Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iskanje korenin prednikov je veselje nad novo odkritimi, še tako drobnimi podatki
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog.
Matej Hohkraut je rodoslovec v pravem pomenu besede, njegova energija za raziskovanje zgodovine prednikov te navduši. Tako kot te razveseli tudi to, kar ima zapisano na svoji spletni strani. To je tista znana misel iz filma Forrest Gump, ki jo nekoliko parafrazirano lahko zapišemo, da je življenja kakor bombonjera, ko odpreš pokrov, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Iskanje korenin prednikov je zanj prav to, veselje nad novo odkritimi, še tako drobnimi podatki, in tega je deležen tako rekoč vsak dan. Prvo iskrico zanimanja za zgodovino prednikov pa je Mateju Hohkrautu zanetila njegova babica.
Matej Hohkraut je med drugim zapisal, da je njegov cilj zbrati podatke o vseh nosilcih svojega priimka. Kot pravi, je ta cilj dosegel.
V letu 2009 je Matej uspel zbrati preko 100 članov rodbine Slanškov, s katerimi je počastil izdajo prve družinske kronike, na opusteli domačiji v osrčju Zasavja.
Matej Hohkraut je zelo povezan z glasbo svoje celotno življenje. Najstniško konzumiranje MTVja je preraslo v ustanovitev lokalne punk-rock zasedbe Little Pig in kasneje v igranje pri rock zasedbi Sarra, ki je na prelomu tisočletja veljala za eno najobetavnejših zasedb na Štajerskem. Deloval je tudi na področju alternative in subkulture v klubu ustvarjalcev v Radečah, ki je med drugim prirejal koncerte v idiličnem okolju opustelega kamnoloma in izdajal časopis Flosar.
Matej Hohkraut je človek izzivov. Zdaj je vpet v nov izziv, kot Štajerec živi v Vipavski dolini.
Za ohranitev priimka Hohkraut tudi na Primorskem bosta v prihodnosti verjetno poskrbela sinova Niko in Jakob.
Posnetek Mihe Slanška nastal pred rojstvom Mateja Hohkrauta, po več kot 40tih letih so ta posnetek povnovno našli, in Matej ga je opremil tudi s sliko in ga objavil na spletu.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Iskanje korenin prednikov je veselje nad novo odkritimi, še tako drobnimi podatki
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog.
Matej Hohkraut je rodoslovec v pravem pomenu besede, njegova energija za raziskovanje zgodovine prednikov te navduši. Tako kot te razveseli tudi to, kar ima zapisano na svoji spletni strani. To je tista znana misel iz filma Forrest Gump, ki jo nekoliko parafrazirano lahko zapišemo, da je življenja kakor bombonjera, ko odpreš pokrov, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Iskanje korenin prednikov je zanj prav to, veselje nad novo odkritimi, še tako drobnimi podatki, in tega je deležen tako rekoč vsak dan. Prvo iskrico zanimanja za zgodovino prednikov pa je Mateju Hohkrautu zanetila njegova babica.
Matej Hohkraut je med drugim zapisal, da je njegov cilj zbrati podatke o vseh nosilcih svojega priimka. Kot pravi, je ta cilj dosegel.
V letu 2009 je Matej uspel zbrati preko 100 članov rodbine Slanškov, s katerimi je počastil izdajo prve družinske kronike, na opusteli domačiji v osrčju Zasavja.
Matej Hohkraut je zelo povezan z glasbo svoje celotno življenje. Najstniško konzumiranje MTVja je preraslo v ustanovitev lokalne punk-rock zasedbe Little Pig in kasneje v igranje pri rock zasedbi Sarra, ki je na prelomu tisočletja veljala za eno najobetavnejših zasedb na Štajerskem. Deloval je tudi na področju alternative in subkulture v klubu ustvarjalcev v Radečah, ki je med drugim prirejal koncerte v idiličnem okolju opustelega kamnoloma in izdajal časopis Flosar.
Matej Hohkraut je človek izzivov. Zdaj je vpet v nov izziv, kot Štajerec živi v Vipavski dolini.
Za ohranitev priimka Hohkraut tudi na Primorskem bosta v prihodnosti verjetno poskrbela sinova Niko in Jakob.
Posnetek Mihe Slanška nastal pred rojstvom Mateja Hohkrauta, po več kot 40tih letih so ta posnetek povnovno našli, in Matej ga je opremil tudi s sliko in ga objavil na spletu.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili mag. Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Mag. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Fotografinja Manca Juvan (1981) se je šolala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer zdaj po več kot desetletju fotoreporterskega svobodnjaštva, tudi poučuje. V svetu fotografije je prisotna od leta 2000, v tem času pa je sodelovala s številnimi uglednimi svetovnimi mediji (The Times, The Guardian, National Geographic, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Chicago Tribune, etc). Doma je nase zelo izrazito opozorila leta 2006 s prvo zmago na nekdanjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta v kategoriji fotoreportaže, kar je nato ponovila še v naslednjih dveh letih. Leta 2010 je dosegla enega vrhuncev svojega dotedanjega dela, ko je izšla njena monografija Afganistan: neobičajna življenja, ki jo je spremljala razstava v Moderni galeriji. Monografija je leta 2012 izšla tudi v angleškem jeziku.
Se spomnite temnolase Jelke z dežnikom, ki je lahko balon? To je resnična deklica, ki je svojo ljubezen do narave najprej kronala z diplomo iz biologinje, zdaj pa že več kot petdeset let ustvarja in piše poljudnoznanstvene prispevke za otroke in mlade. Jelka Pogačnik, ki za svojo dušo tudi slika, se je rodila pisateljici Eli Peroci in tudi svojo življenjsko pot barvala z različnimi odtenki. Med drugim je sodelovala pri snovanju novih pristopov pri učbeniških gradivih, več desetletij je kot urednica urejala večkrat nagrajene učbenike in gradiva, še danes pa lahko njene prispevke berete v kakovostnih otroških izdajah. Je ženska drzne misli, odprtega srca in poguma, ki jo je še pred kratkim popeljal tudi v Indijo, kjer je nekaj nepozabnih dni bila prostovoljka. O odraščanju v družini velike ustvarjalke, o darovih in izgubah življenja, o ljubezni do vsega živega in o tem, kako se je uredniško delo spremenilo v dobi hitenja, se bomo z Jelko Pogačnik pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 18. marca ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija. Pred mikrofon je gostjo povabila Carmen L. Oven.
Ko zapeljivo slepeči ter v skritem zakulisju praviloma tudi skrbno zrežirani blišč tako imenovanih "medijskih žarometov" zamenja množica tistih "pravih", vročih žarometov nad gledališkimi odri in prizorišči snemanj raznih filmov, nadaljevank in televizijskih oddaj, je igralski poklic vse prej kot lahko delo. Lara Jankovič se mora tako prav v teh dneh skobacati iz tople postelje še preden na dvorišču zakikirika prvi petelin, da bi se lahko pred kamerami že ob petih zjutraj prelevila v nasmejano, zgovorno in spogledljivo ljubiteljico noči iz televizijske nanizanke. In za nameček je zdaj tik pred vrati tudi njen koncert z naslovom "Kako diši svoboda, kakšne barve je mir", s katerim želi, kot sama poudarja, "ljudem prenesti sporočilo o nesmislu vojn in sovraštva, o miru, svobodi, sožitju, ljubezni in strpnosti." Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z lesenimi pregradami zamejenih osem prostorov je postopoma dobilo domovinsko pravico v garaži Barbovih, saj se je v družini rodilo kar osem otrok in je bilo treba v garažo spraviti prav toliko parov smuči in koles različnih velikosti. Poleg tega so prav vsi otroci začeli obiskovati glasbeno šolo, kar je pomenilo, da je bilo treba pod isto streho najti dovolj prostora tudi za manjši orkester inštrumentov. Kajti profesor dr. Matjaž Barbo, predstojnik Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je zanimanje za glasbo očitno vcepil vsem svojim potomcem ter nekaterim med njimi že tudi začrtal z glasbo povezano poklicno pot. Sicer pa se profesor dr. Barbo raziskovalno ukvarja z glasbo od 18. stoletja do danes, še posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je tudi publicist, zborovodja, organist in še bi lahko naštevali. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki z Bačo stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih ne bi povsem predano sodelovala družina Zgaga. To sta začela najprej oče Cveto in mama Olga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številčne družine v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, pa tudi muzikanti in oštirji. In čeprav izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delo je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Poklic strojevodje pa je v njem še izostril čut po doslednosti in natančnosti. Tako sta se splet čuta do ohranjanja etnoloških vrednot, raziskovalna žilica in rokodelska spretnost oplemenitena z železniško natančnostjo sprevrgla v posebno na Slovenskem redko dejavnost. To je pomanjšava kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in pripomočkov s tem v zvezi. Njegovo delo ni samodokazovanje ali lesna galanterija ampak ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. Je v veliko didaktično in muzejsko pomoč. Prikazuje natančen videz, izdelavo samo in delovanje naprav z zgodovinskim in tehničnim opisom. Čeprav v miniaturni izvedbi so izdelki popolna kopija originalov. Janko Samsa bo gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Neveljaven email naslov