Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda

Gotovo se ga še spomnite z oglasa za katero od Armanijevih kolekcij ali pa kakšno drugo modno znamko, saj je bil Alen Kobilica eden najuspešnejših slovenskih manekenov. Kot top model je prepotoval svet, a njegovo življenje se ni vrtelo le okoli mode, vedno je bil povezan tudi s športom. Treniral je nogomet, končal Fakulteto za šport, učil plavanje in smučanje. Danes ostaja povezan z obojim – tako z modo prek svoje modne agencije, kot s športom, saj tekmuje v paratriatlonu. Trenira tudi do 4 ure na dan, še vedno se ukvarja tudi z drugimi športi, na primer s smučanjem. Je vegan, okoljevarstvenik in podjetnik, ki 100-odstotno stoji za vizijo svojega podjetja z ekološkimi živili. In je človek, ki je 14 dni po operaciji tumorja v glavi izgubil vid. Kljub temu, da je njegov svet že 10 let brez barv, je še vedno nasmejan, dobrosrčen, poln idej in aktiven. Takšen, kot je bil prej:

“Ko še nisem vedel, kaj je z mano, sem se počutil popolnoma brez energije, brez volje, brez kakršnih koli idej, vse mi je bilo težko … Ko sem ugotovil, da imam benigni tumor, je bila zato to svojevrstna odrešitev. Ker sem vedel, kje tiči razlog za moje počutje. Ko je bil odstranjen, se je vse skupaj vrnilo. In to v trenutku, ko sem se zbudil po operaciji, sem bil jaz, stari jaz, s še več energije kot prej. In tudi potem, ko sem čez 14 dni izgubil vid, sem na to gledal, in še vedno tako gledam, kot na trenutno situacijo, iz katere je treba potegniti največ, kar se da.” 

Alen Kobilica situacije ne bi zamenjal. Ne bi bil ponovno tak kot pred operacijo, torej brezvoljen in brezdelen; raje je zavit v svojo sivino, a poln energije, idej in strasti do življenja. Priznava sicer, da pogreša barve, a najtežje se je bilo navaditi na to, da ni več samostojen. Ne more sam v naravo, ne more voziti avta, tudi v športu potrebuje partnerja. A to ni ovira. Zdaj še več časa kot prej posveča vrhunskemu športu, saj lovi paraolimpijske igre v Tokiu, v njegov svet pa so prišli novi poslovni (Organika+) in dobrodelni projekti (Center Vidim cilj) … Prav tako na prvem mestu ostaja narava:

“Moja hrana za dušo je narava. To je na prvem mestu. Ampak, ko rečem narava, mislim vse – od gozda, vonja, morja, hribov, ta čisti zrak, čista voda … Včasih na vrhu kakšnega hriba prav začutim, kako postajam eno z vsem, kar je okoli mene.”

Povezanost z naravo izvira še iz otroštva, ko je s svojim dedkom raziskoval morje, danes pa svoj doprinos k varovanju našega planeta, edinega, ki ga imamo, vidi v liniji ekoloških živil, ki jih proizvaja njegovo podjetje.

Alen Kobilica si ne postavlja meja, ne ostane brez besed pred Armanijem ali predsednikom države. Je iskren, neposreden, ne izgublja rad časa zaradi slabe volje in nerganja, ne mara pasivnega odnosa ljudi, ki se ne premaknejo iz svoje cone udobja v smislu: če mi nekaj ni usojeno, mi pač ni. Sam je, preden je uspel kot maneken, slišal kar nekaj ne-jev, na vrhuncu kariere sta ga ustavila tumor in slepota, tudi v športu ni šlo vedno vse po načrtih. A Alenu Kobilice ni nikoli zmanjkalo energije za delo, volje do življenja, ni mu zmanjkalo ne idej, ne optimizma, da bo nekoč spet videl … S tako strastjo do življenja se rodiš, je prepričan 48-letnik, ki sam zase pravi, da je realistični sanjač. Vsako situacijo vzame kot izziv in pri tem se ne boji neuspehov.

“Veselim se neuspehov, ker če so v življenju samo uspehi, postane rahlo dolgčas. Bistvo pa je v tem, da te neuspehi veliko več naučijo kot uspehi.”