Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


Razkošje v glavi

899 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


01.11.2014

Betka Šuhel Mikolič

Bila je jezikavo dekletce. Odličnjakinja, ki pa so ji v spričevalo zapisali manj primerno vedenje. Tudi zaradi dolgega jezika. Takrat si ni mislila, da bo prav z jezikom in z rabo besede služila svoj kruh. Betka Šuhel Mikolič, nekdanja radijska in televizijska napovedovalka ter predavateljica veščin javnega nastopanja, danes uspešno vodi butične odnose z javnostmi, čeprav je kot nekdaj ena najboljših slovenskih tekačic na 400 m nameravala postati profesorica telesne vzgoje. Kakšno vlogo igra v njenem življenju slovenski jezik, kaj pomeni butični PR, kaj zahteva sodelovanje z vrhovi slovenskega javnega in političnega življenja, kaj je zanjo pravo razkošje v življenju pa tudi o tem, kako se vsako jutro, še pred polnim delovnikom, povzpne na vzpetino nad glavnim mestom. Betka Šuhel Mikolič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.


25.10.2014

Tomaž Plavec - od slikarja do kiparja

Začel je kot slikar, potem je bil pravzaprav prisiljen postati freskar in grafik, slednjič pa na enak način tudi kipar. S to razliko, da je kiparstvo ves čas nosil v duši in ga videl kot luč na koncu predora. Tomaž je umetnik, ki ve, da je "umetnost tudi velik boj". Meja med umetnostjo in preživetjem se zabriše, toda pomembno je, da se ohranja užitek umetniškega ustvarjanja. "Umetnik ima presežek ega. Da pa je postal umetnik, mora biti pripravljen na kruto resničnost boja za preživetje." Tomaž Plavec najbolj uživa v procesu nastajanja umetnine. Ima poseben odnos do materialov. Rad ima predvsem les in zadnje čase tudi aluminij. V sozvočju teh dveh materialov nastaja Alupunktura, niz obrazov Šumarjev, ki z lesenimi koli prikazujejo večni življenjski krog povezanosti človeka in narave. In kdo so Šumari? Odgovor na to vprašanje boste lahko med drugim slišali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Jurij Popov.


18.10.2014

prof. dr. Tone Vidrih

Profesor dr. Tone Vidrih je formalno že v pokoju. Toda samo formalno, ker vezi z Biotehniško fakulteto ni pretrgal. Na tratah okrog fakultetnih poslopij na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom se pase čreda njegovih ovac, ki jih preučuje in spoznava še danes. Pravi, da bi se morali tudi ljudje marsikaj naučiti od živali, saj te ravnajo v skladu z razmerami v naravi, mi pa to naravo posiljujemo. Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, bi bilo lahko marsikaj drugače, dodaja, pri čemer pa nima v mislih samo politike, ampak prav vse, kar nas obdaja. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


11.10.2014

Brane Grubar

Brane Grubar je leta 1964 končal študij dramske igre v letniku profesorja Ivana Jermana na AGRFT v Ljubljani in se potem najprej redno zaposlil v SLG Celje. Celjskemu gledališkemu ansamblu je bil zvest do leta 1975, ko je postal član ljubljanske Drame, v kateri občasno nastopa tudi zdaj po upokojitvi. Ob svojih rednih zaposlitvah pa je velikokrat gostoval tudi v drugih slovenskih institucionalnih gledališčih, pri čemer so ga nekajkrat pritegnili tudi manjši odri eksperimentalnih gledališč. Kritiki so "pod črto" njegove igralske kariere napisali tudi stavek, da je "z odmerki komičnega in tragičnega upodabljal like, ki se gibljejo na meji razumnega", zelo pohvalne kritike pa je požel tudi za svoje vloge na filmskem platnu ter v televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. In če je njegova "poklicna barka" pogosto plula po "precej razburkanih umetniških vodah", je zasebno, kot neutrudni jadralec in celo tekmovalec, iskal predvsem "dober veter v jadrih" ...


04.10.2014

Ciril Jazbec - ko fotografije postanejo zgodbe

Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje "treniral" kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju "ušpičil" tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.


