Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miloš Toni

30.10.2021


Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike

Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.

Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Od podjetnika do ...

Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.

Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.

Kolesarjenje

Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:

"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."

In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.

Fotoaparat

Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.

Miloš Toni piše:

"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."

"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."

"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."

 

Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:

"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."

Stareslike

V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.

Miloš Toni je zapisal:

"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."

Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.

Miloš Toni:

"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "

Predavanja in tečaji

Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.

Miloš Toni:

"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."

 

Trenutki zase

Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:

"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.

"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."

"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."

"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."

"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."

"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."

"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."

"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."

Projekti

Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.

Za konec

Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:

"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."


Razkošje v glavi

899 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Miloš Toni

30.10.2021


Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike

Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.

Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Od podjetnika do ...

Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.

Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.

Kolesarjenje

Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:

"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."

In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.

Fotoaparat

Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.

Miloš Toni piše:

"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."

"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."

"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."

 

Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:

"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."

Stareslike

V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.

Miloš Toni je zapisal:

"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."

Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.

Miloš Toni:

"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "

Predavanja in tečaji

Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.

Miloš Toni:

"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."

 

Trenutki zase

Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:

"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.

"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."

"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."

"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."

"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."

"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."

"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."

"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."

Projekti

Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.

Za konec

Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:

"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."


13.07.2024

Igor Krivokapič

Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.


06.07.2024

Katarina Stegnar

Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.


29.06.2024

Milan Jevnikar

Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.


22.06.2024

Franco Juri

Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.


15.06.2024

Milan Predovič

Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


08.06.2024

Manka Kremenšek Križman

Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.


01.06.2024

Nataša Konc Lorenzutti: "Bralci so ogrožena vrsta"

Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.


25.05.2024

Igor Miljavec

Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.


18.05.2024

Tea Hvala

»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).


11.05.2024

Jure Krajšek

Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


04.05.2024

Mitja Saje

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti


27.04.2024

Albin Pibernik: spomini na Igmanski marš

Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.


19.04.2024

Helena Koder

Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.


13.04.2024

Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN

»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.


06.04.2024

Mitja Prelovšek

Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


30.03.2024

Zoran Vidrih

"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


23.03.2024

Andrej Šifrer

Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.


09.03.2024

Dr. Blanka Ravnjak

»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.


02.03.2024

Irene Mislej

Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.


24.02.2024

Ivo Čarman

V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.


Stran 1 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov