Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.
»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …
Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše. V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes. “Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”
Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.
Že četrt stoletja je minilo od takrat, ko se je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pridružila skupinici zanesenjakov, ki so snovali projekt, kako bi umetnost povezali z dobroto. Tako je nastala sinjevrška kolonija Umetniki za Karitas, ki ji daje gospa Anamarija, kot je bilo že večkrat poudarjeno, »veliko umetniško moč in prepoznavnost«. V katalogih kolonije je tako doslej s pisano besedo predstavila že na stotine umetnikov, ki so na sinjevrškem druženju ustvarili ali na dnevu odprtih vrat darovali svoje umetnine, poleg tega pa je kot neutrudna govornica na množici prodajnih razstav po vsej Sloveniji in občasno tudi v tujini obiskovalcem analitično predstavila že nič koliko likovnih del in njihovih avtorjev. Na potepanje po miselnih horizontih njenega zasebnega in poklicnega življenja je Anamarijo Stibilj Šajn povabil Dušan Berne.
Ob bistrem potoku je mlin, pravi slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci; vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar sodi zraven. Številni mlini so namreč samo še medel spomin, le peščica jih še živi: predvsem po zaslugi lastnikov, ki vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Ti ljudje so neizmerno zagnani, saj jim uspeva skoraj nemogoče; pogumno premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo, se skupaj z družino posvetila obnovi družinskega mlina ter se odpravila na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Duška Kneževič Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka, njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Kneževič Hočevar, gostja oddaje Razkošje v glavi.
Neveljaven email naslov