Ustvarjanje animiranega filma je kot igranje boga in hkrati najbolj iskrena filmska zvrst

Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.

Ustvarjanje animiranih filmov je kot igranje boga

Kot režiserka, producentka, oblikovalka, velikokrat tudi scenaristka in animatorka ima Špela Čadež v dolgotrajnem procesu izdelave neodvisnega kratkega filma vse niti v svojih rokah:

“Velikokrat opišejo ustvarjanje animiranega filma kot igranje boga, ker se sam odločiš, kako bodo videti liki in okolje, vse pride iz nas samih. Nekoč sem slišala en komentar, ki po mojem zelo lepo opiše animirani film: ni najbolj realen, je pa najbolj iskren, ker je tak, kot mi vidimo stvari.”

Animacija v določenih pogledih ponuja več možnosti kot igrani film, pravi režiserka, zato želi v svojih projektih izkoristiti medij in z njim nadgraditi zgodbo; posneti nekaj, kar v igranih filmih ni mogoče. V njenih delih nastopajo lutke z nazaj obrnjeno glavo (če si zaljubljen, namreč v nemščini rečeš, da ti je nekdo zavrtel glavo), zamegljena cesta, kot jo vidi od prezrelih hrušk pijani jazbec … Pa lutka pisatelja brez navdiha za pisanje, ki ima dolge, raztegljive, mehke prste v Bolesu …

Zgodbe izbira iz življenja okoli sebe – nagovorijo jo sanje, časopisni zapisi, literarna predloga, lastne izkušnje alkoholizma v družini … Teme, ki ji ležijo na duši in pri katerih moraš biti iskren do sebe.

“Zavedam se, da bom več kot dve leti – če štejem zraven še iskanje sredstev, potem vsaj tri leta – vztrajala pri eni temi. In če to ni tema, ki bi jo rada raziskala, predelala ali pa da mi je blizu, je to kar težko. Moram priznati, da je vedno kar težko sedeti na eni ideji toliko časa. Po moje je to najtežja stvar animacijskega filma.”

Ustvarjalni proces ji je še vedno v velik užitek

Od vsega ima najraje oblikovanje likovne podobe filma in mala naključja, ko pri eksperimentiranju s tehniko uspe nekaj izjemnega. Ali ko pri peki lazanje ugotovi, da je sliko pod debelo stekleno posodo mogoče uporabiti tudi pri izdelavi animiranega filma. Zato ni čudno, da pravi: “Vse, kar nastane samo iz računalnika, ni moja pot.” Ta hip pripravlja nov projekt, ki tematizira verbalno nasilje. In to (tako kot Nočna ptica) na posebni animacijski trik mizi, v temnem studiu brez dnevne svetlobe.

Tehniko, s katero bo uresničila svoj projekt, izbira gleda na vsebino filma in tega, kar jo tisti hip veseli. Začela je z lutkovno animacijo, njen moto, da je vsak film šola za naslednjega, jo je popeljal do tega, da je osvojila ustvarjanje z lutkami, ki lahko mižikajo in govorijo. Ker po Bolesu večjih izzivov pri lutkah ni ostalo, zdaj razvija in raziskuje tehniko multiplan.