Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.
Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.
Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.
Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.
V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.
Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.
Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.
Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.
V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.
Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.
Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.
Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.
»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.
Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Neveljaven email naslov