Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ana Bordjan, po stroki biologinja in pedagoginja, je svoje poslanstvo prepoznala v raziskovanju skrivnostne govorice živali, iskanju, negovanju in plemenitenju prvinskega stika med konji in njihovimi občudovalci. Tudi v zasebnem zavodu Belmondo širi etiko dela s konji in z njihovo pomočjo, kot predana naravovarstvenica zaposlena na Zavodu za gozdove, uči spoštljivega odnosa do narave. Kot pedagoginja in mati sina, se zavzema tudi za otrokom razvojno bližnje načine učenja kot so denimo gozdni vrtci in šole, ki so v Evropi razširjena in priznana oblika vzgoje otrok, največ v Skandinaviji, kjer so na Švedskem gozdni vrtci prisotni že več kot 100 let. S konji kot terapevti sodeluje tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer delajo z otroki, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. V ljubljanskem ZOO-ju je zagnala in vodila program treninga živali z metodo pozitivne spodbude. Svoje obsežno znanje in veščine je nabirala po vsem svetu – v ZDA, Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer se je seznanila z metodo Tellington Touch, ki jo je izumila svetovno znana psihologinja živali Linda Tellington – Jones. Bordjanova je sodelovala in se učila tudi od drugih največjih mojstrov s področja komunikacije in treninga živali kot sta denimo Ken Ramirez, specializiran za morske sesalce ali pa Hans Jurgen Neuhauser, virtuoz komunikacije s konji. Njena živalska ljubezen je kobila – lipicanka Lili, ki jo uči tudi tega, kaj zares pomeni šepetati konjem. Več pa boste izvedeli v pogovoru s to čuječno in zanimivo sogovornico v tokratni oddaji. Njena avtorica je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Drago Bajt je literarni zgodovinar, prevajalec, esejist, publicist in literarni kritik, bil pa je tudi urednik in ugankar. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je najprej leta 1971 diplomiral iz primerjalne književnosti, čez tri leta pa je k temu dodal še diplomo iz rusistike. Potem je bil dobro desetletje zaposlen na Radiu Ljubljana v kulturno-literarnem uredništvu, se od tam preselil na mesto urednika knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, do leta 2004, ko je postal urednik založbe Nova revija, pa je urejal leksikografijo pri založbi Mladinska knjiga. Toda kljub vrsti odgovornih delovnih nalog v naštetih ustanovah, je bil ves čas tudi prevajalec iz ruščine, hrvaščine, srbščine in slovaščine, kot esejist pa je med drugim pisal o sodobni ruski književnosti od simbolizma do postmodernizma. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je lahko po upokojitvi, kot sam pravi, »še bolj posvetil pisanju refleksij o stanju slovenskega duha«, pri čemer objavlja predvsem svoja razmišljanja o aktualnem dogajanju na področju politike, družbe in kulture.
V oddaji Razkošje v glavi boste spoštovane poslušalke in poslušalci nekoliko bolj podrobno spoznali profesorja dr. Matijo Tomšiča, znamenitega revmatologa, predstojnika oddelka za revmatologijo KC in tudi zelo priljubljenega profesorja študentov ljubljanske medicinske fakultete.Kot otrok je s starši živel v več krajih v Sloveniji, saj je bil oče veterinar, kasneje pa se je družina ustalila v Ljubljani. Tu je končal gimnazijo in fakulteto ter se najprej zaposlil kot družinski zdravnik, kasneje pa v bolnišnici Petra Držaja, kjer bo počakal na upokojitev. Domala vse življenje se posveča bolnikom z revmo, veliko je raziskoval, objavljal strokovne članke in kot vodja oddelka uspel oblikovati harmonični tim, ki se z vsem znanjem in predanostjo spopada z vsemi posledicami, ki jih revmatska obolenja prinašajo. Je miren in odločen, predan družini in športnik,ki ga njegova kronična astma ne ovira, da ne bi vsak dan kolesaril v službo, sicer z ženo ljubita gorsko kolesarjenje.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili mag. Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Mag. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Fotografinja Manca Juvan (1981) se je šolala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer zdaj po več kot desetletju fotoreporterskega svobodnjaštva, tudi poučuje. V svetu fotografije je prisotna od leta 2000, v tem času pa je sodelovala s številnimi uglednimi svetovnimi mediji (The Times, The Guardian, National Geographic, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Chicago Tribune, etc). Doma je nase zelo izrazito opozorila leta 2006 s prvo zmago na nekdanjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta v kategoriji fotoreportaže, kar je nato ponovila še v naslednjih dveh letih. Leta 2010 je dosegla enega vrhuncev svojega dotedanjega dela, ko je izšla njena monografija Afganistan: neobičajna življenja, ki jo je spremljala razstava v Moderni galeriji. Monografija je leta 2012 izšla tudi v angleškem jeziku.
Se spomnite temnolase Jelke z dežnikom, ki je lahko balon? To je resnična deklica, ki je svojo ljubezen do narave najprej kronala z diplomo iz biologinje, zdaj pa že več kot petdeset let ustvarja in piše poljudnoznanstvene prispevke za otroke in mlade. Jelka Pogačnik, ki za svojo dušo tudi slika, se je rodila pisateljici Eli Peroci in tudi svojo življenjsko pot barvala z različnimi odtenki. Med drugim je sodelovala pri snovanju novih pristopov pri učbeniških gradivih, več desetletij je kot urednica urejala večkrat nagrajene učbenike in gradiva, še danes pa lahko njene prispevke berete v kakovostnih otroških izdajah. Je ženska drzne misli, odprtega srca in poguma, ki jo je še pred kratkim popeljal tudi v Indijo, kjer je nekaj nepozabnih dni bila prostovoljka. O odraščanju v družini velike ustvarjalke, o darovih in izgubah življenja, o ljubezni do vsega živega in o tem, kako se je uredniško delo spremenilo v dobi hitenja, se bomo z Jelko Pogačnik pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 18. marca ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija. Pred mikrofon je gostjo povabila Carmen L. Oven.
Ko zapeljivo slepeči ter v skritem zakulisju praviloma tudi skrbno zrežirani blišč tako imenovanih "medijskih žarometov" zamenja množica tistih "pravih", vročih žarometov nad gledališkimi odri in prizorišči snemanj raznih filmov, nadaljevank in televizijskih oddaj, je igralski poklic vse prej kot lahko delo. Lara Jankovič se mora tako prav v teh dneh skobacati iz tople postelje še preden na dvorišču zakikirika prvi petelin, da bi se lahko pred kamerami že ob petih zjutraj prelevila v nasmejano, zgovorno in spogledljivo ljubiteljico noči iz televizijske nanizanke. In za nameček je zdaj tik pred vrati tudi njen koncert z naslovom "Kako diši svoboda, kakšne barve je mir", s katerim želi, kot sama poudarja, "ljudem prenesti sporočilo o nesmislu vojn in sovraštva, o miru, svobodi, sožitju, ljubezni in strpnosti." Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov