Profesor dr. Anton Perdih je s svojo knjigo Izvor Slovencev in drugih Evropejcev leta 2013 precej razburkal slovensko strokovno in laično javnost.

Še posebno pa njegova trditev, da smo Slovenci na svojem ozemlju prisotni že vsaj 7.500 let. Kritiki so to takoj ocenili kot nevarno igračkanje z rasnimi teorijami, ki so jih zlorabljali nacisti. So take ocene upravičene, je v njih vseeno preveč ostrine? Dr. Perdih ni začetnik na področju znanosti, skupaj s soavtorji je objavil več kot 200 znanstvenih člankov in strokovnih prispevkov, je soavtor štirih patentov. Res pa je deloval na področju naravoslovnih ved, predvsem biotehnologije, živilske tehnologije in kemije, kar z zgodovino nima neke povezave, in to mu med drugim očitajo kritiki- da je naravoslovec, ki se ljubiteljsko loteva humanističnih tem. Profesor dr. Anton Perdih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Na spletni strani Primorci.si je zapisano:  PERDIH, Anton je po izobrazbi kemik. Rojen je bil decembra 1939, v Zatolminu. Oče Franc (kmet), mama Marija roj. Božič, sestri Milena in Olga. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal v Tolminu, višjo gimnazijo pa leta 1958 v Idriji.

Diplomiral je leta 1962 iz kemijske tehnologije (Priprava polikarbonatov, mentor I. Vizovišek) na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, doktoriral tam leta 1965 iz kemije (Analitika barvil, ki se rabijo za barvanje živil in nekaterih predmetov splošne rabe, mentorica M. Perpar).

Od 1962 do 1974 je bil na Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj vodja Higiensko-kemijskega laboratorija, ki je bil pooblaščen za uradne analize živil, vod, predmetov splošne rabe.

Od 1970 do 1990 je bil na Ministrstvu za zdravje v Beogradu član in občasno podpredsednik komisije za aditive v živilih in za predmete splošne rabe. Od 1974 do 1999 je bil na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo univ. učitelj (1974 docent, 1979 izredni prof., 1985 redni prof.) za živilsko tehnologijo, biotehnologijo, del organske kemijske tehnologije ter sanitarno kemijo. Bil je mentor okoli 100 diplomantom, okoli 15 specializantom, 13 magistrantom, 6 doktorantom.
Poleg opravljanja rednega dela je raziskoval na področjih analitike barvil v živilih in predmetih splošne rabe, na področju kopalnih in odpadnih vod, izkoriščanja odpadkov živilske, papirne in celulozne industrije, raziskav gliv za te namene, raziskav nekaterih dogajanj pri pripravi polimerov, raziskav delignifikacije lignoceluloze. Po upokojitvi raziskuje na področju matematične kemije in izvora Evropejcev.

Sam ali s soavtorji je objavil preko 200 znanstvenih in strokovnih prispevkov v mednarodnih in domačih znanstvenih oziroma strokovnih publikacijah, je soavtor 4 patentov, sam ali s soavtorji ima okoli 200 nastopov na znanstvenih oziroma strokovnih konferencah, je urednik zbornikov mednarodnih konferenc projekta Korenine slovenskega naroda v letih 2001 do 2008.
Leta 1963 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. S soavtorji je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča 1983.