Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Neveljaven email naslov