Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.
V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.
Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.
Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.
Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.
K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.
Luka Bogovčič je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.
K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.
K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in možgane. Glede fidžijske kave še to; to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.
Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.
K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.
Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.
Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.
Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.
»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.
Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov