Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
Z lesenimi pregradami zamejenih osem prostorov je postopoma dobilo domovinsko pravico v garaži Barbovih, saj se je v družini rodilo kar osem otrok in je bilo treba v garažo spraviti prav toliko parov smuči in koles različnih velikosti. Poleg tega so prav vsi otroci začeli obiskovati glasbeno šolo, kar je pomenilo, da je bilo treba pod isto streho najti dovolj prostora tudi za manjši orkester inštrumentov. Kajti profesor dr. Matjaž Barbo, predstojnik Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je zanimanje za glasbo očitno vcepil vsem svojim potomcem ter nekaterim med njimi že tudi začrtal z glasbo povezano poklicno pot. Sicer pa se profesor dr. Barbo raziskovalno ukvarja z glasbo od 18. stoletja do danes, še posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je tudi publicist, zborovodja, organist in še bi lahko naštevali. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki z Bačo stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih ne bi povsem predano sodelovala družina Zgaga. To sta začela najprej oče Cveto in mama Olga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številčne družine v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, pa tudi muzikanti in oštirji. In čeprav izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delo je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Poklic strojevodje pa je v njem še izostril čut po doslednosti in natančnosti. Tako sta se splet čuta do ohranjanja etnoloških vrednot, raziskovalna žilica in rokodelska spretnost oplemenitena z železniško natančnostjo sprevrgla v posebno na Slovenskem redko dejavnost. To je pomanjšava kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in pripomočkov s tem v zvezi. Njegovo delo ni samodokazovanje ali lesna galanterija ampak ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. Je v veliko didaktično in muzejsko pomoč. Prikazuje natančen videz, izdelavo samo in delovanje naprav z zgodovinskim in tehničnim opisom. Čeprav v miniaturni izvedbi so izdelki popolna kopija originalov. Janko Samsa bo gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov