prebrodil tako, da je o njej pisal. Pisanje je vsekakor lahko katarza. Sploh če lahko z njim naredimo nekaj dobrega za druge. Jure Jeršin za svoje pisanje že od nekdaj vidi precej razlogov. Med drugim tudi to, da z njim lahko prikaže tisto drugo, človeško plat reševalne akcije, ki je laiki ne poznajo.

Nevarnost je, kot ste lahko razbrali sami, lahko tudi sestavni del življenja. Za tiste, ki tako življenje živijo celo poklicno, je to morda celo laže kot za tiste druge, ki živijo ob takem človeku. Juretova žena Dominika ga je takega že spoznala. A to stvari ne spremeni. Samo od sebe se torej zastavlja vprašanje, ali bi morda zaradi družine lahko pustil to, kar počne najraje? Bi to potem še lahko bil on ali bi postal drug človek? V njegovem primeru, kakor pove, ne. A zaradi tega ni ne slabši mož ne slabši oče. Prej obratno. Kar je, si, in kar si, je, je zapisal Tomaž Humar. Za Jureta Jeršina to gotovo drži.

Je torej težko verjeti, da se bo takoj, ko se bo lahko, vrnil tja, kjer je najraje, zato da bi bil tisto, kar je najraje? Najbrž se celo tistim, ki jih gore strašijo ali imajo alpiniste za potencialne samomorilce in darovalce organov, to zdi najbolj logičen epilog zgodbe poklicnega gasilca in gorskega reševalca, ki je kot po čudežu preživel nesrečo, ki bi večino verjetno za zmeraj odvrnila od navpičnega sveta. Zgodba iz nekoristnega sveta torej, ki ima za spremembo srečen konec. Tudi na srečo vseh tistih, ki jih bo Jure Jeršin v prihodnje še reševal. Morda se bo to zgodilo kmalu potem, ko se bo vrnil pod Jalovec kjer je, kot pravi sam, tistega dne nekoga pustil. Luciferja, kakor se je poimenoval na družbenem omrežju Facebook. V njegovem primeru gasilca, gorskega reševalca in alpinista. Ponj se bo vrnil, zaključi. Ker ga še vedno čaka …