Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Bila je jezikavo dekletce. Odličnjakinja, ki pa so ji v spričevalo zapisali manj primerno vedenje. Tudi zaradi dolgega jezika. Takrat si ni mislila, da bo prav z jezikom in z rabo besede služila svoj kruh. Betka Šuhel Mikolič, nekdanja radijska in televizijska napovedovalka ter predavateljica veščin javnega nastopanja, danes uspešno vodi butične odnose z javnostmi, čeprav je kot nekdaj ena najboljših slovenskih tekačic na 400 m nameravala postati profesorica telesne vzgoje. Kakšno vlogo igra v njenem življenju slovenski jezik, kaj pomeni butični PR, kaj zahteva sodelovanje z vrhovi slovenskega javnega in političnega življenja, kaj je zanjo pravo razkošje v življenju pa tudi o tem, kako se vsako jutro, še pred polnim delovnikom, povzpne na vzpetino nad glavnim mestom. Betka Šuhel Mikolič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Začel je kot slikar, potem je bil pravzaprav prisiljen postati freskar in grafik, slednjič pa na enak način tudi kipar. S to razliko, da je kiparstvo ves čas nosil v duši in ga videl kot luč na koncu predora. Tomaž je umetnik, ki ve, da je "umetnost tudi velik boj". Meja med umetnostjo in preživetjem se zabriše, toda pomembno je, da se ohranja užitek umetniškega ustvarjanja. "Umetnik ima presežek ega. Da pa je postal umetnik, mora biti pripravljen na kruto resničnost boja za preživetje." Tomaž Plavec najbolj uživa v procesu nastajanja umetnine. Ima poseben odnos do materialov. Rad ima predvsem les in zadnje čase tudi aluminij. V sozvočju teh dveh materialov nastaja Alupunktura, niz obrazov Šumarjev, ki z lesenimi koli prikazujejo večni življenjski krog povezanosti človeka in narave. In kdo so Šumari? Odgovor na to vprašanje boste lahko med drugim slišali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Profesor dr. Tone Vidrih je formalno že v pokoju. Toda samo formalno, ker vezi z Biotehniško fakulteto ni pretrgal. Na tratah okrog fakultetnih poslopij na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom se pase čreda njegovih ovac, ki jih preučuje in spoznava še danes. Pravi, da bi se morali tudi ljudje marsikaj naučiti od živali, saj te ravnajo v skladu z razmerami v naravi, mi pa to naravo posiljujemo. Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, bi bilo lahko marsikaj drugače, dodaja, pri čemer pa nima v mislih samo politike, ampak prav vse, kar nas obdaja. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brane Grubar je leta 1964 končal študij dramske igre v letniku profesorja Ivana Jermana na AGRFT v Ljubljani in se potem najprej redno zaposlil v SLG Celje. Celjskemu gledališkemu ansamblu je bil zvest do leta 1975, ko je postal član ljubljanske Drame, v kateri občasno nastopa tudi zdaj po upokojitvi. Ob svojih rednih zaposlitvah pa je velikokrat gostoval tudi v drugih slovenskih institucionalnih gledališčih, pri čemer so ga nekajkrat pritegnili tudi manjši odri eksperimentalnih gledališč. Kritiki so "pod črto" njegove igralske kariere napisali tudi stavek, da je "z odmerki komičnega in tragičnega upodabljal like, ki se gibljejo na meji razumnega", zelo pohvalne kritike pa je požel tudi za svoje vloge na filmskem platnu ter v televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. In če je njegova "poklicna barka" pogosto plula po "precej razburkanih umetniških vodah", je zasebno, kot neutrudni jadralec in celo tekmovalec, iskal predvsem "dober veter v jadrih" ...
Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje "treniral" kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju "ušpičil" tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.
Humanist v najširšem pomenu besede. Včasih je pisal pesmi in prozo, z njegovo pomočjo je nastal marsikateri maturitetni spis. Zgodaj se je navdušil nad potovanji, zgodovino, enkrat je celo dlje ostal v Afriki kot učitelj. Danes živi v Ljubljani, kjer je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja in Katedre za nevrologijo, profesor na Medicinski fakulteti ter je tudi soustanovitelj srednjeevropskega meduniverzitetnega študija Kognitivne znanosti. Prof. dr. Zvezdan Pirtošek se je v pogovoru z Maticem Jermanom dotaknil tako svojega dela kot tudi potovanj skozi življenje in po svetu.
Slavko Oblak je slovenski kipar, ki živi in dela na Bavarskem. Za takim bolj ali manj suhoparnim opisom se skriva izjemna, v domovini sicer malo znana oseba, katere življenje je bilo polno preobratov, vzponov in tudi padcev. »Blejc« Slavko je tudi v pastoralni pokrajini Bavarske ostal zvest svojemu izvirnemu dojemanju narave, umetnosti in življenja. Redko se pojavlja v javnosti, kar ima kot umetnik povedati, pa pove z velikimi bronastimi cvetlicami, ki so mu prinesle prepoznavnost in priznanja po vsem svetu. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Marko Radmilovič.
Za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da gre pri tem predvsem za upodabljanje domišljije, njene domišljije. Te ima veliko in najbrž se niti sama ne zaveda, koliko. Saška sodi med ljudi, ki imajo izjemno široko paleto zanimanj. Beseda dolgčas je zanjo tujka, ki je ne razume. Čeprav je doštudirala organizacijo dela, je predana predvsem umetnosti. Slika, režira gledališke igre, piše scenarije, vodi ustvarjalne delavnice za otroke, fotografira, piše pesmi. Svoje doživljanje Benetk je stkala v pesniški prvenec Beneške čipke. Velja za vsestransko umetnico, v pogovoru z Jurijem Popovom, pa je posebej poudarila, da ji je bila na vsaki prelomnici življenja najpomembnejša tišina. Tišina, ki ji je omogočila trezen premislek, kaj želi, kaj bi rada dala svojim otrokom, kako naprej, kaj je njen raison d'etre. Tudi takrat, ko se je prvič in drugič soočila z rakom.
»Na zelje se je vedno dajala kumina, ker je pomembno vplivala na to, da težje prebavljivo zelje ni povzročalo težav.« To je le eden od tradicionalnih nasvetov, ki jih pri svojem delu upošteva in širi Jana Murgelj - ekonomistka, ki je že kot mlado radovedno dekle želela postati raziskovalka. Danes velja za poznavalko umetnosti pitja čaja, raznolikih vrst in vsega kar sodi k tej tradicionalni pijači. Svoje znanje že več let nadgrajuje z izkušnjo svoje lastne čajnice v dolenjski prestolnici, ki pa skozi vsa ta leta vse bolj in bolj postaja tudi kuhinja vsega naravnega, zeliščnega in povezanega z naravo ter razmislekom o tem, kako poskrbeti za svoje telo, duha in misli. Eno njenih najljubših opravil je kuhanje, ki je osredotočeno na rabo lokalno pridelanih surovin. Kot podjetnica se zavzema za oživljanje pristno slovenskega, pozabljenega, ki je imelo moč in smisel, predvsem pa za oživljanje samooskrbe in lokalnega povezovanja, ki bi po njenem mnenju spremenilo marsikatero življenjsko pot. Jano Murgelj bomo pobarali tudi o magiji cvičkove pokrajine, o kulturi in nekulturi pitja vina, pa tudi o modri ljubezni – morju. V oddajo Razkošje v glavi jo je povabila Carmen L. Oven.
Vedno premisli, za kaj bo uporabila čas, ki ga ima na voljo. Vedno ga uporabi za delo, od katerega domneva, da bo nekdo imel korist. Njeno večno vprašanje, ki si ga še danes zastavlja je, kako naj uporabi svoje strokovno znanje, da bi služilo čim večjemu številu otrok v stiski. Anica Mikuš Kos, upokojena pediatrinja in psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije, deluje v državah, v katerih so jih prizadeli oboroženi konflikti, teroristična dejanja in naravne nesreče - državah nekdanje Jugoslavije, v Albaniji, na severnem Kavkazu, v Iraku, Gazi, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Belorusiji. S psihosocialnimi programi, ki jih izvaja že od leta 1991 naprej , pomaga otrokom, aktiviranje virov pomoči otrokom v stiski pa je njeno vodilo pri humanitarnem delovanju. V oddaji Razkošje v glavi se bo z njo pogovarjala Petra Medved.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih literature in vzgoje. Več kot desetletje se je izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije, vmes pa ustanovil Psihoanalitični vrtec. Razkošje v glavi razkriva, zakaj je generacijski spomin tako kratek in kaj botruje tako nizki ravni komunikacije v slovenski družbi. Matjaž Lunaček pripoveduje o nezavednem, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati ter razmišlja o novodobnem kupovanju ljubezni in naklonjenosti. V sobotnem popoldnevu na prvem primarija Matjaža Lunačka gosti Bojan Leskovec.
Akademska kiparka Vlasta Zorko se je na svoji umetniški poti preizkusila z ustvarjanjem v bronu, betonu, lesu, glini, kamnu in plastiki. V Mariboru zreta v nas "njen" Rudolf Maister na po njem poimenovanem trgu, nekoliko višje na Gosposvetski cesti nas pozdravi prav tako "njen" Prežihov Voranc, če omenimo samo dve monumentalni stvaritvi, ki upodabljata zgodovinske osebnosti. Kako nastane tak spomenik in koliko izraznih možnosti v javnem prostoru ponuja današnji čas umetniku, je tisto, kar smo dobili v zadnjih dveh desetletjih izraz časa ali česa drugega. O tem v tokratnem Razkošju v glavi z akademsko kiparko Vlasto Zorko iz Maribora. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Doktor bibliotekarskih znanosti, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK Mihael Glavan, je raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva ter predvsem starejše slovenske književnosti. Mihael Glavan je človek, zapisan svojemu delu, kulturi, zgodovini in svojemu kraju, Stični, v kateriso nastali Stiški rokopisi. Z znanstvenim pristopom do raziskovanja in vrednotenja najrazličnejših dokumentov prispeva k bogatitvi narodove zakladnice. Razkriva življenje pomembnih Slovencev, njihova sporočila pa postavlja v širši kulturno zgodovinski prostor ter tako na novo osvetljuje zgodovinske dogodke. V oddaji Razkošje v glavi se je njim pogovarjala Petra Medved.
"Človek je erotično bitje od življenja do smrti," je prepričana Jelka Ovaska, ki je preteklih nekaj let zimo preživljala v topli Andaluziji, kamor se je navadno odpravila kar z avtodomom. Tam je prevajala in pisala, saj je prav Jelka Ovaska drzna prevajalka tudi Slovencem znanega finskega literarnega mojstra Arta Paasilinne. V zadnjih dveh letih se je podpisala tudi pod dve avtorski knjigi: Severnica pod Olimpom, v kateri odpira tabu erotične bližine med starejšimi, pred nekaj tedni pa je izšla še njena kriminalka o času slovenske tranzicije z naslovom Lovke. Nekoč je bila zaposlena v založništvu, del svoje mladosti je preživela na Finskem, dobršen del svojega življenja pa tudi na drugih potepanjih po Evropi in svetu. Tako zdaj tekoče govori več jezikov, poleg finščine tudi španščino, saj je španski del sveta pogosto njen drugi dom. O doživljanju Slovenije s pogledom od zunaj, o podobnosti in različnosti Slovencev in Fincev, o čarobnosti Španije, pa tudi o prepoznavanju slovenske mentalitete v tujini se bomo s prevajalko, pisateljico in popotnico Jelko Ovaska pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Doktorja znanosti Sama Ruglja bi lahko opisali kot človeka pisanja, človeka knjige, človeka filma, človeka maratonskega teka, človeka poglobljenega razmišljanja in temeljitega v vsem, česar se loti. Zadnji veliki podvig je bil ultramaraton v družbi še dveh znanih piscev in prijateljev v Združenih državah Amerike. Založnika, ki vsak mesec poskrbi za brezplačno izdajo o knjižnih novostih, bomo v oddaji Razkošje v glavi spraševali o tem, kako se pripraviti na ultramaraton, kaj pomeni izdajati in pisati knjige, od kod njegov neizmerna ljubezen in s tem tudi poznavanje filmskega sveta, pa tudi o tem, kakšno "doto" je za življenje dobil od očeta, preminulega znanega slovenskega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Samo Rugelj bo gost Carmen L. Oven.
Akademska slikarka Marija Svetlič nima rada narave. Ljubi jo. Že od prvih osnovnošolskih počitnic pri dedku in babici na podeželju, ko se je zaljubila v cvetoče travnike in v poletni hlad gozdov, ki so jih obkrožali. V svoji slikarski karieri je potem tudi s šopki travniškega cvetja, naslikanega največkrat s skoraj filigransko natančnostjo, osrečila veliko ljudi, dokler je ni splet neljubih okoliščin oddaljil od njenega slikarskega ateljeja. Toda v sebi verjetno še vedno išče "tisti" odtenek zelene barvice iz otroštva in mogoče ga bo nekega dne, kljub vsem trenutnim življenskim preizkušnjam, vendarle našla. Ne samo zaradi drugih. Predvsem zaradi same sebe ? Avtor: Dušan Berne
Špela Pahor je bibliotekarka, etnologinja, pravljičarka, prevajalka, katehistinja in publicistka. Živi v Piranu, kjer s posebno hvaležnostjo ohranja spomin na svojega očeta dr. Miroslava Pahorja, ustanovitelja tamkajšnjega muzeja. Lahko bi tudi rekli, da je šla po očetovih stopinjah, saj največ svoje energije porabi za druge in se tako tudi sama polni. Špela ima rada Piran, Istro, otroke, tako imenovane "male ljudi" in tudi tako imenovane "velike". Rada ima pravljice, ki jih piše, prevaja in bere otrokom. "Male ljudi" je tako predstavila že v treh knjigah Piranskih srečanj, potem v več kot 50-ih oddajah Istrskih srečanj na Radiu Trst A, namenila pa jim je tudi svojo diplomsko nalogo iz etnologije. Veliko svojega časa nameni vzgoji in izobraževanju, saj organizira razstave in literarna srečanja, vodi bralne krožke in dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Večkrat je že bila tudi nagrajena, skupni imenovalec teh priznanj pa je posredovanje znanja drugim. Z njo se je v sečoveljskih solinah pogovarjal Jurij Popov.
Andrej Voje je magister elektrotehnike. Toda že med študijem ga je, kot sam poudarja, "začaral čudoviti podvodni svet", zato mu že od njegovega prvega potopa pod vodo "dela družbo" tudi fotografski aparat. Za Andrejem je tako na stotine potopov na različnih koncih sveta, njegovi popotniški cilji pa so največkrat tropski kraji. In v teh prvih julijskih dneh, ko nas poletje kar nekako noče in noče razveseliti z letnemu času primernimi temperaturami, se bomo skupaj z njim vsaj v spominih še enkrat preselili v bolj južne in predvsem - toplejše kraje. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Jurij Perovšek je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer že dolgo vrsto let raziskuje slovensko politično in idejno zgodovino od oblikovanja modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Za svoje delo in za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je med drugim dobil tudi Zoisovo priznanje, bil pa je tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ob naštetem bi torej mnogi pričakovali, da gre za nezgovornega človeka, ki predvsem vneto brska po zgodovinskih arhivih in si večino časa kvari vid s pregledovanjem porumenelih papirjev na pisalni mizi. Toda tisti, ki Jurija vsaj približno dobro poznajo, se pri omembi takšne stereotipne podobe znanstvenika samo hudomušno nasmehnejo in potem praviloma v en glas poudarijo, da je Perovšek sicer resen raziskovalec in publicist, ampak po človeški plati vse prej kot "knjižni molj" in puščoba. "Pa veste, tudi pesmi pišem," nam je že kmalu po stisku rok sam povedal...Avtor Dušan Berne
Njegovo življenje zaznamuje preplet znanstvenega dela in ustvarjalnosti - literarne zgodovine, literature in jazza. Dr. Marijan Dović, oče štirih otrok, je bil eden prvih v Sloveniji, ki je violino igral na "neklasičen", jazzovski način. Želja po učenju jazz glasbe in ljubezen do glasbe nasploh ga je spodbudila, da je leta 2000 zasnoval novomeški festival jazza Jazzinty. Zdaj je raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, preplet literature in glasbe pa zaznamuje tudi njegovo skladanje avtorske glasbe. Z njo je tako opremil tudi Gorjanske bajke, sodeloval je z glasbenico Brino, z Alenko Godec in drugimi. Njegovo znanstveno delo pa sta med drugim zaznamovali tudi monografija o Antonu Podbevšku in raziskava o slovenski zgodovinski avantgardi. Sicer pa je umirjen sogovornik, a poln življenjske vneme, ki se rad vrača na dalmatinski otok, od koder prihaja njegov oče. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Carmen L. Oven.
Neveljaven email naslov