Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Jame te preprosto navdušijo, ko prvič stopiš vanje," pravi Peter Gedei, eden najboljših jamski fotografov, ne samo pri nas ampak tudi v tujini.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, kjer živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta kot prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel vse bolj posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, ki se loteva tudi najbolj zahtevnih projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Med odkritimi jamami, ki bi dosegle tok reke Reke, se je pred dobrim letom dni skorajda znašla tudi jama z imenom Kraško zlato. Jama je precej blatna, le zadnja brezna so lepo sprana in okrašena z majhnimi zaplatami sige.
Že več kot 120 let se raziskovalci trudijo odkriti podzemni tok reke Reke. Odkrita je v maloštevilnih jamah, praviloma pa so vse globoke okoli 320 metrov. Na dnu raziskovalce čaka nagrada v obliki velikanskega vodnega rova, ki je v deževnem času zalit do stropa.
Ena zanimivejših jam v Sloveniji je vodna jama Markov spodmol, ki se nahaja blizu Postojne. Jama je kratka a izredno zanimiva zaradi ogromnih faset in barvnih kontrastov.
Pod Kredarico se nahaja vhod v eno izmed najvišje ležečih jam pri nas poimenovano po meterologu Ivačiču. V jami si lahko ogledamo čudovite plasti ledu.
Ena večjih ledenih jam v Sloveniji je prav gotovo Ledena jama na Stojni pri Kočevju. Na žalost se led pospešeno tali in se vhodna dvorana temu primerno izredno hitro spreminja.
Golokratna jama je značilna jama za področje okoli Sežane, bogato okrašena z najrazličnejšimi kapniki in velikimi prostori. Jama je bila dolgo časa znana le po velikem vhodnem breznu, kasneje pa so odkrili prehod v izredno lepe dele, ki so ohranjeni še danes.
Vranjo jamo občasno poplavljajo visoke vode Planinskega polja in takrat se vhodna dvorana spremeni v veliko jezero.
Turistična jama Dimnice nima velikega obiska, a bi si ga zaradi raznovrstnosti zagotovo zaslužila več. Najznamenitejša sta dva velika stebra v Vhodni dvorani in velika zavesa v Kapniškem rovu.
Križna jama velja za eno najlepših vodnih jam v Evropi in navdušuje s svojo čudovito barvo vode.
Na koncu Škocjanskih jam, kjer reka Reka izginja v sifonu, se nahaja majhna dvorana, ki je kljub stalnemu poplavljanju lepo zasigana.
Največja turistična jama Postojnska jama je najbolj znana po vožnji z vlakom. Običajna turistična pot pa seveda niso edini jamski rovi, kar precej jih je za turistični ogled zaprtih. Eden najlepših je Pisani rov.
Med kopanjem tunela za tržaško obvoznico so delavci naleteli na jamo, ki so jo kasneje jamarji raziskali prek dolžine poltretjega kilometra.
Slikovit vhod in vhodni rov jame Gotta Noe (Pečina v Rubijah) blizu slovensko italijanske meje pri kraju Križ.
Ena izmed lepših jam blizu slovensko italijanske meje je jama Gualtiero Savi v steni doline reke Glinščice.
Zadnje mednarodno srečanje jamskih fotografov se je odvijalo v jamah v okolici pogorja Guadalupe. Na sliki je rov Left Hand Tunnel v jami Carlsbad Caverns.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Jame te preprosto navdušijo, ko prvič stopiš vanje," pravi Peter Gedei, eden najboljših jamski fotografov, ne samo pri nas ampak tudi v tujini.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, kjer živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta kot prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel vse bolj posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, ki se loteva tudi najbolj zahtevnih projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Med odkritimi jamami, ki bi dosegle tok reke Reke, se je pred dobrim letom dni skorajda znašla tudi jama z imenom Kraško zlato. Jama je precej blatna, le zadnja brezna so lepo sprana in okrašena z majhnimi zaplatami sige.
Že več kot 120 let se raziskovalci trudijo odkriti podzemni tok reke Reke. Odkrita je v maloštevilnih jamah, praviloma pa so vse globoke okoli 320 metrov. Na dnu raziskovalce čaka nagrada v obliki velikanskega vodnega rova, ki je v deževnem času zalit do stropa.
Ena zanimivejših jam v Sloveniji je vodna jama Markov spodmol, ki se nahaja blizu Postojne. Jama je kratka a izredno zanimiva zaradi ogromnih faset in barvnih kontrastov.
Pod Kredarico se nahaja vhod v eno izmed najvišje ležečih jam pri nas poimenovano po meterologu Ivačiču. V jami si lahko ogledamo čudovite plasti ledu.
Ena večjih ledenih jam v Sloveniji je prav gotovo Ledena jama na Stojni pri Kočevju. Na žalost se led pospešeno tali in se vhodna dvorana temu primerno izredno hitro spreminja.
Golokratna jama je značilna jama za področje okoli Sežane, bogato okrašena z najrazličnejšimi kapniki in velikimi prostori. Jama je bila dolgo časa znana le po velikem vhodnem breznu, kasneje pa so odkrili prehod v izredno lepe dele, ki so ohranjeni še danes.
Vranjo jamo občasno poplavljajo visoke vode Planinskega polja in takrat se vhodna dvorana spremeni v veliko jezero.
Turistična jama Dimnice nima velikega obiska, a bi si ga zaradi raznovrstnosti zagotovo zaslužila več. Najznamenitejša sta dva velika stebra v Vhodni dvorani in velika zavesa v Kapniškem rovu.
Križna jama velja za eno najlepših vodnih jam v Evropi in navdušuje s svojo čudovito barvo vode.
Na koncu Škocjanskih jam, kjer reka Reka izginja v sifonu, se nahaja majhna dvorana, ki je kljub stalnemu poplavljanju lepo zasigana.
Največja turistična jama Postojnska jama je najbolj znana po vožnji z vlakom. Običajna turistična pot pa seveda niso edini jamski rovi, kar precej jih je za turistični ogled zaprtih. Eden najlepših je Pisani rov.
Med kopanjem tunela za tržaško obvoznico so delavci naleteli na jamo, ki so jo kasneje jamarji raziskali prek dolžine poltretjega kilometra.
Slikovit vhod in vhodni rov jame Gotta Noe (Pečina v Rubijah) blizu slovensko italijanske meje pri kraju Križ.
Ena izmed lepših jam blizu slovensko italijanske meje je jama Gualtiero Savi v steni doline reke Glinščice.
Zadnje mednarodno srečanje jamskih fotografov se je odvijalo v jamah v okolici pogorja Guadalupe. Na sliki je rov Left Hand Tunnel v jami Carlsbad Caverns.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ana Bordjan, po stroki biologinja in pedagoginja, je svoje poslanstvo prepoznala v raziskovanju skrivnostne govorice živali, iskanju, negovanju in plemenitenju prvinskega stika med konji in njihovimi občudovalci. Tudi v zasebnem zavodu Belmondo širi etiko dela s konji in z njihovo pomočjo, kot predana naravovarstvenica zaposlena na Zavodu za gozdove, uči spoštljivega odnosa do narave. Kot pedagoginja in mati sina, se zavzema tudi za otrokom razvojno bližnje načine učenja kot so denimo gozdni vrtci in šole, ki so v Evropi razširjena in priznana oblika vzgoje otrok, največ v Skandinaviji, kjer so na Švedskem gozdni vrtci prisotni že več kot 100 let. S konji kot terapevti sodeluje tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer delajo z otroki, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. V ljubljanskem ZOO-ju je zagnala in vodila program treninga živali z metodo pozitivne spodbude. Svoje obsežno znanje in veščine je nabirala po vsem svetu – v ZDA, Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer se je seznanila z metodo Tellington Touch, ki jo je izumila svetovno znana psihologinja živali Linda Tellington – Jones. Bordjanova je sodelovala in se učila tudi od drugih največjih mojstrov s področja komunikacije in treninga živali kot sta denimo Ken Ramirez, specializiran za morske sesalce ali pa Hans Jurgen Neuhauser, virtuoz komunikacije s konji. Njena živalska ljubezen je kobila – lipicanka Lili, ki jo uči tudi tega, kaj zares pomeni šepetati konjem. Več pa boste izvedeli v pogovoru s to čuječno in zanimivo sogovornico v tokratni oddaji. Njena avtorica je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Drago Bajt je literarni zgodovinar, prevajalec, esejist, publicist in literarni kritik, bil pa je tudi urednik in ugankar. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je najprej leta 1971 diplomiral iz primerjalne književnosti, čez tri leta pa je k temu dodal še diplomo iz rusistike. Potem je bil dobro desetletje zaposlen na Radiu Ljubljana v kulturno-literarnem uredništvu, se od tam preselil na mesto urednika knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, do leta 2004, ko je postal urednik založbe Nova revija, pa je urejal leksikografijo pri založbi Mladinska knjiga. Toda kljub vrsti odgovornih delovnih nalog v naštetih ustanovah, je bil ves čas tudi prevajalec iz ruščine, hrvaščine, srbščine in slovaščine, kot esejist pa je med drugim pisal o sodobni ruski književnosti od simbolizma do postmodernizma. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je lahko po upokojitvi, kot sam pravi, »še bolj posvetil pisanju refleksij o stanju slovenskega duha«, pri čemer objavlja predvsem svoja razmišljanja o aktualnem dogajanju na področju politike, družbe in kulture.
V oddaji Razkošje v glavi boste spoštovane poslušalke in poslušalci nekoliko bolj podrobno spoznali profesorja dr. Matijo Tomšiča, znamenitega revmatologa, predstojnika oddelka za revmatologijo KC in tudi zelo priljubljenega profesorja študentov ljubljanske medicinske fakultete.Kot otrok je s starši živel v več krajih v Sloveniji, saj je bil oče veterinar, kasneje pa se je družina ustalila v Ljubljani. Tu je končal gimnazijo in fakulteto ter se najprej zaposlil kot družinski zdravnik, kasneje pa v bolnišnici Petra Držaja, kjer bo počakal na upokojitev. Domala vse življenje se posveča bolnikom z revmo, veliko je raziskoval, objavljal strokovne članke in kot vodja oddelka uspel oblikovati harmonični tim, ki se z vsem znanjem in predanostjo spopada z vsemi posledicami, ki jih revmatska obolenja prinašajo. Je miren in odločen, predan družini in športnik,ki ga njegova kronična astma ne ovira, da ne bi vsak dan kolesaril v službo, sicer z ženo ljubita gorsko kolesarjenje.
Neveljaven email naslov