Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi
Sodobni harmonikar, klasični glasbenik, gledališki skladatelj, glasbeni performer, sicer pa tudi vrhunski plezalec, navdušen kolesar, nekoč vzdržljivostni tekač, še vedno tudi učitelj harmonike in ljubiteljski mehanik … Gost oddaje Razkošje v glavi je Marko Brdnik, ki s harmoniko išče nove glasbene izraze, navdušuje pa se tudi nad analognimi sintetizatorji. Danes igra svojo avtorsko glasbo, pri tem pa presega glasbene žanre in sodeluje z različnimi umetniki in glasbeniki. Včasih je bilo seveda drugače. Klasični glasbenik se v glasbeni šoli ne uči skladati, pač pa preigrava vedno težje skladbe, ki so jih napisali drugi. “Imel sem srečo”, pravi Marko Brdnik. Najprej sta mu po naklučju v roke prišli dve kaseti z glasbo Astorja Piazzolle.
“Kaj je to mojim možganom naredilo! Če tega ne bi slišal, ne bi nikoli postal poklicni glasbenik. Ker sem prvič slišal, da je na ta zvok lahko zaigrati nekaj, kar je seksi, kar je privlačno, kar ima neko patino.”
S kolegi na Visoki šoli za glasbo v Trossingenu je iz dolgočasja (niso imeli denarja, da bi med počitnicami odšli domov) sestavil zasedbo Zero Hour Quintett, ki je z igranjem tanga postala uspešen projekt. A Marko Brdnik se s tem ni zadovoljil, temveč sam sebi, priznava, zakompliciral življenje:
“Potem sem se enega jutra zbudil in si rekel, da tega se pa jaz več ne grem. Ker to ni moja muzika, to je kraja!”
In začelo se je ustvarjanje glasbe za plesne in gledališke predstave, na katerih temeljijo tudi njegovi novejši glasbeni projekti. V njih išče nove glasbene izraze, saj verjame, da je prav harmonika, ki jo izobraženi glasbeniki večkrat gledajo malo postrani, glasbilo, ki ima še veliko sivih con – je instrument, ki je v razvoju, zato lahko prvi nekaj novega narediš. Iskanje prvenstvenih smeri zanj sicer ni značilno le v glasbi. Nad njimi se je navduševal tudi pri plezanju.
S Tadejem Golobom in drugimi soplezalci je preplezal kar nekaj težkih prvenstvenih smeri, kot avtor, soavtor ali izvajalec glasbe pa se podpisuje pod več kot 40 gledaliških, plesnih in otroških predstav. Sodeloval je s Kataleno, Tjašo Fabjančič, duom Silence, pri zasedbah Miusow quartet, The Puzzled, veliko igra s kitaristom Urošem Rakovcem, najnovejša pa je zasedba Ojgen – brez vokala, brez harmonike, pač pa z analognim sintetizatorjem. Ustvarjanje glasbe sicer primerja z zlatokopi in … s kuhanjem:
“Jaz nisem nek kuhar. Rad pa kuham. Delanje glasbe pri meni pomeni to, da skuhaš točno takšno “pašto”, kot ti tisti trenutek paše. Enako delam glasbo. Nekaj naredim in si rečem: ja, tole je bilo pa dobro. Potem mi je zelo zabavno recepturo komada še izboljševati.”
Glasba v oddaji (z dovoljenjem sogovornika): Andaluse, Znotraj ničesar (Marko Brdnik in Uroš Rakovec), Stella (Ojgen), Vrtnice so za Bogate iz albuma Mahlzeit (BETON LTD. in Marko Brdnik).
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi
Sodobni harmonikar, klasični glasbenik, gledališki skladatelj, glasbeni performer, sicer pa tudi vrhunski plezalec, navdušen kolesar, nekoč vzdržljivostni tekač, še vedno tudi učitelj harmonike in ljubiteljski mehanik … Gost oddaje Razkošje v glavi je Marko Brdnik, ki s harmoniko išče nove glasbene izraze, navdušuje pa se tudi nad analognimi sintetizatorji. Danes igra svojo avtorsko glasbo, pri tem pa presega glasbene žanre in sodeluje z različnimi umetniki in glasbeniki. Včasih je bilo seveda drugače. Klasični glasbenik se v glasbeni šoli ne uči skladati, pač pa preigrava vedno težje skladbe, ki so jih napisali drugi. “Imel sem srečo”, pravi Marko Brdnik. Najprej sta mu po naklučju v roke prišli dve kaseti z glasbo Astorja Piazzolle.
“Kaj je to mojim možganom naredilo! Če tega ne bi slišal, ne bi nikoli postal poklicni glasbenik. Ker sem prvič slišal, da je na ta zvok lahko zaigrati nekaj, kar je seksi, kar je privlačno, kar ima neko patino.”
S kolegi na Visoki šoli za glasbo v Trossingenu je iz dolgočasja (niso imeli denarja, da bi med počitnicami odšli domov) sestavil zasedbo Zero Hour Quintett, ki je z igranjem tanga postala uspešen projekt. A Marko Brdnik se s tem ni zadovoljil, temveč sam sebi, priznava, zakompliciral življenje:
“Potem sem se enega jutra zbudil in si rekel, da tega se pa jaz več ne grem. Ker to ni moja muzika, to je kraja!”
In začelo se je ustvarjanje glasbe za plesne in gledališke predstave, na katerih temeljijo tudi njegovi novejši glasbeni projekti. V njih išče nove glasbene izraze, saj verjame, da je prav harmonika, ki jo izobraženi glasbeniki večkrat gledajo malo postrani, glasbilo, ki ima še veliko sivih con – je instrument, ki je v razvoju, zato lahko prvi nekaj novega narediš. Iskanje prvenstvenih smeri zanj sicer ni značilno le v glasbi. Nad njimi se je navduševal tudi pri plezanju.
S Tadejem Golobom in drugimi soplezalci je preplezal kar nekaj težkih prvenstvenih smeri, kot avtor, soavtor ali izvajalec glasbe pa se podpisuje pod več kot 40 gledaliških, plesnih in otroških predstav. Sodeloval je s Kataleno, Tjašo Fabjančič, duom Silence, pri zasedbah Miusow quartet, The Puzzled, veliko igra s kitaristom Urošem Rakovcem, najnovejša pa je zasedba Ojgen – brez vokala, brez harmonike, pač pa z analognim sintetizatorjem. Ustvarjanje glasbe sicer primerja z zlatokopi in … s kuhanjem:
“Jaz nisem nek kuhar. Rad pa kuham. Delanje glasbe pri meni pomeni to, da skuhaš točno takšno “pašto”, kot ti tisti trenutek paše. Enako delam glasbo. Nekaj naredim in si rečem: ja, tole je bilo pa dobro. Potem mi je zelo zabavno recepturo komada še izboljševati.”
Glasba v oddaji (z dovoljenjem sogovornika): Andaluse, Znotraj ničesar (Marko Brdnik in Uroš Rakovec), Stella (Ojgen), Vrtnice so za Bogate iz albuma Mahlzeit (BETON LTD. in Marko Brdnik).
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov