Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.
Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.
Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.
Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.
V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.
Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.
Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.
Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.
V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»V svojem sorodstvu imam najmanj dvajset tisoč evidentiranih ljudi,« pravi Peter Hawlina, soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. »Toda za takšno množico ljudi bi seveda težko rekli, da so moji sorodniki, kajti vsaj zame so sorodniki tisti, ki pridejo na pogreb, ne pa takšni, ki se srečujejo na raznih porokah ali ob obletnicah.« Prisluhnite radiofonskemu portretu Petra Hawline.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Literarni prvenec Gabriele Babnik Koža iz bombaža iz leta 2007 je bil na slovenskem knjižnem sejmu izbran za najboljši prvenec, ostali trije romani V visoki travi, Sušna doba in Intimno so bili nominirani za kresnika. Sušna doba je prejela nagrado Evropske unije za književnost, Intimno je uvrščeno v zbirko 100 slovanskih romanov. Zaradi teh in tudi drugih mednarodnih nagrad se njeni romani prevajajo v tuje jezike. Gabriela Babnik je prejela tudi Stritarjevo nagrado za svoje kritiško delo, poleg tega prevaja in vodi delavnice kreativnega pisanja. Pisanje je zanjo rešitev, njen odgovor na svet, v katerem živimo. Zakaj piše na roko, zakaj piše o Afriki? Koliko rasizma opazi v svojem lastnem življenju?
Gostimo baletno legendo Henrika Neubauerja, ki je odplesal več kot sedemdeset najpomembnejših vlog, hkrati pa tudi sam koreografiral kopico baletov. Bil je tudi operni režiser, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo ter pisec opusa 33 knjig in nad 500 strokovnih člankov. Zato je pionir predstavljanja plesne preteklosti pri nas. Henrik Neubauer je poleg plesne šole mimogrede končal še medicino in bil nekaj let zdravnik. Dolga desetletja pa je bil aktivni rekreativni športnik. Tudi danes, kmalu bo praznoval 89 let, še rad sede na kolo in ima poleg izjemne fizične kondicije tudi sijajen spomin. Prisluhnite legendi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je Janez Pikon pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon bo gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo. In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg. Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali odgovore v prvem Razkošju v glavi v letu 2018. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jaša (Goran Dekleva)
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov