Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesor dr. Anton Perdih je s svojo knjigo Izvor Slovencev in drugih Evropejcev leta 2013 precej razburkal slovensko strokovno in laično javnost.
Še posebno pa njegova trditev, da smo Slovenci na svojem ozemlju prisotni že vsaj 7.500 let. Kritiki so to takoj ocenili kot nevarno igračkanje z rasnimi teorijami, ki so jih zlorabljali nacisti. So take ocene upravičene, je v njih vseeno preveč ostrine? Dr. Perdih ni začetnik na področju znanosti, skupaj s soavtorji je objavil več kot 200 znanstvenih člankov in strokovnih prispevkov, je soavtor štirih patentov. Res pa je deloval na področju naravoslovnih ved, predvsem biotehnologije, živilske tehnologije in kemije, kar z zgodovino nima neke povezave, in to mu med drugim očitajo kritiki- da je naravoslovec, ki se ljubiteljsko loteva humanističnih tem. Profesor dr. Anton Perdih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Na spletni strani Primorci.si je zapisano: PERDIH, Anton je po izobrazbi kemik. Rojen je bil decembra 1939, v Zatolminu. Oče Franc (kmet), mama Marija roj. Božič, sestri Milena in Olga. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal v Tolminu, višjo gimnazijo pa leta 1958 v Idriji.
Diplomiral je leta 1962 iz kemijske tehnologije (Priprava polikarbonatov, mentor I. Vizovišek) na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, doktoriral tam leta 1965 iz kemije (Analitika barvil, ki se rabijo za barvanje živil in nekaterih predmetov splošne rabe, mentorica M. Perpar).
Od 1962 do 1974 je bil na Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj vodja Higiensko-kemijskega laboratorija, ki je bil pooblaščen za uradne analize živil, vod, predmetov splošne rabe.
Od 1970 do 1990 je bil na Ministrstvu za zdravje v Beogradu član in občasno podpredsednik komisije za aditive v živilih in za predmete splošne rabe. Od 1974 do 1999 je bil na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo univ. učitelj (1974 docent, 1979 izredni prof., 1985 redni prof.) za živilsko tehnologijo, biotehnologijo, del organske kemijske tehnologije ter sanitarno kemijo. Bil je mentor okoli 100 diplomantom, okoli 15 specializantom, 13 magistrantom, 6 doktorantom.
Poleg opravljanja rednega dela je raziskoval na področjih analitike barvil v živilih in predmetih splošne rabe, na področju kopalnih in odpadnih vod, izkoriščanja odpadkov živilske, papirne in celulozne industrije, raziskav gliv za te namene, raziskav nekaterih dogajanj pri pripravi polimerov, raziskav delignifikacije lignoceluloze. Po upokojitvi raziskuje na področju matematične kemije in izvora Evropejcev.
Sam ali s soavtorji je objavil preko 200 znanstvenih in strokovnih prispevkov v mednarodnih in domačih znanstvenih oziroma strokovnih publikacijah, je soavtor 4 patentov, sam ali s soavtorji ima okoli 200 nastopov na znanstvenih oziroma strokovnih konferencah, je urednik zbornikov mednarodnih konferenc projekta Korenine slovenskega naroda v letih 2001 do 2008.
Leta 1963 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. S soavtorji je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča 1983.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Profesor dr. Anton Perdih je s svojo knjigo Izvor Slovencev in drugih Evropejcev leta 2013 precej razburkal slovensko strokovno in laično javnost.
Še posebno pa njegova trditev, da smo Slovenci na svojem ozemlju prisotni že vsaj 7.500 let. Kritiki so to takoj ocenili kot nevarno igračkanje z rasnimi teorijami, ki so jih zlorabljali nacisti. So take ocene upravičene, je v njih vseeno preveč ostrine? Dr. Perdih ni začetnik na področju znanosti, skupaj s soavtorji je objavil več kot 200 znanstvenih člankov in strokovnih prispevkov, je soavtor štirih patentov. Res pa je deloval na področju naravoslovnih ved, predvsem biotehnologije, živilske tehnologije in kemije, kar z zgodovino nima neke povezave, in to mu med drugim očitajo kritiki- da je naravoslovec, ki se ljubiteljsko loteva humanističnih tem. Profesor dr. Anton Perdih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Na spletni strani Primorci.si je zapisano: PERDIH, Anton je po izobrazbi kemik. Rojen je bil decembra 1939, v Zatolminu. Oče Franc (kmet), mama Marija roj. Božič, sestri Milena in Olga. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal v Tolminu, višjo gimnazijo pa leta 1958 v Idriji.
Diplomiral je leta 1962 iz kemijske tehnologije (Priprava polikarbonatov, mentor I. Vizovišek) na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, doktoriral tam leta 1965 iz kemije (Analitika barvil, ki se rabijo za barvanje živil in nekaterih predmetov splošne rabe, mentorica M. Perpar).
Od 1962 do 1974 je bil na Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj vodja Higiensko-kemijskega laboratorija, ki je bil pooblaščen za uradne analize živil, vod, predmetov splošne rabe.
Od 1970 do 1990 je bil na Ministrstvu za zdravje v Beogradu član in občasno podpredsednik komisije za aditive v živilih in za predmete splošne rabe. Od 1974 do 1999 je bil na predhodnici sedanje Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo univ. učitelj (1974 docent, 1979 izredni prof., 1985 redni prof.) za živilsko tehnologijo, biotehnologijo, del organske kemijske tehnologije ter sanitarno kemijo. Bil je mentor okoli 100 diplomantom, okoli 15 specializantom, 13 magistrantom, 6 doktorantom.
Poleg opravljanja rednega dela je raziskoval na področjih analitike barvil v živilih in predmetih splošne rabe, na področju kopalnih in odpadnih vod, izkoriščanja odpadkov živilske, papirne in celulozne industrije, raziskav gliv za te namene, raziskav nekaterih dogajanj pri pripravi polimerov, raziskav delignifikacije lignoceluloze. Po upokojitvi raziskuje na področju matematične kemije in izvora Evropejcev.
Sam ali s soavtorji je objavil preko 200 znanstvenih in strokovnih prispevkov v mednarodnih in domačih znanstvenih oziroma strokovnih publikacijah, je soavtor 4 patentov, sam ali s soavtorji ima okoli 200 nastopov na znanstvenih oziroma strokovnih konferencah, je urednik zbornikov mednarodnih konferenc projekta Korenine slovenskega naroda v letih 2001 do 2008.
Leta 1963 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. S soavtorji je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča 1983.
Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Gost oddaje Razkošje v glavi je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Tine Schein, po izobrazbi sicer arheolog, je bil eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.
Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.«
»Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo!« »Celo v slepoti je lahko svet barvit, le pobarvati ga moraš sam.« Aforizma sta iz knjige Črna svila z raskavo obrobo – Aforizmi o slepoti, ki jo je napisal Valter Čučkovič. Ob današnjem mednarodnem dnevu bele palice smo v oddajo Razkošje v glavi povabili slepega pesnika in aforista Valterja Čučkoviča, ki se predstavlja z obširnim literarnim opusom. O njegovem življenju in ustvarjanju se je z njim pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.
Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.
Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar. foto:Wikipedia
Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.
Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.
Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.
Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Maja Kastelic, slovenska ilustratorka, se je rodila v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 ob pomoči mentoric prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela pri Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na fakulteti za humanistične študije v Kopru vpisala predmet filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem. Maja Kastelic je gostja v oddaji Razkošje v glavi; avtor je Milan Trobič.
Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Poslušalci našega radia ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant, ki že skoraj 20 let ustvarja in poustvarja etno in ljudsko glasbo, zaznamovano s Prekmurjem, kjer je Béla Szomi preživel svojo mladost, ter temu primerno polno besedil v najrazličnejših jezikih tega obmejnega področja, od prekmurskega narečja, pa do madžarščine in romskega jezika. In vendar to sploh ni osnovni poklic tokratnega gosta Razkošja v glavi. Béla Szomi je namreč že dobrih trideset let izjemno uspešen učitelj osnovnošolske fizike, njegovi učenci, ki se jim ogromno posveča tudi izven rednega pouka, pa dosegajo odlične rezultate tudi na področjih logike in astronomije. In kot da to ni dovolj, se naš gost v zadnjih letih vse intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem pesmi in leposlovja ter prevajanjem iz madžarščine. O njegovem razgibanem in zanimivem življenju, ki ga na vsakem koraku prežemata iskrena radovednost in neverjetna energija, se je z Bélo Szomijem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Kot najstnik je sanjal, da bi imel »rock band«, da bi z njim in orkestrom nastopil na stadionu. Ali pa da bi pisal filmsko glasbo. Izpolnila se mu ni le ena, temveč kar obe želji. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali glasbenika in skladatelja Tomaža Okrogliča Rousa, ki ga večina pozna kot klaviaturista skupine Siddharta. Sam zase pravi, da ga je toliko, da se ne more izraziti le skozi rock, tako da se je v zadnjem obdobju podpisal tudi pod glasbo v nekaj filmih, promocijskih videih in v nadaljevanki V imenu ljudstva.
Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič.
Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.
Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov