"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!"

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.

Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Spoznavanje, dozorevanje in...

V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:

"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.

Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.

Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.

Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.

V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.

Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu: https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia

V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.

Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.

Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.

Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Sebek ob obisku Justice & Police Museum v Sydneyju leta 2016.

Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.

Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.

Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.

Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.

Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.

Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.

Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.

Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.

V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.

Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.

V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.

.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.

.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.

Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.

Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."

(Več slikovnega gradiva v albumih:

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&type=3)