"Smeh je najlepše obarvan glas…"

V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tako tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot in se je toliko več plezalo po drevesih in »streljalo« z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod Marikino posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic.
»V mojih gimnazijskih letih se je potem pač ”vedelo”, da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znani defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je potem zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se je iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zaslišal prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha…