Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.
»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …
Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše. V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes. “Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”
Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.
Že četrt stoletja je minilo od takrat, ko se je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pridružila skupinici zanesenjakov, ki so snovali projekt, kako bi umetnost povezali z dobroto. Tako je nastala sinjevrška kolonija Umetniki za Karitas, ki ji daje gospa Anamarija, kot je bilo že večkrat poudarjeno, »veliko umetniško moč in prepoznavnost«. V katalogih kolonije je tako doslej s pisano besedo predstavila že na stotine umetnikov, ki so na sinjevrškem druženju ustvarili ali na dnevu odprtih vrat darovali svoje umetnine, poleg tega pa je kot neutrudna govornica na množici prodajnih razstav po vsej Sloveniji in občasno tudi v tujini obiskovalcem analitično predstavila že nič koliko likovnih del in njihovih avtorjev. Na potepanje po miselnih horizontih njenega zasebnega in poklicnega življenja je Anamarijo Stibilj Šajn povabil Dušan Berne.
Ob bistrem potoku je mlin, pravi slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci; vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar sodi zraven. Številni mlini so namreč samo še medel spomin, le peščica jih še živi: predvsem po zaslugi lastnikov, ki vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Ti ljudje so neizmerno zagnani, saj jim uspeva skoraj nemogoče; pogumno premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo, se skupaj z družino posvetila obnovi družinskega mlina ter se odpravila na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Duška Kneževič Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka, njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Kneževič Hočevar, gostja oddaje Razkošje v glavi.
Neveljaven email naslov