Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike
Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.
Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.
Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.
Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:
"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."
In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.
Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.
Miloš Toni piše:
"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."
"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."
"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."
Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:
"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."
V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.
Miloš Toni je zapisal:
"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."
Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.
Miloš Toni:
"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "
Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.
Miloš Toni:
"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."
Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:
"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.
"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."
"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."
"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."
"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."
"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."
"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."
"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."
Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.
Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:
"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike
Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.
Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.
Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.
Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:
"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."
In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.
Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.
Miloš Toni piše:
"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."
"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."
"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."
Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:
"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."
V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.
Miloš Toni je zapisal:
"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."
Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.
Miloš Toni:
"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "
Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.
Miloš Toni:
"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."
Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:
"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.
"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."
"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."
"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."
"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."
"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."
"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."
"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."
Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.
Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:
"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."
Ko jo poslušaš, si misliš, da govori zrela ženska, ko jo pogledaš vidiš mlado dekle, ki ima kaj povedati. Ana Drevenšek, nekdanja plesalka flamenka je ustanoviteljica slovenskega Rdečega šotora - prostora, kjer se družijo ženske skozi pogovor in neprisiljen način spoznavanja sebe in sveta, v katerem je danes ženska v popolnoma drugačnem položaju kot stoletja nazaj, ko so začeli vznikati rdeči šotori. Ana Drevenšek v svojem raziskovanju sega daleč nazaj ? v starodavno znanje ženske o ženski, ženske v odnosu do moških in sveta okoli njiju. Je tudi obporodna spremljevalka ali doula in kot pravi, sta vsako rojstvo otroka in pot do tja zanjo čudež, ki jo uči ponižnosti in ji daje nepojmljiva spoznanja o ženski naravi in moči. Mladostna radovednost jo je zapeljalo v študij kitajščine in znanja, ki ga širi vzhodna kultura. O večplastnosti njene poti, razmišljanj in znanja se bo v oddaji Razkošje v glavi z gostjo pogovarjala Carmen L. Oven.
Oddaja Razkošje v glavi se bo lotila za radijski medij eno najbolj delikatnih tem. Govoriti o fotografiji skozi eter se zdi popolnoma neprimerno, vendar ne, če je sogovornik Branimir Ritonja. Nenavadna življenjska zgodba, razmišljanja o fotografiji in razvejana civilno družbena dejavnost tega mojstra fotografije obljubljajo zanimivo in radoživo radijsko popotovanje. Na njem ga bo spremljal Marko Radmilovič.
Vse se začne v glavi, pravi Primos Rappl, arhitekt, bioenergetik in nekdanji aktivni športnik. Njega so misli v še mladi glavi najprej popeljale v aktivne športne vode podvodnega hokeja, hitrostnega plavanja in mini vaterpola. Vodile so ga do študija arhitekture, ki ga je dokončal in kar nekaj let uspešno vodil arhitekturne projekte. A misel, ki ga je že kot dečka napeljevala na to, da dogajanje okoli sebe občuti in vidi nekoliko drugače kot večina ljudi, ni utihnila. Polno je zaživela nekaj let nazaj, ko je pri priznanem slovenskem mojstru bioenergije postal certificirani bioenergetik, njegova življenjska pot pa se je v marsičem povsem spremenila. Tudi bolezen nastane v glavi, četudi se tega najpogosteje ne zavedamo, pravi. O tem, da je prav tu moč najti vzporednice med arhitekturo in bioenergijo, da je bioenergetski vpogled v telo nekaj povsem naravnega in znanstveno dokazanega in o tem, ali je življenje bioenergetika v čem posebno, nam bo Primos Rappl pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Carmen L. Oven.
Franci Savenc je letos dopolnil častitljivih 80 let. Nekdanji profesor na srednji kemijski šoli je svoje poslanstvo našel v informiranju ljudi. Najprej svojih učence, nato tudi širše javnosti. Vedno je iskal nove metode obveščanja in tako brez težav prepoznal vse prednosti svetovnega spleta, ki ga še danes spretno uporablja skoraj 10 ur na dan. Vse zato, da bi ohranil čim več slovenske alpinistične in gorniške dediščine, ki ji je zapisan že vse življenje: najprej kot alpinist, zdaj pa kot kronist. Starejši poslušalci se ga gotovo spominjajo kot pisca alpinističnih novic v časopisu Delo in pozneje v Planinskem vestniku, naši najstarejši tiskani reviji. Danes le redko kateri ljubitelj gora ne pozna portala 'Gore-ljudje', katerega urednik Franci Savenc bo gost oddaje Razkošje v glavi. Obiskal ga je Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Debata je bila zame odkritje in ena najpomembnejših zadev, ki se mi je zgodila v življenju," razlaga profesorica primerjalnega jezikoslovja in književnosti Bojana Skrt, ki je tudi direktorica Za in proti, zavoda za kulturo dialoga. Izoblikovala je mrežo debatnih klubov po Sloveniji in ustanovila mednarodno študentsko in srednješolsko akademijo. Tri mednarodne konference o argumentaciji, retoriki in debati je tako organizirala v Sloveniji, eno pa tudi v Katarju. Že 15 let je mentorica slovenske srednješolske ekipe, ki se uspešno udeležuje svetovnih debatnih prvenstev. Pod njenim vodstvom je slovenska ekipa trikrat osvojila naslov svetovnih prvakov v kategoriji angleščina kot tuji jezik. Več let je bila podpredsednica IDEA - International Debate Education Association in članica izvršnega odbora Worlds Schools Debating Championships. O njenem delu in o kulturi dialoga v Sloveniji se bo z Bojano Skrt v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Je novinarka, je pojoča pesnica, je radikalna opazovalka sodobnega sveta. Njene novinarske zgodbe beremo v eni najbolj branih slovenskih ženskih prilog, njene avtorske zgodbe v glasbi lahko poslušamo na povsem sveži zgoščenki z naslovom Ljuba. Nika Vistoropski je sporočevalka zgodb, ki jih piše življenje. Mnoge od njih niso lepe, a jih je vseeno ali celo prav zato treba zapisati, povedati. Večino časa potuje navznoter, zelo pogosto tudi navzven. Nazadnje je bila Gruzija tista, o kateri še vedno govori. Kdaj je zgodba dokončana, kdo je Ljuba na njeni glasbeni poti in kaj jo kot novinarko in kot žensko v življenju najbolj vznemirja in pomirja, bo Nika Vistoropski med drugim povedala v oddaji Razkošje v glavi. Z gostjo se bo pogovarjala Carmen L. Oven.
Bil je predsednik slovenske vlade, ki je izpeljala slovensko osamosvojitev, dvakratni zunanji minister, zdaj je že tretji mandat poslanec Evropskega parlamenta. Vendar Lojze Peterle ni samo politik. Njegovo veselje do dela je mogoče simbolno povezati s čebelarjenjem, s katerim se ukvarja že skoraj 40 let. Še starejša je ljubezen do letenja, ki simbolizira željo po svobodi. Težke čase in nevihtne oblake pa prežene tako, da iz žepa potegne orglice in zaigra kaj veselega. V Evropskem parlamentu je Lojze Peterle prepoznan kot eden ključnih nosilcev pobud s področja zdravja, zdrave hrane in varstva okolja. V domači mikrokozmos pa pošilja sporočilo, da "Evrope ne zanima, kdo pri nas koga ne mara, ampak kdo bo reforme izvedel." Razmišljanja Lojzeta Peterleta v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
"Že od nekdaj me je zanimalo vse, kar je eksotično, ezoterično ali pa vsaj nenavadno," pravi Lili Sorum. "Tako sta me po eni strani pritegovala ples in učenje tujih jezikov, po drugi strani pa sem zelo rada prebirala članke in knjige o zgodovini starega Egipta in o starodavnih ljudstvih na območju Srednje in Južne Amerike. Potem pa mi je nekega dne leta 2003 povsem po naključju prišla v roke več kot 800 strani debela knjiga o numerologiji, ki je spremenila moj pogled na svet in pozneje tudi moje življenje. In pri tem se mi zdi zanimivo tudi to, da matematika v šoli še zdaleč ni bila moj najljubši predmet," sklene misel LiLi SoRuM, kot se zdaj podpisuje ?
Profesor dr. Stane Pejovnik je večino svoje poklicne poti posvetil raziskovanju. Šestnajst let je bil direktor Kemijskega inštituta, bil je državni sekretar za visoko šolstvo v Drnovškovi vladi, dekan fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter rektor Univerze v Ljubljani. Zdaj je državni svetnik za visoko šolstvo in predsednik Inženirske akademije Slovenije. Kot znanstvenik se je ukvarjal z raziskavami materialov. Na začetku njegove poklicne kariere poti so bili v ospredju zanimanja moderni keramični materiali v elektrotehniki, zdaj pa so to materiali za moderne litijeve baterije. Objavil je več kot sto člankov v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah. Je član večih tujih akademij, prejel pa je tudi častni doktorat Clarkson Univerze iz ZDA. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav Marko Roblek sam o sebi pravi, da je bil v mladosti precej neroden fant, zdaj redno teče in že več kot dvajset let tudi zmaguje na velikih tekaških tekmovanjih. Poleg tega zadnjih osem let teče bos. Popolnoma bos. Je prvi slovenski bosonogi maratonec, prav zaradi njegovega vzora, pa še zdaleč ni več edini. Ker ima v življenju rad "hece" in ker mu dobre šale dajejo krila, vsako leto zbere ekipo in si izmisli izviren kostum, v katerem potem pretečejo maraton in s tem na velikih tekaških tekmah poskrbijo za razvedrilo - tako tistih, ki tečejo, kot tudi tistih, ki dogajanje spremljajo ob progi ali na kolesih. Že kmalu potem, ko je sezul tekaške čevlje, je zaradi življenjskih okoliščin popolnoma spremenil svojo prehrano - sam pravi, da zdaj končno spet jé pravo hrano, ta pa v marsičem temelji na tisti, ki so jo jedli naši predniki. Oče treh otrok v vsakdanjem življenju teži k minimalizmu oziroma načinu življenja, pri katerem je načelo "več je manj" edino resno pravilo. Zakaj teče bos, kaj pomeni mačehovski odnos do naših stopal, kaj je "prava hrana" in kaj zanj pomeni živeti preprosto, pa zato toliko bolj polno, nam bo Marko Roblek pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Upokojeni generalmajor Ladislav Lipič, ki je bil več kot pet let načelnik Generalštaba Slovenske vojske, zdaj pa že približno tri leta vodi Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, je del svojega otroštva preživel v Kotu pri Hotizi, kjer nekdaj kratkohlačnikom še ni bilo treba razmišljati, če noge namakajo v slovenski ali hrvaški tok reke. Študiral je v Ljubljani, kjer je bil med prvimi diplomanti katedre za obramboslovje sedanje fakultete za družbene vede, po končani šoli za pehotne rezervne časnike in tudi uspešno opravljenih tečajih za poveljnika voda, čete in bataljona, pa se je leta 1977 zaposlil na Občinskem štabu Teritorialne obrambe Murska Sobota kot pomočnik za organizacijsko - mobilizacijske zadeve. Sredi maja leta 1990, ko se je mnogo poveljnikov Teritorialne obrambe in občinskih funkcionarjev uprlo ukazu, da mora Teritorialna obramba predati orožje Jugoslovanski ljudski armadi in je zaživel tudi projekt Manevrske strukture narodne zaščite, je bil Lipič eden od organizatorjev narodne zaščite v Pomurju, že jeseni tega leta pa je potem prevzel dolžnost pomočnika poveljnika za zaledje v Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske pokrajine. Leta 1991 je bil tako v tej vlogi tudi aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, ki zdaj s ponosom pravi: "Ko smo se leta 1991 v Pomurju pripravljali na osamosvojitev, smo veljali za zelo pridne ljudi, ki radi delajo in ubogajo. Mirno lahko rečem, da smo takrat naloge, ko se je bojevalo za neodvisno državo, opravljali zelo dobro." Toda v časopisnih polemikah smo lahko pred kratkim spet prebrali že večkrat ponovljen stavek: "Vsak vojni veteran je lahko tudi domoljub, ne more pa biti vsak domoljub tudi vojni veteran ?"
Najprej sem ga videl, nato slišal in nazadnje razumel. Da bi ga spoznal, sem moral stopiti bližje k njemu. Duško Badovinac nikakor ni človek, ki bi ga lahko prečital na prvi pogled. Že polno ime Duško Mamut Zupanjič Badovinac pove, da je večplasten in vsako plast sogovorniku le počasi odstira. Najprej sem slišal, da je po poklicu kriminalist, a po zunanjem videzu bi dejal, da dela pod krinko. Potem sem spoznal, da je zaprisežen ljubitelj kuhanega masla, gheeja, ki mu zdaj posveča tudi vso delovno pozornost, saj vidi v njem čisto energijo v vseh pomenih te besede. In naposled je Duško glasbenik, ki zna izvabiti zvok iz planetarnega gonga, raznih piščali, školjk ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Če vse dni praznuje kapital - ta ima praznik vsak dan - pa naj vsaj 1. in 2. maja praznuje delo! Gre za velik in pomemben praznik," poudarja magister Dušan Semolič, ki že 24 leti vodi Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Je karizmatičen voditelj, borec za delavske pravice, pa tudi športnik. Petra Medved ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi, v kateri bo tekla beseda o njegovem delu, življenjski filozofiji, sindikalni avtoriteti, vrednotah, ki prevladujejo v današnji družbi in o tem, kaj vse dandanes zaznamuje slovenskega delavca.
Ria Bačer je zelo posebna gospa. Rojena je bila med obema vojnama in je doživela pet držav v enem mestu - Novem mestu. O tem je pred kratkim izdala knjigo, v kateri beremo tudi, kako je kot dekletce, ki je bralo že pri petih letih, na bregovih Krke "požirala" knjige vseh vrst. Kot mlado dekle je potem v dolenjski prestolnici spremljala osvoboditev ob koncu druge svetovne vojne, ki se je še danes živo spominja. Izjemen čut za opisovanje in pisanje zgodb jo je pripeljal na novinarsko pot. Desetletja je pisala in raziskovala za Dolenjski list, ob tem pa ostajala zvesta občutku za prepoznavanje in opozarjanje na krivice tako imenovanega malega človeka. Njena "velika ljubezen" pa je med drugim ženska moda, ki ji je v življenje prinesla tudi kakšno opazko več. Z gostjo, ki zdaj piše že svojo tretjo knjigo, se bo v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Carmen L. Oven.
"Vesolje nima roba, kjer bi lahko sedeli in gledali naokrog. Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete biti nikoli ''zunaj'' ali pa ''na robu''. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu. In če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega. Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj." To je samo nekaj utrinkov iz razmišljanj profesorja doktorja Tomaža Zwittra, ki kažejo na to, kako si ta ugledni strokovnjak in pedagog za področja astronomije, astrofizike in kozmologije, sicer sin prav tako cenjenega zgodovinarja in akademika Frana Zwittra, ves čas prizadeva, da bi tudi najbolj zapletene znanstvene teorije in izračune prelil v čim bolj preproste in vsem razumljive besede. Pa ne samo takrat, ko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani predava svojim študentom, ampak tudi takrat, ko recimo v Hiši eksperimentov klepeta z najmlajšimi radovedneži ?
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. "Mati fabrika", kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
V oddaji Razkošje v glavi bomo gostili dr. Spomenko Hribar - filozofinjo, sociologinjo, poslanko tako imenovane osamosvojitvene skupščine, publicistko in dolgoletno kritičarko tako prejšnjega sistema kot politikov samostojne Slovenije. Čeprav se lahko pohvali z naslovom državljanka Evrope, ki ga prejmejo le posamezniki, ki se zavzemajo za demokracijo, človekove pravice in za tesnejše ter pravičnejše sodelovanje med narodi EU, je zelo kritična tudi do te skupnosti. Njena stalnica pa je prizadevanje za spravo. O tem je razmišljala že v osemdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in bila deležna hudih kritik in posledic. In tudi v sedanji državi ni dosti drugače. Na napake opozarja tako levi kot desni politični blok, zato med politiki nima veliko prijateljev, ampak toliko več sovražnikov. A to simpatične in na videz krhke gospe ne moti. Še manj pa ji, kot sama poudarja, jemlje ustvarjalne energije - čeprav rezultatov praktično ni. Z dr. Spomenko Hribar se bo pogovarjal Marjan Rogelj.
Neveljaven email naslov