Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"
"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."
Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.
"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.
Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.
Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"
"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."
Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.
"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.
Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.
Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Neveljaven email naslov