27.09.2014

prof. dr. Zvezdan Pirtošek

Humanist v najširšem pomenu besede. Včasih je pisal pesmi in prozo, z njegovo pomočjo je nastal marsikateri maturitetni spis. Zgodaj se je navdušil nad potovanji, zgodovino, enkrat je celo dlje ostal v Afriki kot učitelj. Danes živi v Ljubljani, kjer je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja in Katedre za nevrologijo, profesor na Medicinski fakulteti ter je tudi soustanovitelj srednjeevropskega meduniverzitetnega študija Kognitivne znanosti. Prof. dr. Zvezdan Pirtošek se je v pogovoru z Maticem Jermanom dotaknil tako svojega dela kot tudi potovanj skozi življenje in po svetu.


20.09.2014

Slavko Oblak

Slavko Oblak je slovenski kipar, ki živi in dela na Bavarskem. Za takim bolj ali manj suhoparnim opisom se skriva izjemna, v domovini sicer malo znana oseba, katere življenje je bilo polno preobratov, vzponov in tudi padcev. »Blejc« Slavko je tudi v pastoralni pokrajini Bavarske ostal zvest svojemu izvirnemu dojemanju narave, umetnosti in življenja. Redko se pojavlja v javnosti, kar ima kot umetnik povedati, pa pove z velikimi bronastimi cvetlicami, ki so mu prinesle prepoznavnost in priznanja po vsem svetu. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Marko Radmilovič.


13.09.2014

Saška Strnad - upodabljanje domišljije

Za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da gre pri tem predvsem za upodabljanje domišljije, njene domišljije. Te ima veliko in najbrž se niti sama ne zaveda, koliko. Saška sodi med ljudi, ki imajo izjemno široko paleto zanimanj. Beseda dolgčas je zanjo tujka, ki je ne razume. Čeprav je doštudirala organizacijo dela, je predana predvsem umetnosti. Slika, režira gledališke igre, piše scenarije, vodi ustvarjalne delavnice za otroke, fotografira, piše pesmi. Svoje doživljanje Benetk je stkala v pesniški prvenec Beneške čipke. Velja za vsestransko umetnico, v pogovoru z Jurijem Popovom, pa je posebej poudarila, da ji je bila na vsaki prelomnici življenja najpomembnejša tišina. Tišina, ki ji je omogočila trezen premislek, kaj želi, kaj bi rada dala svojim otrokom, kako naprej, kaj je njen raison d'etre. Tudi takrat, ko se je prvič in drugič soočila z rakom.


06.09.2014

Jana Murgelj – »Če je pot prava, jo življenje podpre.«

»Na zelje se je vedno dajala kumina, ker je pomembno vplivala na to, da težje prebavljivo zelje ni povzročalo težav.« To je le eden od tradicionalnih nasvetov, ki jih pri svojem delu upošteva in širi Jana Murgelj - ekonomistka, ki je že kot mlado radovedno dekle želela postati raziskovalka. Danes velja za poznavalko umetnosti pitja čaja, raznolikih vrst in vsega kar sodi k tej tradicionalni pijači. Svoje znanje že več let nadgrajuje z izkušnjo svoje lastne čajnice v dolenjski prestolnici, ki pa skozi vsa ta leta vse bolj in bolj postaja tudi kuhinja vsega naravnega, zeliščnega in povezanega z naravo ter razmislekom o tem, kako poskrbeti za svoje telo, duha in misli. Eno njenih najljubših opravil je kuhanje, ki je osredotočeno na rabo lokalno pridelanih surovin. Kot podjetnica se zavzema za oživljanje pristno slovenskega, pozabljenega, ki je imelo moč in smisel, predvsem pa za oživljanje samooskrbe in lokalnega povezovanja, ki bi po njenem mnenju spremenilo marsikatero življenjsko pot. Jano Murgelj bomo pobarali tudi o magiji cvičkove pokrajine, o kulturi in nekulturi pitja vina, pa tudi o modri ljubezni – morju. V oddajo Razkošje v glavi jo je povabila Carmen L. Oven.


30.08.2014

Anica Mikuš Kos

Vedno premisli, za kaj bo uporabila čas, ki ga ima na voljo. Vedno ga uporabi za delo, od katerega domneva, da bo nekdo imel korist. Njeno večno vprašanje, ki si ga še danes zastavlja je, kako naj uporabi svoje strokovno znanje, da bi služilo čim večjemu številu otrok v stiski. Anica Mikuš Kos, upokojena pediatrinja in psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije, deluje v državah, v katerih so jih prizadeli oboroženi konflikti, teroristična dejanja in naravne nesreče - državah nekdanje Jugoslavije, v Albaniji, na severnem Kavkazu, v Iraku, Gazi, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Belorusiji. S psihosocialnimi programi, ki jih izvaja že od leta 1991 naprej , pomaga otrokom, aktiviranje virov pomoči otrokom v stiski pa je njeno vodilo pri humanitarnem delovanju. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njo pogovarjala Petra Medved.


23.08.2014

Primarij Matjaž Lunaček

Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih literature in vzgoje. Več kot desetletje se je izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije, vmes pa ustanovil Psihoanalitični vrtec. Razkošje v glavi razkriva, zakaj je generacijski spomin tako kratek in kaj botruje tako nizki ravni komunikacije v slovenski družbi. Matjaž Lunaček pripoveduje o nezavednem, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati ter razmišlja o novodobnem kupovanju ljubezni in naklonjenosti. V sobotnem popoldnevu na prvem primarija Matjaža Lunačka gosti Bojan Leskovec.


16.08.2014

Vlasta Zorko

Akademska kiparka Vlasta Zorko se je na svoji umetniški poti preizkusila z ustvarjanjem v bronu, betonu, lesu, glini, kamnu in plastiki. V Mariboru zreta v nas "njen" Rudolf Maister na po njem poimenovanem trgu, nekoliko višje na Gosposvetski cesti nas pozdravi prav tako "njen" Prežihov Voranc, če omenimo samo dve monumentalni stvaritvi, ki upodabljata zgodovinske osebnosti. Kako nastane tak spomenik in koliko izraznih možnosti v javnem prostoru ponuja današnji čas umetniku, je tisto, kar smo dobili v zadnjih dveh desetletjih izraz časa ali česa drugega. O tem v tokratnem Razkošju v glavi z akademsko kiparko Vlasto Zorko iz Maribora. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.


09.08.2014

Mihael Glavan

Doktor bibliotekarskih znanosti, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan, je raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva ter predvsem starejše slovenske književnosti. Mihael Glavan je človek, zapisan svojemu delu, kulturi, zgodovini in svojemu kraju, Stični, v kateriso nastali Stiški rokopisi. Z znanstvenim pristopom do raziskovanja in vrednotenja najrazličnejših dokumentov prispeva k bogatitvi narodove zakladnice. Razkriva življenje pomembnih Slovencev, njihova sporočila pa postavlja v širši kulturno zgodovinski prostor ter tako na novo osvetljuje zgodovinske dogodke. V oddaji Razkošje v glavi se je njim pogovarjala Petra Medved.


02.08.2014

Jelka Ovaska

"Človek je erotično bitje od življenja do smrti," je prepričana Jelka Ovaska, ki je preteklih nekaj let zimo preživljala v topli Andaluziji, kamor se je navadno odpravila kar z avtodomom. Tam je prevajala in pisala, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka tudi Slovencem znanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi: Severnica pod Olimpom, v kateri odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred nekaj tedni pa je izšla še njena kriminalka o času slovenske tranzicije z naslovom Lovke. Nekoč je bila zaposlena v založništvu, del svoje mladosti je preživela na Finskem, dobršen del svojega življenja pa tudi na drugih potepanjih po Evropi in svetu. Tako zdaj tekoče govori več jezikov, poleg finščine tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije, pa tudi o prepoznavanju slovenske mentalitete v tujini se bomo s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.


26.07.2014

dr. Samo Rugelj

Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih, bomo v oddaji Razkošje v glavi spraševali o tem, kako se pripraviti na ultramaraton, kaj pomeni izdajati in pisati knjige, od kod njegov neizmerna ljubezen in s tem tudi poznavanje filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno "doto" je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Samo Rugelj bo gost Carmen L. Oven.


19.07.2014

Akademska slikarka Marija Svetlič

Akademska slikarka Marija Svetlič nima rada narave. Ljubi jo. Že od prvih osnovnošolskih počitnic pri dedku in babici na podeželju, ko se je zaljubila v cvetoče travnike in v poletni hlad gozdov, ki so jih obkrožali. V svoji slikarski karieri je potem tudi s šopki travniškega cvetja, naslikanega največkrat s skoraj filigransko natančnostjo, osrečila veliko ljudi, dokler je ni splet neljubih okoliščin oddaljil od njenega slikarskega ateljeja. Toda v sebi verjetno še vedno išče "tisti" odtenek zelene barvice iz otroštva in mogoče ga bo nekega dne, kljub vsem trenutnim življenskim preizkušnjam, vendarle našla. Ne samo zaradi drugih. Predvsem zaradi same sebe ? Avtor: Dušan Berne


12.07.2014

Špela Pahor - zapisana delu za druge

Špela Pahor je bibliotekarka, etnologinja, pravljičarka, prevajalka, katehistinja in publicistka. Živi v Piranu, kjer s posebno hvaležnostjo ohranja spomin na svojega očeta dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja tamkajšnjega muzeja. Lahko bi tudi rekli, da je šla po očetovih stopinjah, saj največ svoje energije porabi za druge in se tako tudi sama polni. Špela ima rada Piran, Istro, otroke, tako imenovane "male ljudi" in tudi tako imenovane "velike". Rada ima pravljice, ki jih piše, prevaja in bere otrokom. "Male ljudi" je tako predstavila že v treh knjigah Piranskih srečanj, potem v več kot 50-ih oddajah Istrskih srečanj na Radiu Trst A, namenila pa jim je tudi svojo diplomsko nalogo iz etnologije. Veliko svojega časa nameni vzgoji in izobraževanju, saj organizira razstave in literarna srečanja, vodi bralne krožke in dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Večkrat je že bila tudi nagrajena, skupni imenovalec teh priznanj pa je posredovanje znanja drugim. Z njo se je v sečoveljskih solinah pogovarjal Jurij Popov.


05.07.2014

Andrej Voje

Andrej Voje je magister elektrotehnike. Toda že med študijem ga je, kot sam poudarja, "začaral čudoviti podvodni svet", zato mu že od njegovega prvega potopa pod vodo "dela družbo" tudi fotografski aparat. Za Andrejem je tako na stotine potopov na različnih koncih sveta, njegovi popotniški cilji pa so največkrat tropski kraji. In v teh prvih julijskih dneh, ko nas poletje kar nekako noče in noče razveseliti z letnemu času primernimi temperaturami, se bomo skupaj z njim vsaj v spominih še enkrat preselili v bolj južne in predvsem - toplejše kraje. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.


28.06.2014

Dr. Jurij Perovšek

Dr. Jurij Perovšek je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer že dolgo vrsto let raziskuje slovensko politično in idejno zgodovino od oblikovanja modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Za svoje delo in za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je med drugim dobil tudi Zoisovo priznanje, bil pa je tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ob naštetem bi torej mnogi pričakovali, da gre za nezgovornega človeka, ki predvsem vneto brska po zgodovinskih arhivih in si večino časa kvari vid s pregledovanjem porumenelih papirjev na pisalni mizi. Toda tisti, ki Jurija vsaj približno dobro poznajo, se pri omembi takšne stereotipne podobe znanstvenika samo hudomušno nasmehnejo in potem praviloma v en glas poudarijo, da je Perovšek sicer resen raziskovalec in publicist, ampak po človeški plati vse prej kot "knjižni molj" in puščoba. "Pa veste, tudi pesmi pišem," nam je že kmalu po stisku rok sam povedal...Avtor Dušan Berne


21.06.2014

Dr. Marijan Dović

Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na "neklasičen", jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Carmen L. Oven.


Stran 26 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov